Kultiviranje moškosti XI. del:

Zakaj fantje

»Močno se upirajte, malo ubogajte. Nekoč nesporno poslušen, enkrat popolnoma zasužnjen. Enkrat popolnoma zasužnjen, noben narod, država, mesto na tej zemlji nikoli več ne bo svobodno.«

Walt Whitman, Leaves of Grass
Play Video

To so bile besede previdnosti, ki jih je veliki pesnik Walter Whitman nudil svojim kolegom Američanom. Whitman je priznal, da so za svobodno in cvetočo družbo ključnega pomena moški in ženske, ki so pripravljeni dvomiti in se celo upreti avtoriteti. Toda danes nas le malo živi v idealu, ki ga zagovarja Whitman, precej slepa poslušnost je pravilo. Postali smo populacija ovac, ki jih je zlahka spraviti v kletko. Toda kaj je pripeljalo tiste na Zahodu, da so se v veliki meri izogibali nasvetom Whitmana? Pa poglejmo zgodovino javnega šolstva.

Obstaja ogromno ljudi, ki kritizirajo, kaj in kako nas uči izobraževalni sistem. Sam nisem noben strokovnjak, nisem učitelj, sem le nekdo, ki na internetu piše neumne stvari, da dobim več všečkov in srčkov na socialnih omrežjih ter vzporedno s tem čisti svoje podstrešje in dvigne svoj predpražnik, da vidi koliko umazanije in nerazčiščenega sranja se je tam nabralo.  Ko poslušate ali berete to epizodo ter se najdete v tej zgodbi in kimate na vsako trditev, ki jo tu preberete se dobro zavedajte tega, da vsaj trenutno ni v naši moči, da karkoli spremenimo, je pa izrednega pomena, da se teh stvari zavedamo, ker potem je v naši moči, da sami pri sebi te pomanjkljivosti dopolnimo. V tej epizodi bomo zgolj govorili o mojih opažanjih in izkušnjah s šolskim sistemom. Ta sistem je trenutno najboljša oblika šolanja, ki ga imamo saj je dostopen praktično vsem. Ima pa seveda svoje pomanjkljivosti. Imam pa nekaj misli, ki bi jih rad delil z vami, predvsem z vidika, kako izobraževanje deluje, ne kot platforma za učenje, ampak kot platforma za naš socialni in čustveni razvoj. Nas šola pripravi na resnično življenje?

Na pojav obveznega javnega šolanja na Zahodu se pogosto gleda kot na znak napredka, razvoj, ki je vsem posameznikom omogočil enakovredno priložnost, da se izobražujejo, gojijo svoje kognitivne sposobnosti in izboljšajo svoj položaj v življenju. Toda tega optimističnega pogleda ne delijo vsi. Veliko ljudi, ki so preučevali zgodovino javnega šolstva je sklenilo, da njegova prvotna vloga že od začetka ni bila vzgajati in razsvetljevati, temveč delovati kot oblika družbenega nadzora. Kako bi ta ustanova morala delovati, se močno razlikuje od resničnosti njenega delovanja. Če bi javno šolstvo posameznika naučilo, kako razmišljati, če bi spodbujalo intelektualno radovednost in v nas ustvarjalo zdrav um v zdravem telesu, bi le redki dvomili o vrednosti javnega šolstva. Vendar se pod tančico, skriva precej temačnejša resničnost.

Po več kot desetletju indoktrinacije v šolskem sistemu imajo le redki še željo po raziskovanju in znanju, po otroški radovednosti do številnih svetovnih in življenjskih skrivnosti. Namesto tega, kot piše Bruce Levine v svoji knjigi Resisting Illegitimate Authority, je že v času, preden študent sploh diplomira, vzgojen v pasivnost, da ga usmerjajo in vodijo drugi, da resno jemlje nagrade in kazni avtoritete, da se pretvarja, da ga zanimajo stvari, ki ga v resnici ne zanimajo in da je nezmožen spremeniti svoje slabe razmere.

Veliki ameriški pisatelj H.L. Mencken je ta pogled zajel:

»Najbolj zmotna domneva je, da je cilj javnega izobraževanja napolniti mlade z znanjem in prebuditi njihovo inteligenco. Nič ne more biti dlje od resnice. Cilj javnega šolstva sploh ni razširjanje razsvetljenja. Cilj je čim več posameznikov postaviti na isto raven in vzrejati in usposobiti standardizirano državljanstvo ter zatreti nestrinjanje in izvirnost.«

H.L. Mencken

Korenine obveznega izobraževanja segajo v Staro Grčijo, kjer so špartanske otroke odvzeli staršem in jih nastanili v vojaških šolah pod idealom gojenja popolne pokorščine špartanski državi. Sodobnejša oblika obveznega javnega šolanja pa je nastala v 16. stoletju. Leta 1524 je Martin Luther, glavni lik protestantske revolucije napisal pismo takratnim nemškim voditeljem, v katerem jih poziva, da uvedejo obvezen sistem šolanja. Lutherjevo pismo se glasi:

»Trdim, da so civilne oblasti dolžne prisiliti ljudi da pošljejo svoje otroke v šolo. Če vlada lahko prisili državljane, ki so sposobni za vojaško službo nositi kopije in puško in opravljati druge vojaške naloge v času vojne, ima še večjo pravico prisiliti ljudi, da pošljejo otroke v šolo, ker v tem primeru se borimo s hudičem, katerega namen je skrivno izčrpati naša mesta in kneževine svojih močnih ljudi.«

Martin Luther

Luther je razumel, da se lahko obvezno šolanje uporabi za indoktrinacijo mladih ljudi v luteransko cerkev in si prizadeval, da bi s tem dosegel državno moč. Številne nemške države so zaradi njegovih vlog ustvarile prve moderne javne šole. Luther je torej zaznamoval rojstvo modernega šolskega sistema. Ne le, da je bil zagovornik obveznega šolanja, ampak je njegovo prepričanje, da bi morala država uporabiti svojo moč, da indoktrinira svoje državljane v poseben svetovni nazor, v Nemčiji spodbudil ozračje vse večje podrejenosti državi.

Velik zgodovinar Lord Acton je o Lutherju zapisal, da je v svoji stranki vtisnil značaj politične odvisnosti in navado pasivne pokorščine državi. Naslednji pomemben korak v vzponu sodobnega javnega šolstva se je zgodil pod pruskim kraljem Williamom I, ki je vladal med letoma 1713 in 1740. Sestavni del vzdrževanja močne Pruske vojske v času njegove vladavine je bil nacionalni sistem obveznega šolanja, ki ga je vzpostavil leta 1717. Poznejše reforme šolstva v 18. stoletju so temeljile na tem in utrle pot razvoju tega, kar je bilo znano kot tovarniški model šolanja. Rena Upitis, nekdanja dekanka na univerzi Queens v Kanadi, je v svoji knjigi Raising a School pojasnila nekatere značilnosti tovarniškega modela šolanja, ki je še danes prevladujoč model javnega šolstva na Zahodu.

»V tovarniških šolah je poučevanje, tako kot zgradbe, po navadi uokvirjeno in linearno. Prevladuje prenosni pouk. Pred razredom stoji učitelj, ki prenaša znanje učencem. Tak način poučevanja je najboljši, kadar učitelj vidi vse naenkrat, zato so učilnice ustvarjene kot niz škatel. Najbolj razširjen primer je učilnica, kjer so mize in klopi postavljene v vrsti ena za drugo in ločene s hodnikom.«

Rena Upitis, Raising School

Tovarniški model šolanja poudarja standardizacijsko stopnjo poučevanja, preizkušanja in učenja, spoštovanje avtoritete pri raziskovanju resnice ter enotnost in ortodoksnost nad inovacijami in napredkom. Ta model šolanja, ki je bil razvit v Prusiji je bil tako učinkovit, da je svojim državljanom privzel svetovni nazor, ki je koristil pruski državi, zato so ga v 19. in 20. stoletju prevzele praktično vse zahodne države in ga uveljavile v svoji domovini. Calvin Stowe, eden vodilnih ameriških poklicnih pedagogov v 19. stoletju in Horace Mann, ki ga zgodovinarji imenujejo »oče ameriškega sistema javnih šol«, sta odpotovala v Prusijo, da bi iz prve roke raziskala njihov šolski sistem. Po vrnitvi sta oba močno in uspešno lobirala za sprejetje tovarniškega modela šol v ZDA.

Številne ameriške zvezne države so pod vplivom Manna, Stoweja in drugih izobraževalnih reformatorjev hitro začele razvijati sisteme obveznega šolanja, ki jih je sponzorirala država. S tem so izpodrinili prevladujoči sistem zasebnih in človekoljubnih šol, ki so že obstajale. Leta 1852 je Massachusetts prvi sprejel tak sistem in do leta 1900 so mu sledile praktično vse države.

Obvezno šolanje drugod na Zahodu je sledilo podobni poti in časovnici. Leta 1900 je vsaka država v Evropi vzpostavila obvezno šolanje, razen Belgije, ki je sledila leta 1920. Anglija je kljub velikemu nasprotovanju obvezno šolanje uvedla v poznem 19. stoletju. Kanada je hitro sledila ZDA. Številni reformatorji izobraževanja, ki so vplivali na razvoj obveznega šolanja niso iskali inovaciji, izumov, razvoja idej za spodbujanje družbene blaginje, temveč so iskali učinkovite načine socialnega nadzora in socialnega inženiringa.

Ellwood Cubberley, vodja Stanfordske šole in vplivni reformator, je v svoji knjigi Public School Administration, leta 1916 zapisal:

»Naše šole so v določenem smislu tovarne, v katerih naj bi surove izdelke (otroke) izoblikovali in oblikovali v izdelke, ki bodo ustrezali različni življenjskim potrebam. Specifikacije za proizvodnjo izvirajo iz zahtev civilizacije dvajsetega stoletja, namen šole pa je, da svoje učence gradi v skladu s predpisanimi specifikacijami.«

Ellwood Cubberley, Public School Administration

William Torrey Harris, komisar za šolstvo v ZDA v poznem 19. stoletju je trdo verjel, da je otrok absolutna last vlade in je v svoji knjigi The Philosophy of Education zapisal:

»99 študentov od 100 je avtomatikov, pazljivo hodijo po predpisanih poteh, pazijo, da sledijo predpisanim navadam. To ni nesreča ampak rezultat obsežne izobrazbe, ki je znanstveno opredeljena in to je podrejanje posameznika.«

William Torrey Harris, The Philosophy of Education

Frederic Taylor Gates, poslovni svetovalec Johna D. Rockefellerja, ki je leta 1903 ustanovil odbor za splošno izobraževanje, ki je zagotavljal velika sredstva šolam in je bil velik podpornik obveznega šolanja pod nadzorom države, je v svoji knjigi leta 1913 z naslovom The Country School Of Tomorrow zapisal:

»V naših sanjah se ljudje s popolno poslušnostjo podajajo v našo roko, ki jih bo izoblikovala. Teh ljudi ali katerega koli od njihovih otrok ne bomo poskušali pretvoriti v filozofe ali ljudi učenja in znanosti. Med njimi ne bomo vzgojili avtorjev, oratorjev, pesnikov ali pisateljev. Ne bomo iskali velikih umetnikov, slikarjev in glasbenikov. Prav tako ne bomo imeli niti skromne ambicije, da bi med njimi vzbudili odvetnike, pridigarje, politike, državnike, za katere imamo zdaj dovolj ponudbe. Naloga, ki smo si jo zastavili je zelo enostavna in zelo lepa: usposobiti te ljudi, kot se nam zdi za idealno življenje, točno tam kjer so. Idilično življenje pod nebom in znotraj obzorja, kakorkoli ozko, kjer najprej odprejo oči.«

Frederic Taylor Gates, The Country School Of Tomorrow

Zadržati študenta v tako ozkem obzorju ali z Menckenovimi besedami, da uporabimo obvezno šolanje, da vzgajamo in treniramo standardizirano državljanstvo in s tem odpravljamo nestrinjanje in izvirnost. To je bil cilj mnogih izobraževalnih reformerjev. Da bi razumeli, kako učinkovit je bil tovarniški model šolanja in še naprej ostaja pri množičnem dosegu tega cilja, se lahko obrnemo na zanimiv naslov »The Fixation of Belief« uglednega filozofa Charlesa Sandersa Piercea. V Eseju pojasne, kako je mogoče popraviti prepričanje, ne v posamezniku, ampak v skupnosti, s tem kar je imenoval metoda avtoritete:

»Namesto volje posameznika naj deluje volja države. Naj se ustanovi ustanova, ki si bo prizadevala, da bo ljudem posredovala pravilne doktrine, namesto da bi iskala pozornosti ljudi in te nauke ponavljala ter jih posredovala mladim. Hkrati naj ima moč, da prepreči poučevanje, zagovarjanje ali izražanje nasprotnih naukov. Naj se vsi možni vzroki pomislekov, ki povzročijo spremembo miselnosti v človeku odstranijo. Naj ostanejo v nevednosti, da se ne bi iz nekega razloga naučili, da razmišljajo drugače od drugih. Naj se vključijo njihove strasti, da bodo s sovraštvom in grozo gledali na zasebna in nenavadna mnenja.«

Charles Sanders Pierce, The Fixation Of Belief

Mogoče bi težko pomislili na boljši sistem za določanje prepričanja za vzgojo in usposabljanje standardiziranega državljanstva, kot je tovarniški model šolskega sistem, ki na Zahodu obstaja od konca 19. stoletja. Ta sistem je seveda poskrbel za to, da je izobraževanje dostopno praktično vsakemu v Zahodnem svetu. Zaradi tega smo praktično vsi pismeni in imamo neko osnovno znanje na številnih področjih. Tega temu sistemu ni za oporekati. Vendar se je v zadnjih 130 letih marsikaj spremenilo, v šolskem sistemu pa do večjih reform praktično ni prišlo. Sam nisem še dovolj pameten, da bi našel rešitve temu, je pa dovolj že to, da se zavedamo omejitev tega šolskega sistema in kaj lahko sami pri sebi storimo glede tega.

Ivan illich je v svoji knjigi Deschooling Society zapisal:

»Šola je oglaševalska agencija, zaradi katere ste prepričani, da družbo potrebujete takšno, kot je.«

Ivan Illich, Deschooling Society

Ni presenetljivo, da je raziskava o 400 uglednih moških in ženskah 20. stoletja, podrobno opisana v knjigi Cradels of Eminence ugotovila, da so trije od vsakih petih imeli resne težave v šoli. Tisti posamezniki, ki si želijo premikati meje, raziskovati in ustvarjati ideje, izumljati in inovirati, se ne bodo zlahka znašli v sistemu, ki poizkuša zatreti drugačnost in izvirnost.

Alberta Einsteina je šolanje tako zadušilo, da po njegovih besedah zahteva »poslušnost trupla«. Po zadnjem izpitu, ki ga je prej nekajkrat padel, je ugotovil, da o znanstvenih problemih ni hotel razmišljati celo leto. Če za trenutek prezremo zlovešče motive, ki stojijo za razvojem tovarniškega modela šolanja na Zahodu, je njegova neprimernost kot institucija pogojena s težnjo, da ne spodbuja radovednosti, ampak celo zavira ali izrine naravno radovednost pri vseh otrocih.

Zataknjeni v mejah tistega, kar je Rena Upitis opisal kot betonske posode brez oken, obdane z žičnimi ograjami, ki so bolj podobne zaporom kot šolam, učence večinoma ne spodbujajo k raziskovanju, ustvarjanju in gojenju neodvisnosti, ampak h temu, a se usedejo, poslušajo in sprejmejo kot edino resnico tisto, kar se učijo.

Zaključil bom z odlomkom Johna Taylorja Gattoja, nekdanjega učitelja v New Yorku, ki je po odpovedi zaradi frustraciji zaradi napak, za katere je verjel, da so vpeti v bistvo sodobnega šolanja napisal serijo knjig o zgodovini in naravi obveznega šolanja. Sledi kratek odlomek iz njegove knjige Dumbing Us Down: The Hidden Curriculum of Cumpoulsory Schooling., v katerem močno loči med tistim, kar se danes imenuje šolanje in tistim, kar mora izobraževanje zares vsebovati:

»Ne glede na to, kaj izobrazba je, bi morali posameznika obravnavati kot edinstvenega in ne kot konformista. V njem bi morali razvijati izvirnega duha, s katerim se lahko spopade z velikimi izzivi. Omogočiti bi morali, da najdemo vrednote, ki bodo naš zemljevid na poti skozi življenje. Morali bi izobraziti duhovno bogatega človeka, ki ljubi vse kar počne. Naučili bi se, kaj je pomembno, kako živeti in kako umreti.«

John Taylor Gatto, Dumbing Us Down: The Hidden Curriculum of Cumpoulsory Schooling.

Po tem kratkem pregledu zgodovine šolstva pa se podajamo na naslednjo temo. Kaj smo se v šoli naučili in se tega sploh ne zavedamo? Zakaj kljub vsem omejitvam šolskega sistema, fantje še bolj zaostajamo v šolah od deklet? Je feminizacija šolskega sistema šla predaleč? V nadaljevanju bomo šli čez nekaj preprostih rešitev, ki jih ne bi smelo biti tako težko vpeljati v zdajšnji sistem.

ki smo se jih naučili v šoli pa se jih sploh ne zavedamo

Če na šolo gledamo, ne kot na mesto, kjer smo se naučili številnih informaciji, ampak kot mesto, kjer smo se učili o sebi, odkrijemo, da obstaja nekaj lekciji, ki jih poberemo, brez, da bi se tega zavedali. Veliko učiteljev in profesorjev mi je velikokrat reklo, da iz mene nič ne bo, da ne bom nič ustvaril, da da je ukvarjanje z mano izguba časa. To se mi je močno vtisnilo v podzavest, dokler ni vse skupaj spektakularno izbruhnilo približno 3 mesece po dopolnjenem 29 letu. Vse skupaj se je začelo izredno nedolžno.

Nekega popoldneva gledam youtube video dr Jordana Petersona v katerem razlaga, da je IQ test izredno dober pokazatelj uspešnosti v življenju. In si mislim. Ajde grem probat, da vidim kje sem. Na tem mestu moram izpostaviti dejstvo, da sem bil trdno prepričan v to, da bom test opravil pod povprečjem. Po domače povedano, mislil sem da sem neumen. Si vzamem dobre pol ure časa in rešim test. Hudiča, še plačam 10 €, da dobim rezultate. In šok. Test pokaže rezultat 130. Moj IQ je 130?

In seveda na tem mestu, ker sem bil skoraj 20 let prepričan v to, da sem neumen, testu seveda ne morem verjet. Ziher je nateg. Ne more imeti nekdo, ki je neumen 130 IQ. In ker sem ekstra patetičen in rabim številne potrditve, ena potrditev seveda nikoli ni dovolj, grem rešit še en test na drugi strani. Spet plačam 10€ se še nekoliko bolj skoncentriram in bam. Vaš IQ je 135. Nič jasno. Valda mi hočejo te spletne strani le dati prazno potrditev, da jim pač plačam tistih 10€. In ponovim različne teste na različnih portalih še trikrat in prav vsakič dobim rezultat med 130 in 135.

In vame se zasadi kanček dvoma. Mogoče pa le nisem tako neumen. Sem pa končno dobil odgovor na vprašanje, zakaj za hudiča se trudim vsem dokazati, kako blazno pameten sem z nerealno dolgimi blogi in objavami, ki jih le redki preberejo. Če si prepričan, da si neumen boš skušal na vsak način vsem dokazat, kako blazno pameten si.

In ta zgodba ima dva nauka. Vse povratne informacije, ki so mi jih dali nekateri učitelji, da iz mene nikoli ne bo nič in da je ukvarjanje z mano izguba časa so v meni zasadile prepričanje, da sem neumen. In hvala bogu, da sem bolj trmast in da je moj lasten ego reagiral na ta način, da sem skušal vsem dokazati, da nekaj bo iz mene. Ampak mislim, da smo taki posamezniki redki. Veliko večino taki komentarji potolčejo in se enostavno sprijaznijo s tem neresničnim dejstvom, da so neumni in nesposobni. In na tem mestu pozivam vse učitelje, trenerje in mentorje, da dobro preučijo, kakšnim posameznikom dajo take komentarje. Nekatere to spodbudi, večino zatre. Pri meni in redkih to funkcionira. Naredilo me je ekstra produktivnega, vendar je za sabo pustilo kar veliko brazgotino. Brazgotino, ki je marsikdo nikoli ne zaceli.

Ko sem prebiral različne raziskave in filozofske članke mi je počasi postajalo vse bolj jasno, kakšni vplivi so čustveno zdravi in nezdravi za otroka, ki odrašča, zato sem nenehno razmišljal o vplivu šole name. Naše otroštvo in mladost je čas, ko odkrijemo, kako se navezujemo na svet okoli nas in kako se navezujemo na ljudi okoli nas. Naučimo se, kaj pomeni uspeh in kako ga lahko dosežemo. Tu odkrijemo svoje prve vrednote in prvič postavimo svojo identiteto. Seveda šola ni edini vpliv v tem obdobju – naši starši in vrstniki so bolj vplivni, kljub temu pa šola pusti velik pečat. In katere so te lekcije, ki jih v šoli poberemo, brez da bi se tega sploh zavedali?

1.      Naučimo se, da uspeh izhaja iz odobritve in potrditve drugih

Zdi se, da danes živimo v kulturi, kjer se ljudje bolj ukvarjamo s tem, da se na zunaj kažemo, kako smo pomembni, kot pa da bi dejansko bili pomembni. Damjan Murko, Donald Trum, sestre Kardashian, 95% fitnes industrije. Razlogi za to so številni, a velik del tega je, da ko odraščamo, smo nagrajeni ali kaznovani na podlagi izpolnjevanja standardov drugih ljudi, ne pa naših. Dobiti smo morali dobre ocene, obiskovali smo napredne krožke, igrali smo v številnih športnih ekipah. Dosegati smo morali dobre rezultate na testih. Vse te meritve ustvarjajo produktivno delovno silo, ne pa tudi zadovoljne in srečne delovne sile. Vprašanje »zakaj« je v življenju veliko bolj pomembno, kot vprašanje »kaj« in to je sporočilo, ki ga med odraščanjem le redko prejmemo in sporočamo.

Takoj na začetku svoje karierne poti sem si rekel, da želim do svojega 30 leta postaviti na noge svoj biznis, imeti prekrasno partnerko/ženo in enega otroka. Zakaj uspešen biznis? Da bom lahko čim več časa preživel s svojo družino. Zakaj? Ker sem videl, da so srečni tisti ljudje, ki večino časa preživijo z ljudmi, ki jih imajo radi. In svoj lasten biznis mi omogoča imeti fleksibilen urnik in mi da kontrolo nad tem, koliko časa lahko preživim s svojo družino. Ni mi bilo jasno, kako bom to dosegel, še manj mi je bilo jasno kaj bom dosegel, vedel sem le zakaj želim to doseči.

Lahko si najboljši oglaševalec na svetu, vendar če oglašuješ tablete in pripomočke za povečanje penisa, potem tvoj talent ni družbeno koristen, temveč je družbi v breme. Lahko si najboljši govorec na svetu, vendar če pridigaš o verskem fanatizmu in rasizmu, potem tvoj talent ni družbeno koristen, temveč družbo bremeni. Možno je, da boš zaradi tega izredno srečen (v kar resnično dvomim), ker slediš svojim vrednotam, vendar če nisi družbeno koristen, potem boš le s težavo uspešen.

Ko odraščamo, je vse kar naredimo pogojeno z odobravanjem ljudi okoli nas, da zadovoljimo potrebe drugih. Med odraščanjem smo neštetokrat slišali pritožbe kot so: »To je nesmiselno. Zakaj se moram tega naučiti?« Kolikokrat slišimo odrasle ljudi reči: »Sploh ne vem, kaj rad počnem, vem le, da nisem srečen.« Naš sistem temelji na uspešnosti, ne na namenu. Uči nas mimikrije in ne strasti.

Učenje, ki temelji na uspešnosti, je učinkovito z vidika, kakšno število otrok lahko izobrazimo, ni pa učinkovito z vidika, koliko stvari se sploh naučimo in zapomnimo. Fant, ki je navdušen nad stroji, avtomobili in motorji, se bo matematiko in fiziko veliko bolje naučil, če ta dva predmeta postavimo v ta kontekst. Stvari ga bodo bolj zanimale in z radovednostjo bo skušal vedno več stvari odkriti sam. Če pa stvari ne postavimo v primeren kontekst in damo otrokom dober razlog, zakaj se nekaj sploh učijo, potem se ne učijo fizike in matematike, ampak se učijo, kako nekaj fejakt, da bo zaradi tega nekdo drug zadovoljen in srečen.

V zadnjih nekaj desetletjih so skušali zaskrbljeni starši in učitelji ta problem samopodobe odpraviti tako, da so otrokom omogočili, da se počutijo uspešnejše. Kar pa je problem le še poslabšalo. No shit Sherlock. Ne samo, da otroke učimo, da vrednotijo sebe na temeljih, potrditve in odobritve drugih, zdaj poskrbimo še za to, da se jim dejansko sploh ni treba potruditi, da bi si to zaslužili. Kaj smo se naučili od mladih v zadnjih letih? Veliko mladih misli, da znajo in vedo vse. Sam sem bili isti. Kot generacija pred nami in sploh tista za nami so zainteresirani le v to, kako imajo vse prav in kako so dobri. Skoraj nihče pa ni pripravljen trdo delati in se učiti, da bi dejansko bili, oziroma postali to, kar govorijo da so. Med idejo kdo so in kaj v resnici so pa zeva velik prepad. To je ista mentaliteta kot ta, da so praktično vse izobraževalne ustanove zmanjšale akademsko strogost in dajejo boljše ocene, kot si jih otroci dejansko zaslužijo, na račun strahu pred starši ali pa v strahu pred tem, da bodo mladi šli na druge fakultete, kjer bodo dobili lepše ocene (potrditev) z manj truda in te fakultete bodo posledično dobile več finančnih sredstev. Živimo v časih, kjer se zdi, da je družba v nekem stanju velikega zanikanja. Kjer je ideja kaj si bolj pomembna, kot to, da to resnično si. In to dejansko deluje, v kolikor si vsi ves čas prikimujemo. Ko ena oseba neha prikimavati, to osebo »pretepemo«, da neha prikimavati ali pa ta oseba gre nekam drugam  Več o konceptu samopodobe bomo govorili v eni izmed naslednjih epizod. Poudarek na uspehu, kot zunanjemu faktorju uspešnosti je ostanek industrijske dobe. Otroke je oblikoval v prožne čebele delavke, ne pa srečne posameznike. Mislim, da ta sistem ni več tako zelo smiseln.

Zunanji markerji uspešnosti so v redu in verjetno celo potrebni, vendar ne zadostujejo več, najbrž nikoli niso. Obstajati mora novo izhodišče. V izobraževanje mora biti uveden oseben namen. Obstajati mora razlog, zakaj se želimo nekaj naučiti. Težava nastane v tem, da je vsak »zakaj« oseben in ga je nemogoče sistematizirati. Še posebej takrat, ko so učitelji prezaposleni in premalo plačani.

2.      Naučeni smo bili, da so spodrsljaji, napake in porazi vir sramovanja

Najbrž po tem svetu hodi veliko ljudi, ki so precej bolj sposobni kot sem sam. Diplomirali so brez težav, nekateri imajo doktorate. So strokovnjaki na svojem področju in delajo v res velikih podjetjih. Potujejo po svetu in sodelujejo s še bolj sposobnimi ljudmi, kot so sami. In kljub temu imajo občutek, da se jim je nekje zataknilo. Želijo začeti svoj posel pa ne vedo kako. Vedno točno kaj želijo doseči, zatakne pa se pri tem, ker ne vedo, če je to res tista prava stvar, ki jo morajo storiti.

Po navadi so se take osebe skozi življenje naučile obvladati umetnost uspeha v prvem poizkusu. Tako nas šole nagrajujejo. Tako vas podjetja nagrajujejo. Povedo nam, kaj naj naredimo in nato to z odliko opravimo. In take osebe vedno naredijo stvari z odliko. Ko pa pride do ustvarjanja nečesa novega, inovativnega, zakorakati v neznano, ne vedo, kako to storiti. Postane jih strah. Inovacija zahteva neuspeh, sami pa ne znajo neuspeti, pasti, doživeti poraz, storiti veliko napako. Ker jim praktično še nikoli ni spodletelo.

Malcolm Gladwell je v svoji knjigi David in Goliath napisal poglavje o tem, kako je nesorazmerno število noro uspešnih ljudi disleksičnih ali pa niso dokončali srednje šole ali fakultete. Gladwell je predlagal preprosto razlago: to so bili nadarjeni ljudje, ki so bili iz kakršnih koli razlogov v svojem življenju navajeni na neuspeh. To udobje z neuspehom jim je omogočilo, da so preračunljivo tvegali in videli priložnosti, kjer jih drugi niso. Moram pa na tem mestu, kljub temu izpostaviti princip »pristranskosti preživetja«. Pristranskost preživetja je logična napaka osredotočenosti na ljudi ali stvari, ki jih ocenjujemo na podlagi preživetja (uspeha) in v vzorec ne vključimo tistih, ki niso uspeli. Najboljši primer tega se je zgodil v drugi svetovni vojni. Po zračnih bojih med nemškimi in angleškimi letali, so se nazaj v bazo vrnila prestreljena letala. Inženirji in serviserji so pregledali letala in ocenili, da morajo oklep ojačati tam, kjer je bilo največ lukenj. Šele čez nekaj časa je eden izmed inženirjev opazil, kako nesmiselno je to početi. Če se letala vrnejo v bazo, jim oklepa ni potrebno jačati tam, kjer o poškodovana, temveč tam, kjer niso, saj je očitno, da tiste poškodbe, s katerimi so se letala vrnila v bazo niso usodne. Prav tako se je potrebno zavedati, da postane uspešna le peščica oseb, ki ni dokončala srednje šole ali fakultete. Statistika nam da jasno vedeti, da imamo s končano srednjo šolo in fakulteto, bistveno večje možnosti za uspeh.

Neuspeh nam pomaga. Tako se učimo. Neuspele prijave na delo nas učijo, kako biti boljši kandidat. Neuspeli odnosi nas učijo, kako biti boljši partner. Zagon izdelkov in storitev, ki propadejo, nas uči, kako narediti boljše izdelke in storitve. Neuspeh je pot do rasti. Kljub temu pa nam v naše možgane znova in znova vbijajo, da je neuspeh nesprejemljiv. Da je to, da se motimo sramotno. Da imamo le eno možnost za uspeh in če zajebemo je konec, dobimo slabo oceno in to je to. Ampak življenje tako sploh ne deluje. In če se vrnemo na začetek, kjer govorim, o svojih izkušnjah z učitelji, ki so mi rekli, da iz mene ne bo nič. Imeli so popolnoma prav. Točno so vedeli, da bom v šolskem okolju popolnoma propadel. Niso pa vedeli, da mi bo šola dala izvrstno lekcijo. Da se iz napak in porazov lahko največ naučim. Več o neuspehu in kako se soočiti z neuspehom pa v eni izmed naslednjih epizod.

3.      Naučimo se biti odvisni od avtoritete

O tem smo veliko govorili že pri sami zgodovini javnega šolstva, bomo pa tu še nekoliko razširili to temo. Mislim, da se v vseh nas skriva tendenca po tem, da se bojimo, da nam nihče ne bo povedal, kaj moramo storiti. To, da nam je rečeno, kaj moramo narediti je zelo udobno. Počutimo se varno, ker se na koncu nikoli ne počutiš popolnoma odgovornega za svojo usodo. Le sledimo načrtu igre. Odvisnost od avtoritete, kot je osredotočenost na uspešnost pred namenom, je ostanek naše industrijske zgodovine. Poslušnost je bila pred 100 – 200 leti velika družbena vrednota, saj je bila pomembna za uspeh družbe. Sedaj slepa poslušnost povzroča več težav, kot jih rešuje. Ubija kreativno razmišljanje in spodbuja nespametno papigiranje in naivno gotovost. To ne pomeni, da je avtoriteta vedno škodljiva. To ne pomeni, da avtoriteta ne služi nobenemu namenu. Avtoriteta bo vedno obstajala in bo vedno potrebna za dobro delujočo družbo.

Toda vsi bi morali biti sposobni izbrati avtoriteto v svojem življenju. Spoštovanje avtoritete ne sme biti nikoli obvezno in nikoli ne sme biti dvoma – ne glede na to, ali je to vaš pridigar, šef, učitelj ali najboljši prijatelj. Nihče ne ve, kaj je prav za vas, kot tudi vi ne veste za njih. In ne pustiti otrokom, da sami odkrijejo to dejstvo, je morda največji neuspeh vseh.

je feminizacija šla predaleč?

Pa poglejmo celoten problem še iz nekoliko bolj fantovskega vidika. Če sem popolnoma iskren, je šolski sistem namenjen učenju deklet, ne fantov. Če pogledamo, kdo uči v razredih, je velika večina učiteljev žensk. Če pogledamo, kdo je v šolskem svetu, kdo sprejema pomembne odločitve, kdo določa usmeritve in zakonodajo. Večinoma ženske. Primarno je šolski sistem dominiran s strani ženske energije. Zato je normalno, da je večina stvari, ki je prinesena k mizi, stvari, ki jih moramo otroke naučiti, prinesena iz te perspektive. Ženske so zapolnile vloge učiteljic tudi v preteklosti. Moški so otroke učili v naravi, na polju, na terenu, v delavnici, v kleti, na smučišču in v gozdu. Ženske učijo v razredu oziroma učilnici in v tem delu so odlične ter pričakujejo, da bodo tam uspešni vsi, tako punce kot fantje. 

In zadnje čase se je začelo dogajati, da so se kar naenkrat pojavili številni »problemi« in te probleme rešujemo z zdravili. Že otrokom predpisujemo zdravila, da jih pripravimo do tega, da ustrezajo šolskemu sistemu, zatremo njihovo radovednost in jo nadzorujemo, nadzorujemo njihovo agresivnost. Vendar na tak način se fantje učimo. Gremo ven v naravo, poizkušamo stvari, pademo na tla in se udarimo ter ugotovimo, da očitno to ne deluje tako, kot smo si zamislili. Poizkusimo na drugačen način. Ko nam predstavite problem, bomo skušali najti različne načine, da ta problem rešimo, če nam ga ni uspelo rešiti v prvem poizkusu. V šolskem sistemu nas učijo, da barvamo znotraj liniji, razmišljamo znotraj okvirjev, prepisujemo stvari s projektorja v zvezek, in si to zapomnimo, da lahko zrecitiramo naslednjič, ko smo vprašani. Tekoči trak, za vse isto.

»Vsak je genij. Če bi ribo sodili po njeni zmožnosti, da spleza na drevo, bi svoje celotno življenje verjela, da je neumna.«

Albert Einstein

In iz šolskih klopi pridejo zmedene kopije otrok od katerih je pričakovano, da se z lahkoto vključijo v družbo in se dobro odrežejo. Vendar, to sranje ne deluje. V bistvu deluje precej slabo. Veliko fantov se v šolskih klopeh ne izkaže dobro. Punce se v šoli generalno odrežejo precej bolje. Šolski sistem je potrebno reformirati, šolski sistem se mora prilagoditi in učiti otroke na način, na katerega so bili ustvarjeni, da se učijo.

Fantje smo ustvarjeni, da se učimo na obrtniški način. Kot vajenci pri mojstru, pri katerem se iz prve roke učimo vse nianse dela in drugih detajlov. Vem, da v vseh poklicih to ni mogoče, vendar najboljše znanje se predaja iz roke v roko. Ko sem hodil v šolo smo imeli tehnični pouk, v katerem smo izdelovali razno razne tehnične stvari. To je bil eden redkih predmetov, ki mi je bil zanimiv in v katerega sem bil investiran. Seveda je pomembno, da pridobimo tudi osnovno znanje z različnih drugih predmetov in neko splošno razgledanost, vendar se mi zdi, da je na urnikih vedno manj takih predmetov. Počasi smo iz šolskega sistema odstranili moško energijo in jo nadomestili s žensko energijo. In energija enostavno ni v ravnovesju. Zakaj je to pomembno?

Dokazi so jasni. Fantje so prepuščeni sami sebi zaradi sedanje prakse v razredih in učilnicah. Statistično gledano so precej manj uspešni kot pred 10 leti. Fantje množično zapuščajo šolo že v srednji šoli, veliko nas zapusti fakulteto in se celo vedemo vedno bolj agresivno. Pozorno bi morali spremljati statistike, ki spremljajo te trende  in resno upoštevati raziskave ter nemudoma vključiti spremembe v naše osnovne in srednje šole, da bodo fantje ponovno hodili v okolje, ki jih motivira, da se učijo po svojih najboljših zmožnostih.

21. stoletje je stoletje ženske in ženske ste lahko prekleto ponosne na to dejstvo. Feminizacija naših šol in drugih učnih organizaciji je ženska postavila v vlogo, kjer lahko doseže vse večje dosežke. Vendar je to povzročilo, da za sabo puščamo moško populacijo. Ženske so začele uporabljati svoje moči pri vodenju za uspeh v podjetniški industriji in na visokošolskih ustanovah, kjer tekmujejo z moškimi. Naravne težnje žensk, da delajo v skupinah, gradijo soglasje in odkrito komunicirajo že od srednješolskih let, se v naših šolah spodbuja in krepi. Po drugi strani se tiste bolj moške lastnosti zatira in potlačuje. Radovednost, agresivnost, tveganje in reševanje problemov na različne načine.

Število fantov na univerzah se postopoma zmanjšuje in številne ustanove sedaj skrbi zaradi vse večjega razkoraka med spoloma. V letu 2018 se je na Univerzo v Ljubljani vpisalo 60% deklet in 40% fantov. Tudi v znanosti in inženirstvu, kjer so tradicionalno prevladovali moški se razlika zmanjšuje. Nedavni podatki, ki jih je zbral ameriški oddelek za šolstvo, kažejo, da ženske, vezane na visoke šole, pogosteje zaključijo pripravljalne tečaje v srednji šoli in končajo diplomo, kot moški.

Michael Gurian in Kathy Stevens v članku o izobraževalnem vodstvu objavljenem novembra 2004 ” With Boys and Girls in Mind ” poročata, da dečki predstavljajo 70 odstotkov učencev in otrok v šolah, ki imajo zaključeno oceno 1 ali 2. Dečki predstavljajo tudi dve tretjini diagnoz vedenjskih motenj in predstavljajo 90 odstotkov disciplinskih ukrepov. Zaskrbljujoče je, poroča Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, da so v triletni študiji  o znanju in veščinah v 35 industrijsko razvitih državah, vključno z ZDA ugotovili, da “dekleta v vsaki državi prekašajo fante v rezultatih.”

Še pred desetletjem so pomisleki, da osnovne in srednje šole ne bodo zadovoljile potreb deklet na področjih matematike in znanosti, postale nacionalni diskurz. Nove strategije in ciljno usmerjeni programi podpirajo bolj sodelovalni in nekonkurenčen slog poučevanja in učenja, ki bolje ustreza učnim potrebam deklet. Rezultati se izkažejo, da so najbolj koristni za dekleta, vendar se je začela pojavljati zaskrbljenost glede izobrazbe dečkov in mladih fantov.

Zgodnja pripravljenost

Mandati, ki so predloženi mladim osnovnošolcem vplivajo na njihovo pripravljenost za predelavo in doseganje pričakovanj na ravni razredov. S 6 leti otroci vstopijo v osnovno šolo in že pri 6 letih se otroci učijo brati in pisati. Fantje, ki že dve leti zaostajajo za deklicami v pripravljenosti za formalno učenje branja in pisanja, so pozvani, da obvladajo te veščine še prej. Dekleta so pripravljena sedeti in so bolj pasivna v svojem vedenju in sodelujejo v svojih učnem slogu. Fantje pri šestih letih so impulzivni, manj zreli in fiziološko manj sposobni pridobiti veščine, potrebne za učenje branja in pisanja.

Napredek pri slikanju možganov je pokazal razlike med spoloma v možganskem razvoju, kar je privedlo do prepoznavnih razlik v učnih prednostih in slogih med fanti in deklicami. Območje, ki povezuje levo in desno poloblo možganov, je pri deklicah 25 odstotkov večje kot pri dečkih. Ta moč omogoča, da se dekleta spomnijo podrobnosti, se povežejo s temi podrobnostmi in v zgodnejši dobi posvečajo več pozornosti pouku in napotkom.

Prav tako se slej ko prej razvijejo tudi jezikovna področja možganov, kar ima za posledico boljšo osvajanje jezika in besedišča med dekleti. Fantje, katerih fiziološki razvoj možganov zaostaja dve leti in so manj zreli od deklet, imajo težave z zgodnjimi zahtevami pouka v učilnici.

Namesto da bi znali graditi s kockami, ravnati z manipulativnimi sredstvi in ostati dokaj aktivni pri pouku vrtca, naj bi fantje sedeli na preprogi, poslušali zgodbe in v skladni obliki pisali svoja pisma. Pomanjkanje sposobnosti raziskovanja in oblikovanja s svojimi naravnimi prostorskimi zmožnostmi jih ne samo frustrira, ampak jih odvrne od učenja že na začetku šolske kariere.

Tako se težava pri fantih začne že zgodaj in vpliva na njihov občutek o šoli. Težave pri učenju v zgodnjih letih prizadenejo številne fante v srednjih in srednješolskih letih, kar vodi do vrzeli v dosežkih med spoloma.

Kultura učilnice

Vstopite v skoraj vsako učilnico v osnovni šoli ali vrtec in opazite urejene mize z barvicami, pisalnim papirjem z velikimi oblogami, velikimi svinčniki in veliko slikanic. V zadnjih vogalih prostorov so zakopane kocke, zaklenjene deske in drugi materiali, ki mlade fante vpletajo v ustvarjalno in domiselno igro. Lokacija teh gradiv takoj postavi ton, ki označuje tisto, kar je najpomembnejše v učilnici in šoli.

Vzemimo primer, kot ga je ponazoril psiholog Michael Thompson v svojem dokumentarnem filmu Raising Cain. Thompson opazuje in se posvetuje z raziskovalci in vzgojitelji, da razišče disonance, ki so prisotne pri mladih fantih v razredu. Zgodba vzgojiteljice v vrtcu, ki piše zgodbe, ki so jih pripovedovali njeni petletniki, razkriva domišljije in notranja čustva tako fantov kot deklet. Zgodbe nato učitelj glasno prebere v razredu.

Film prikazuje ustvarjeno zgodbo mladega fanta, ki ima za posledico smrt enega od junakov – nekaj, kar se pojavlja v mnogih njegovih diktatih. Ko dekleta ugovarjajo koncu, razred razpravlja o tem, kako bi ga lahko spremenili, da bi zadovoljili razred. Doseženo je soglasje, da smrt likov ni sprejemljiv konec. Mladi fant nato ne more ustvariti ali povezati nobenih zgodb s svojim učiteljem in se umakne iz kroga zgodb. To zavračanje njegovih idej in stvaritev v razredu ima vpliv, ki zaduši njegovo motivacijo in povzroči umik iz šolskega procesa.

Poglejmo domove in šole

Medtem ko se moški umaknejo v domišljijske svetove pornografije in videoiger, si ženske prigarajo visoko stopnjo izobrazbe in vedno bolj prevladujejo na delovnih mestih. Otroci so začeli opažati naraščajoči razkorak v kompetencah med moškimi in ženskami in predvidljivo temu sledijo: fantje se nehajo truditi, ob predpostavki, da je povprečnost neizogibna, dekleta čutijo vse večji pritisk za uspeh v vsaki metriki.

In nič od tega nas ne bi smelo presenetiti, čeprav želijo progresivni kritiki zavrniti ta dejstva. Z legalizacijo ločitve brez krivde in oblikovanjem kontracepcijske tablete pred pol stoletja so hitro spodbudili razpad družine in širjenje gospodinjstev brez očeta, tako da so v enaindvajsetem stoletju praktično zagotovili emaskulirano kulturo. Skoraj vsi, ki komentirajo to vprašanje, se zavedajo pomena obnove jedrne družine in vključevanja očeta v vzgojo mladih. Skoraj vsi, ki komentirajo to vprašanje, se zavedajo pomena obnove tradicionalne družine in vključevanja obeh staršev in obeh energiji, tako ženske kot moške v vzgojo mladih moških. To ne pomeni, da imam karkoli proti družni kjer sta oba starša istega spola. Hudiča, podpiram jo. Le zavedati se je potrebno, da otrok za optimalen razvoj potrebuje obe energiji. Tako žensko kot moško. Tudi v tradicionalni družini je velikokrat zaradi fizične ali čustvene odsotnosti očeta, velikokrat pri vzgoji mnogo bolj prisotna ženska energija.

Ta vprašanja in debata pa nas slej kot prej pripelje do kritike šolskega sistema. O domačem okolju in vplivu obeh staršev pa bomo zelo podrobno govorili v nadaljevanju. Ne le, da je vse večje število zlomljenih družin povzročilo že dve generaciji šibkih moških, poleg tega so za šibke moške poskrbele tudi pokvarjene šole, zastrupljene s feministično ideologijo.

Pisatelj Matt Walsh v svoji maniri na kratko povzema argumente številnih konservativnih komentatorjev, ki trdijo, da šole zatirajo energično naravo dečkov, poveličujejo ženskost nad moškostjo, ponujajo le malo moških vzornikov in ovirajo njihovo sposobnost učenja z združevanjem s puncami. Čeprav je to do neke mere vse res, so ta vprašanja v moškem problemu večinoma obrobna. Kot pri večini socialnih vprašanj lahko tudi šole samo spodbujajo ali odvračajo od tega, kar se že dogaja zunaj njihovih meja. Šole ne morejo nadomestiti vloge staršev ali obratne kulturne dekadence, prav tako si tega ne bi smel zaželeti nihče z najmanj zanimanja za omejeno vlado in osebno svobodo.

Glede na vse zgoraj povedano pa bi šole morale storiti več kot trenutno storijo, da bi se vsaj spoprijele s preveč feminizirano izobrazbo. To ne bi samo spodbudilo mlade moške, ampak bi tudi izboljšalo izobraževanje mladih žensk in šolo naredilo lepše mesto za učenje. Zato pa smo danes seveda tukaj, da najdemo win-win situacijo za oba spola.

Več telovadbe, gibanja in prostega časa

Najbolje je, da začnemo kar pri pomanjkanju gibanja in telesne izobrazbe v šolskem sistemu. In zato imamo dve preprosti rešitvi. Prva je ta, da na urnike dodamo več ur športne in telesne vzgoje in drugič, da v urnike umestimo več prostega časa. Pomanjkanje gibanja in prostega časa na fante vpliva bolj negativno kot na dekleta, ki so kot trdijo mnogi, bolj agresivno naravnani, zato bi več gibanja naravno koristilo obema spoloma. In ne morem verjeti, da moram ponovno izpostavljati pomembnost gibanja in športa. Ne le, da bi z gibanjem lahko fantje usmerili svojo telesno energijo, ampak bi lahko bolje razvili svoje socialne veščine in sledili svojim lastnim interesom.

V večini šol imajo danes učenci zelo omejen prosti čas. Med urami so odmori dolgi 5 minut, glavni odmor za malico traja 30 minut, kjer učenci zdrvijo na malico, zmečejo hrano vase in nato nadaljujejo s poukom. Če jim slučajno uspe, ujamejo nekaj minut sonca na obrazu. Med poukom imajo ravno dovolj časa, da se prestavijo v drug razred, včasih komaj najdejo čas da opravijo veliko potrebo. Celo športna vzgoja in umetnost, ki sta bili tisti kratki odmik od zatirane monotonije mirnega sedenja, kjer smo ustvarjali gibanje s svojim telesom ali s telesom ustvarjali izdelke in slikali, sta bili potisnjeni na stran, zato, da lahko več časa posvetimo pripravam na teste.

Šole morajo opustiti to dehumanizacijsko rutino. Tudi izobraževalna velesila Finska daje prednost podaljšanim odmorom in gibanju, ne da bi njene šole izgubile akademsko strogost. Tam se zdi, da vzgojitelji razumejo, da rešitev za nemirne in slabo vedoče fante ni bolj stroga disciplina ali zdravljenje vedenjskih motenj, ampak zagotavljanje prepotrebnega prostora za pogovor, gibanje in igro.

Povečanje vsebin v učnem načrtu, ki zanimajo fante

Poleg tega, da imajo učenci več prostega časa in več časa namenjenega telesnemu razvoju in gibanju, morajo izobraževalne ustanove razmisliti, kaj dajo fantom da berejo in se učijo. Vse preveč pogosto je vsebina slovenščine in tujih jezikov močno feminizirana, zato večina fantov teži k naravoslovju. Kdor pogleda učni načrt slovenščine in tujih jezikov, bo opazil, da je identiteta politike vključenosti vedno nadomesti tisto, kar je bolj ustrezno in zanimivo. Čeprav bi takšne poučne odločitve pomagajo fantom pri razvoju občutljivosti, empatije in poslušnosti, jih to tudi dolgočasi, zato jih branje načeloma ne zanima.

Nekateri učitelji so se spopadli s to težavo in spremenili svoj pristop k poučevanju teh predmetov, da bi lažje dosegli učence moškega spola. Tudi dekleta cenijo to spremembo. Tako kot njihovi moški vrstniki imajo raje dobro pisanje (jasno, angažirano, navdihujoče) kot pisanje, ki se sklada s spolom ali raso. Prav tako bi raje spoznali pomembne in zmagoslavne zgodovinske like, kot aktiviste in žrtve. Le strokovnjaki za izobraževanje v svojem progresivnem gnezdu so si lahko predstavljali, da je povezanost z liki ali njihovo usmiljenje pomembnejša in bolj zanimiva kot spoznavanje likov, ki dejansko naredijo nekaj vrednega.

Zaposlite več moških učiteljev

Ta princip se spremeni, ko gre za osebo, ki učence uči. Fantje imamo v svojem življenju zelo malo ali pa praktično nobenih moških vzornikov oziroma moških avtoritet in to nenamerno vpliva na našo manjšo željo po učenju. Ženske močno presegajo moške v učiteljski stroki, razmerje je približno 3:1 ali celo več. Poučevanje ne ponuja konkurenčne plače ali kakršne koli večje možnosti napredovanja – stvari, ki bi utegnile biti privlačne za moške. Zato je šolsko okolje veliko bolj primerno oblikovano za dekleta. Dekleta imajo učiteljice, ki so jim vzor in s katerimi se lahko povežejo. Fantje, ki iščejo vzornike, morajo po navadi razmisliti o tem, ali bodo postali športniki, saj so edini moški v šoli po navadi učitelji športne vzgoje. V nasprotnem primeru bodo v razredu, ki ga vodijo ženske, izpadli.

Kaj je razlog za pomankanje moških učiteljev? Enako, kar predstavlja manjšine v drugih poklicih: ženske so bolj zainteresirane, da postanejo učiteljice. Poučevanje ponuja prilagodljiv urnik, varnost zaposlitve in priložnost dela z mladimi – stvari, ki privlačijo kandidatke. Ne ponuja konkurenčne plače ali kakršne večje možnosti za napredovanje  – stvari, ki bi utegnile biti privlačne za moške prosilce. Zato večina moških, ki se šolajo, postanejo trenerji ali administratorji.

Da bi k učenju pritegnili več moških (in ambicioznih žensk), bi morali šolski odbori upoštevati stimulativno plačo ali kaj primerljivega. V katerem koli drugem poklicu, kjer si talent in trdo delaš zaslužiš priznanje, možno napredovanje in višjo plačo. Pri poučevanju je najboljše, kar si lahko upamo, osebno zadovoljstvo in hvaležnost študentov – nagrade, ki jih je mogoče dobiti veliko lažje z dobrotami in enostavnimi nalogami.

Razmislimo o enospolnih razredih ali predmetih

Šole, ki bi želele bolje zadostiti potrebam fantov, bi občasno morale ločiti fante od deklet. Fantje in dekleta imajo različno energijo in naravo, se učijo na drugačen način in motijo en drugega, kadar so umeščeni v isti razred, zlasti mladostniki, zato jih je smiselno vzgajati posebej. Šole uporabljajo isto logiko pri ločevanju starostnih skupin in to je nekaj povsem naravnega in normalnega.

Upoštevajoč te razlike in možnost izboljšanja uspešnosti učenja za vse učence, večina nasprotnikov nasprotuje trditvi, da ločevanje spolov ne pripravlja mladih na resnični svet, kjer moški in ženske sodelujejo. Vendar se zdi, da ignorirajo grozljivo dejstvo, da šole tako ali tako praktično ne spominjajo na resnični svet. Toliko sto učencev, razvrščenih po starosti, sedi v učilnici skupaj, ker zakon to zahteva, ne pa zato, ker imajo pri tem kakršno koli izbiro. Kako kaj od tega pripravi mlade na samostojno ravnanje, izbiro poklica ali navezanost na druge?

Šolski svet je popolnoma umeten in pogosto zaustavi otrokovo družbeno rast, tako da jih prisili, da sedijo skupaj in se učijo enako. Smiselno je, da fantje in dekleta, namesto da bi premagali spolne stereotipe in delovali bolj zrelo, sprejemajo te stereotipe in se obnašajo bolj otročje, da bi se razlikovali in bolj privlačili nasproten spol. S sprejetjem teh sprememb lahko voditelji šol de-feminizirajo osnovno in srednješolsko izobraževanje ter pomagajo dečkom, ki bi ga lahko bolje izkoristijo. Kljub temu pa te spremembe ne bodo pozdravile krize moškosti, temveč bo pozdravilo le nekaj njenih številnih simptomov.

Korenine problema

Moški zagovorniki morajo za obravnavo korenine problema preusmeriti svojo pozornost in poiskati odgovore na nekaj izredno težkih vprašanj. Zakaj toliko fantov nima očetov? Zakaj so očetje velikokrat fizično ali čustveno odsotni? Zakaj družba poveličuje samohranilce, če to za starša ali otroka še zdaleč ni idealno? Zakaj sodišča dajejo prednost ženskam v postopku razveze zakonske zveze, kadar je vsaj 70 odstotkov razvez sproženo s strani žensk, pogosto iz precej dvomljivih razlogov?

Kot bo potrdil vsak izkušeni vzgojitelj ali učitelj, so šole le odsev tistega, kar v družbi že obstaja. Šolski sistem le okrepi tisto, kar že v osnovni ni dobro znotraj družine. Vsak poskus socialnega inženiringa, tudi za konservativni cilj, da se ponovno vzpostavi moškost in opolnomoči moške, bo le malo spremenil, če bo svet zunaj šolskega sistema deloval na povsem nasprotnem nizu predpostavk in vrednot. Dokler moški zagovorniki ne bodo neposredno obravnavali teh predpostavk in vrednot, bodo njihovi argumenti žal zveni bolj kot izgovori in ne kot rešitve. Ja, izredno težko se je postaviti pred ogledalo, prenehati igrati vlogo žrtve in si priznati, da smo za trenutno situacijo krivi sami. Poleg tega pa je v naši moči, da bomo zdajšnje generacije fantov in moških bili boljši partnerji, očetje in vzorniki svojim sinovom in hčerkam.

 

Naroči se na spletno serijo in postani boljši moški, partner in oče.

Cilj projekta je izpostaviti slabosti tako tradicionalne moškosti kot novodobne feminizirane moškosti ter poiskati tretjo, boljšo in modernejšo alternativo. Da bomo zdajšnje generacije fantov in moških bili boljši partnerji, očetje in vzorniki svojim sinovom in hčerkam.