Kultiviranje HEROJSKE moškosti X. del:

Feminizacija moškosti - hiter pregled razlogov, zakaj je prišlo do feminizacije?

Feminizacija moškosti

»Svet je razdeljen in leži v razdrobljenih kupih. Ker je človek razdeljen znotraj sebe.«

Ralph Waldo Emmeron
Play Video

In prišli smo do najbolj obširne in pereče teme glede moškosti v 21. stoletju. Feminizacija družbe in predvsem moškosti. In o tem bom govoril jaz, bivša definicija »feminizirane moškosti« na dveh nogah. Kot odgovor na agresivno in nasilno tradicionalno oziroma, nekateri so jo poimenovali »toksično moškost«, smo v zadnjih 50 letih moški prešli v popolnoma novo skrajnost.

Svet gre počasi in vztrajno v kurac in zato smo krivi moški sami. Vem težko se je pogledati v ogledalo in prevzeti odgovornost zase, vendar tako pač je. Moški smo potlačili praktično vsa vedenja in lastnosti, ki nas naredijo moške. Ne govorim, da sta nasilje in agresija primerna in potrebna v današnji družbi, vendar to, da nam je naravna agresivnost odvzeta in ni kultivirana v pravi smeri, pa je popolnoma zgrešeno. V bistvu nam ni vzeta, le potlačena je tam globoko nekje, nekaterim jo uspe potlačevati celo življenje, drugim pa kar na enkrat pride na plano in takrat se po navadi ne zgodi nič lepega.

Kot smo že govorili, nedavno poročilo Ameriškega psihološkega združenja (APA) pravi, da so fantje in moški, ki izkazujejo tradicionalno moško vedenje, bolj nevarni sebi in drugim. Predlagajo, da so lahko krive socializacijske prakse, ki fante že od malih nog učijo, da so neodvisni, močni in se naučijo samostojno upravljati svoje težave. Vendar moški naj bi bili močni, stoični in odvisni sami od sebe. Torej, kaj za hudiča je narobe z moškimi danes? Zakaj večina žensk pravi, da težko najdejo pravega moškega? Zakaj so lastnosti, ki nas naredijo moške, razlog za velike skrbi? Če je vse narobe s tem, kakšni so bili moški zadnjih 10 000 let, zakaj skušajo zdravniki, izobraževalni sistem, mediji in ženske moške popraviti? V tej epizodi bomo pogledali nekaj faktorjev, ki vplivajo na »feminizacijo« moškosti.

Naša fizična moč ni več potrebna, da zaščitimo druge pred nevarnostmi življenja. Kljub temu, pa je še vedno izrednega pomena, da skušamo moški ohraniti stik s svojo telesno močjo. Naša zmogljivost, kot ponudnik virov in varnosti ni več potrebna. Moški smo danes bolj kot kadarkoli prej zmedeni, kaj pomeni biti moški (kaj šele privlačen moški) in kakšna je naša vloga v tej hitro spreminjajoči se družbi.

Že od malih nog nam pravijo, da naj bomo tiho, naj sedimo mirno, naj upoštevamo pravila, poslušamo mamico, ubogamo učitelja in se izogibamo kakršnemu koli agresivnemu govorjenju ali dejanju moškosti. Dobesedno smo kastrirani še preden sploh vemo, kaj penis je, kakšen je njegov namen in kako ga lahko učinkovito uporabimo. In nihče nas ni naučil, kaj moški sploh pomeni biti in kako se moramo kot moški obnašati, poleg tega pa smo še odvrnjeni od tega, da bi te odgovore iskali sami.

Zdravniki nam dajo zdravila že za manjše simptome, ki potem otopijo naše poželenje po pustolovščinah in sposobnost ustvarjanja naših junaških življenj. Učitelji nas omalovažujejo zaradi naše nezmožnosti, da bi lahko mirno sedeli in bili pozorni ter nas spodbujajo, da se prilagodimo tako, kot vsi ostali v razredu in se držimo statusa quo ter se izogibamo izstopanju. Starši nam pravijo naj se “igramo varno”, se izogibajmo tveganju in bodimo hvaležni za to, kar naše življenje je – pust in utišan obstoj. Če pa še to ni dovolj, si željo po pustolovščinah in sposobnost ustvarjanja junaških življenj otopimo in zatremo kar sami z drogami. *Kašelj* – trava in alkohol – *kašelj*.

Živimo v hiperfeminiziranem svetu, kjer so občutki pomembnejši kot dejstva, kjer je sprejemljivost in strinjanje čaščeno, asertivnost in nestrinjanje pa sta kritizirana. Udobnost in varnost sta prioriteta, pogumno in presenetljivo dejanje je videno kot popolnoma nepotrebno in celo otročje tveganje, ki nima prostora v današnjem svetu in ogroža skupni način življenja.

Skozi večino našega življenja so bile naše duše tiho in sistematično kastrirane, zaradi česar smo v svojo odraslost vstopili kot fantje v odraslih telesih in nekako se je naš mentalni razvoj ustavil v puberteti, s seboj pa ga nesemo v svoja 30 in celo 40 leta našega življenja, nekateri celo dlje.

Na vsakem koraku se moški nevede postopoma feminiziramo in »pusificiramo«. Preden nadaljujemo pa povejmo še politično nekorektno definicijo »pusifikacije«:

.

»Dejanje ali postopek moškega, ki ga učijo, vodijo, sramujejo, drogirajo ali kako drugače prisilijo, da privoli v to, da izključi svoje možgane, prostovoljno preda svoja jajca in formalno zapusti zredčen zrak megle testosterona. Zapusti vodjo, ki sta ga Bog in narava ustvarila in namesto tega postane šibka, poženščena, športna zakrknjena mala pičkica.«

Doug Giles

In to je še nekaj, kar nas dejansko ubija. Samomor, depresija in tesnoba med moškimi so na najvišjih ravneh doslej. Vendar se s tem problemom praktično nihče ne ukvarja. Namesto, da bi sprejeli nove izzive v našem post-moškem svetu in spodbujali, razvijali in ustvarjali novo vrsto moških, se večina odloči za eno ali drugo skrajnost.

Bodisi se prepustimo življenju tihega obupa in igramo vlogo pretirano občutljivega, pokornega »prijaznega fanta«, ki nima poguma, hrbtenice, nobene agresivnosti in nagona. Zatiranje življenja v tišini, ob zavedanju, da nismo junaki naše lastne zgodbe in živimo na periferiji, ko gledamo druge – v obliki filmov, TV seriji, igric in družbenih medijev – kako si nadenejo plašč veličine.

Ali pa prevzamemo neko vrsto »moderne tradicionalne moškosti«, ki krivi ženske in jih naredi zlobneže v svojem prepričanju, da so ženske krive za nastalo situacijo, za situacijo v katerih moški izgubljajo svojo moč in kontrolo.

V tej epizodi bomo pogledali nekaj faktorjev, ki vplivajo na »pusifikacijo« moškosti in ko sem to temo raziskoval, sem bil izredno jezen. Jezen v prvi vrsti nase, v drugi vrsti na cel svet. Končno mi je jasno zakaj zadnjih 15 let, tako borbam sam s seboj. Potlačeval sem svoje instinkte, svojo moško energijo, svojo agresijo in namen. Najprej bomo pogledali okolje v katerem odraščamo in nas izoblikuje. Ker pa okolje ni 100% v naši kontroli se s tem ne bomo pretirano ukvarjali. Le izpostavili bomo nekaj očitnih stvari, ki vplivajo na nas, da bomo razumeli, zakaj je tako kot je. Kaj hitro lahko zapademo tudi v politične vode, ker pa se s tem vsaj še trenutno nisem pripravljen spopasti, predvsem zaradi pomanjkanja znanja, se bom temu kar izognil. V nadaljevanju pa bomo večjo pozornost namenili psihološkemu razvoju moškega.

Izobraževalni sistem - klic dolžnosti vsem učiteljem, trenerjem in mentorjem

Pa začnimo s kratko zgodbo o neuspehu. Začel bom kar s temo, o kateri sem govoril že kakšni dve leti nazaj in sicer o psihološkem fenomenu imenovanem »priučena nemoč«.

Leta 1975 je ameriški psiholog Martin E. P. Seligman v seriji poskusov s psi raziskoval fenomen, ki ga je imenoval »priučena nemoč«. Na kratko naj vam predstavim ta precej grozen eksperiment: V prvem delu so prvo skupino psov izpostavili kratkim električnim šokom, ki pa so jih psi z določenim dejanjem (preskok ograje, premik iz enega dela v drug)  lahko preprečili. Psi so se hitro naučili pravilnega odziva, da so se z določeno akcijo lahko izognili elektrošokom. Druga skupina psov je imela podobne okoliščine. Izpostavljeni so bili enakemu številu elektrošokov, vendar proti njim niso mogli narediti ničesar. Njihovo vedenje ni imelo vpliva na elektrošoke. Tretja skupina psov je bila kontrolna. Imela je podobne okoliščine kot obe prejšnji skupini, toda brez elektrošokov.

Med drugo fazo so vse tri skupine trenirali v prostoru z dvema povezanima predelkoma. Poskusna žival je bila v enem predelku izpostavljena elektrošoku. Temu se je lahko preprosto izognila z menjavo predelka.

Rezultat: prva skupina – torej tisti, ki so s svojim vedenjem v prvi fazi lahko prekinili elektrošok, so se mu zelo hitro naučili izogniti z menjavo predelka, naučili pa so se mu celo predčasno povsem izogniti. Tudi kontrolna skupina, ki je prvo fazo izkusila brez šokov, je pokazala, da se zna izogniti neprijetnosti, le da se je učila počasneje. Druga skupina, ki v prvi fazi s svojim vedenjem ni mogla vplivati na šoke, se je v drugi fazi enostavno sprijaznila s tem, da prejema elektrošoke, kljub temu, da bi se lahko temu z določenim dejanjem izognila. Še po tem, ko so pse skušali naučiti, da se lahko s svojimi dejanji izognejo elektrošokom, so se redki tega dejansko priučili. Naučili so se, da ne morejo nič narediti, da preprečijo neprijetne elektrošoke.

Vzporedno so znanstveniki naredili tudi študijo na ljudeh. Osebe so morale opraviti določeno nalogo, pri tem pa so po zvočniku predvajali nek nadležen zvok. Nekateri so imeli možnost izključiti zvok, drugi pa ne, niso imeli kontrole nad zvokom. Ko so pogledali rezultate, so odkrili, da so osebe, ki so imele možnost in kontrolo nad nadležnim zvokom iz zvočnika, nalogo opravile boljše kot osebe, ki te kontrole niso imele, kljub temu, da osebe s kontrolo nad zvokom le-tega niso izklopile. Zaradi zavedanja, da imajo kontrolo nad tem, da lahko kadarkoli izključijo zvočnik, so test opravile veliko bolje.

Ko sem odraščal, v šoli nisem bil blazno uspešen. Večinoma sem dobival 3 ali 4, včasih kakšno 5, redko 2 ali cvek. Nisem ustrezal oziroma nisem se popolnoma podredil sistemu dela v šoli. Na fakulteti je bila zgodba podobna. Izpite sem opravljal velikokrat in jih v večini primerov nisem naredil. Stvar, ki sem jo pričakoval od teh instituciji, je bila najbolj »ziheraška« možna pot, da opravljam delo v poklicu, za katerega sem mislil, da mi leži. Pričakoval sem od nekoga drugega, da mi omogoči možnost delati to, kar si želim. Zelo majhno število poklicev od tebe zahteva, da izbereš to pot. Hočeš postati zdravnik? Medicinska fakulteta. Akademik? Doktorat. Pravnik? Pravna fakulteta. Na izbiro pa je veliko več drugih kariernih poti, ki od tebe zahtevajo to, da ugotoviš, kako nekaj narediti sam. To je izziv. Čutiš, da nimaš kontrole, zato hočeš, da ti nekdo pomaga pridobiti to kontrolo oziroma ti pomaga doseči zastavljen cilj. Sprijazniti se moraš z dejstvom, da ti nihče ne mora zares pomagati. Tako kot meni niso mogli inštruktorji in profesorji pomagali narediti izpitov. Vse je odvisno le od nas samih. Pokazati moraš, da lahko narediš vse, kar želiš narediti. Reinhold Niebuhr je rekel:

»Daj mi moč, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti, pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko, in modrost, da poznam razliko. Da živim en dan naenkrat. Uživam vsak trenutek.«

Reinhold Niebuhr

Torej, ko premišljuješ o stvareh, ki jih lahko spremeniš in katerih ne moreš, se bolj nagibaj k temu, da lahko spremeniš veliko več, kot misliš, da lahko.

»Vse se zdi nemogoče, dokler ni narejeno.«

Nelson Mandela

Veliko učiteljev in profesorjev mi je velikokrat reklo, da iz mene nič ne bo, da ne bom nič ustvaril, da da je ukvarjanje z mano izguba časa. In to se mi je močno vtisnilo v podzavest, dokler ni vse skupaj spektakularno izbruhnilo približno 3 mesece po dopolnjenem 29 letu.. Vse skupaj se je začelo izredno nedolžno.

Nekega popoldneva gledam youtube video dr Jordana Petersona v katerem razlaga, da je IQ test izredno dober pokazatelj uspešnosti v življenju. In si mislim. Ajde grem probat, da vidim kje sem. Na tem mestu moram izpostaviti dejstvo, da sem bil trdno prepričan v to, da bom test opravil pod povprečjem. Po domače povedano, mislil sem da sem neumen. Si vzamem dobre pol ure časa in rešim test. Hudiča, še plačam 10 €, da dobim rezultate. In šok. Test pokaže rezultat 130. Moj IQ je 130?

In seveda na tem mestu, ker sem bil skoraj 20 let prepričan v to, da sem neumen, testu seveda ne morem verjet. Ziher je nateg. Ne more imeti nekdo, ki je neumen 130 IQ. In ker sem ekstra patetičen in rabim številne potrditve, ena potrditev seveda nikoli ni dovolj, grem rešit še en test na drugi strani. Spet plačam 10€ se še nekoliko bolj skoncentriram in bam. Vaš IQ je 135. Nič jasno. Valda mi hočejo te spletne strani le dati prazno potrditev, da jim pač plačam tistih 10€. In ponovim različne teste na različnih portalih še trikrat in prav vsakič dobim rezultat med 130 in 135.

In vame se zasadi kanček dvoma. Mogoče pa le nisem tako neumen. Sem pa končno dobil odgovor na vprašanje, zakaj za hudiča se trudim vsem dokazati, kako blazno pameten sem z nerealno dolgimi blogi in objavami, ki jih le redki preberejo. Če si prepričan, da si neumen boš skušal na vsak način vsem dokazat, kako blazno pameten si.

In ta zgodba ima dva nauka. Vse povratne informacije, ki so mi jih dali nekateri učitelji, da iz mene nikoli ne bo nič in da je ukvarjanje z mano izguba časa so v meni zasadile prepričanje, da sem neumen. In hvala bogu, da sem bolj trmast in da je moj lasten ego reagiral na ta način, da sem skušal vsem dokazati, da nekaj bo iz mene. Ampak mislim, da smo taki posamezniki redki. Veliko večino taki komentarji potolčejo in se enostavno sprijaznijo s tem neresničnim dejstvom, da so neumni in nesposobni. In na tem mestu pozivam vse učitelje, trenerje in mentorje, da dobro preučijo, kakšnim posameznikom dajo take komentarje. Nekatere to spodbudi, večino zatre. Pri meni in redkih to funkcionira. Naredilo me je ekstra produktivnega, vendar je za sabo pustilo kar veliko brazgotino. Brazgotino, ki je marsikdo nikoli ne zaceli.

Kar me pripelje do razlage, zakaj za hudiča mi je uspelo preseči to svojo nezadostnost. Pa poglejmo, kaj pomeni pojem učinkovitost. Samoučinkovitost pomeni izvajanje kontrole tako nad lastno dejavnostjo, kot tudi regulacijo lastnih miselnih procesov, motivacije, afektivnih ter telesnih stanj. Posameznikova zaznava nadzora nad življenjskimi dogodki ima močne posledice pri njegovem vedenju. Tisti posamezniki, ki sebe zaznavajo kot visoko samoučinkovite, so nagnjeni k temu, da svoje neuspehe pripisujejo svojemu nezadostnemu trudu. Tisti, ki pa sebe zaznavajo nizko samoučinkovite, si razlagajo svoje neuspehe z lastnimi nizkimi sposobnosti. In kar smešno mi je ko berem te definicije, saj sem bil hkrati nizko in visoko samoučinkovit. Prvič sam sebi sem se zdel neumen in hkrati sem svoje neuspehe pripisoval nezadostnemu trudu. Zato sem vedno treniral več in pisal sem zmeraj več. Jasno mi je bilo to, da lahko svojo lastno neumnost in pomanjkanje IQ -ja premagam z vloženim trudom.  

Kar me pripelje do naslednjega vprašanja. Zakaj za hudiča se v šolskih klopeh nisem znašel, v snov nisem bil zainteresiran, za učenje nisem bil motiviran in posledično sem dobival relativno slabe ocene, na faksu pa sem pogrnil po celi črti? Zakaj cvetim, odkar se učim na bolj obrtniški način? Na ta vprašanja pa bomo odgovorili v naslednji epizodi.

Drugi deli serije

Naroči se na spletno serijo in postani boljši moški, partner in oče.

Cilj projekta je izpostaviti slabosti tako tradicionalne moškosti kot novodobne feminizirane moškosti ter poiskati tretjo, boljšo in modernejšo alternativo. Da bomo zdajšnje generacije fantov in moških bili boljši partnerji, očetje in vzorniki svojim sinovom in hčerkam.