Kultiviranje HEROJSKE moškosti V. del:

5 načinov kako razviti psihološko odpornost in uspeti v stiski

5 načinov, kako razviti odpornost

Osredotoči se na stvari, ki so pod tvojim nadzorom.
Zunanji pesimist – notranji optimist.
Poišči mazohista v sebi.
Nikoli ne trpi sam.
Sprejmi tesnobo in negativne občutke ter oblikuj velik karakter

Matjaž Erjavec
Play Video

1. Osredotoči se na stvari, ki so pod tvojim nadzorom

Ta epizoda je nadaljevanje prejšnje epizode z naslovom “Kako razviti odpornost in uspeti v stiski?” Prvo in zlato pravilo, ki je bilo zapisano že neštetokrat je: Osredotoči se na stvari, ki so v tvoji kontroli. Glede na to, da imamo dva dela te enačbe, en je bolj pozitiven, drug je bolj negativen, bomo ponovno začeli s tisto, bolj negativno platjo. Slaba stran te enačbe je, da imaš pod kontrolo bore malo stvari v svojem življenju.

Ne moreš kontrolirati tega, v kar drugi ljudje verjamejo in rečejo. Ne moreš kontrolirati svojih genov ali okolja v katerega si rojen, ne moreš kontrolirati tega, da je bila tvoja mama posesivna ali oče alkoholik, ko si odraščal. Ne moreš popolnoma kontrolirati svojih čustev. Ne moreš kontrolirati kulturnih vrednot v katere si odrastel, vremena, ne moreš kontrolirati misli svojega partnerja. V bistvu lahko kontroliraš zelo malo stvari. Ne moreš popolnoma nadzirati tega, da zboliš, da dobiš raka, sladkorno bolezen, Lupus ali Alzheimerjevo bolezen. Delno se lahko tem tegobam izogneš s tem da proaktivno skrbiš za svoje zdravje, se veliko giblješ in zdravo ješ, vendar tudi zdravje ni v tvoji absolutni kontroli.

Ne moreš kontrolirati tega, kar si drugi mislijo o tebi ali kaj čutijo do tebe, kaj slišiš, da govorijo o tebi, kaj si mislijo o tebi in kako te vidijo, slišijo in čutijo. Absolutno kontrolo imaš nad zelo malo stvarmi v svojem življenju. Tu pa pride na vrsto dobra, pozitivna stran te enačbe.

To kar lahko kontroliraš je bolj pomembno od vseh ostalih stvari. Lahko kontroliraš svoje misli, vedno lahko kontroliraš svoje misli. Buda je rekel:

»Ko te zadane puščica si ranjen dvakrat. Prva rana je telesna poškodba. Puščica, ki prebije kožo povzroči krvavitev. Druga rana so naša prepričanja in misli, ki se vežejo na telesno poškodbo. Odločimo se, da si nismo zaslužili tega, da nas je puščica zadela. Odločili smo se, da si nismo zaslužili, da bi nas puščica zadela. Razmišljamo o tem, kako zelo si želimo, da nas puščica ne bi zadela. Želimo si, da nas puščica ni nikoli ranila. In zaradi teh misli trpimo.«

Buda

Druga rana je popolnoma mentalna. In neobvezna. Vedno bomo občutili bolečino, izgubo nelagodje, razočaranje in frustracije. Nič ne moremo storiti, da bi te stvari preprečili. Kot smo napisali zgoraj to ni v naši kontroli. Bolečine ne moremo nadzirati. Tisto, kar lahko nadziramo je pomen, ki ga pripišemo bolečini. In ta pomen odloča o tem ali bomo zaradi te bolečine trpeli ali ne. Če se odločimo, da bolečina zaradi končanega razmerja, da smo bedni in da si ne zaslužimo biti ljubljeni. Potem bomo trpeli. Če se bomo odločili, da končanje razmerja pomeni, da nismo primerna oseba za parterja oziroma, da partner ni bil primerna oseba za nas, bomo zaradi te bolečine postali boljša oseba in našli boljšega partnerja zase. Če se odločimo, da bolečina zaradi izgubljene službe pomeni, da smo obsojeni na to, da bomo revni in da smo popolnoma nesposobni, potem bomo trpeli. Če se odločimo, da je izguba službe povod, ki spremeni naš odnos do dela in odgovornosti, potem se bomo iz te bolečine nekaj naučili in se izboljšali. Če se odločimo, da so naše zdravstvene težave neupravičene in da si jih ne zaslužimo, potem bomo trpeli. Če se bomo odločili in bomo svoje zdravstvene težave videli kot način vadbe odpornosti in discipline, bomo zaradi take bolečine postali močnejši in odpornejši.

V vsakem primeru se lahko odločimo, da se bolečini izognemo ali pa se s bolečino soočimo. Če se bolečini izognemo, potem trpimo. Če se z bolečino soočimo, potem rastemo. Cilj je, da se z bolečino soočimo premišljeno in odkrito. Zakaj te je partner zapustil? Ker si zanič partner. Zberi se in bodi boljši.   Zakaj se vsi v tvoji družini sovražijo? Zaradi tega ker je tvoja družina zjebana. Dvigni se nad njih in bodi boljši. Zakaj piješ in kadiš travo? Ker sam sebe sovražiš. Ukvarjaj se s svojim sranjem in bodi boljši. Zakaj treniraš cele dneve? Ker bežiš od problemov in se izogibaš bolečini. Sooči se s svojim sranjem in bodi boljši. To zadnjo sem napisal sebi za 5 let nazaj. Haha.

Ne glede na to ali se zavedamo, da odločitev med sprejemanjem in izogibanjem bolečine sprejemamo vsak dan, bo akumulacija teh odločitev določala kvaliteto našega življenja. Bedno življenje? Sprejmi to bedo. Poišči način, kako to bedo narediti bolj smiselno in pomembno. To je edini način. Bolečina je neizogibna, trpljenje je izbirno.

2. Zunanji pesimist – notranji optimist

Marcus Aurelius, veliki kralj filozofov, ki je vladal na vrhuncu rimskega cesarstva, je o svoji dnevni rutini zapisal:

"Ko se zjutraj zbudite, si recite: Ljudje, s katerimi se bom danes ukvarjal, se bodo vmešavali, bodo nehvaležni, arogantni, nepošteni, ljubosumni in otožni."

Marcus Aurelius

In to si pribijte na hladilnik ali nalepite na ogledalo, da bo prva stvar, ki jo vidite zjutraj. Marcus Aurelius je eden najbolj znanih stoikov. Za razliko od večine moderne osredotočenosti na srečo in optimizem so stoiki verjeli, da je treba najti najslabši možni izid situacije kot način, da se duševno pripraviš na stisko. Razmišljali so, da če se lahko sprijazniš z najhujšim je potem vse drugo prijetno presenečenje.

Torej ena izmed bolj zahtevnih tehnik, ki jo lahko izkoristimo za razvijanje močne odpornosti v stiski je ta, kar so Stoiki poimenovali »premeditacija zla.« Namesto, da živimo z naivnim optimizmom, da se bo na koncu vse izšlo, bi morali občasno razmišljati o tem, da lahko izgubimo vse kar najbolj cenimo. V obdobju korona krize sem večkrat razmišljal kaj se lahko zgodi, če mi propade posel. Na koncu sem bil do dejstvo pripravljen sprejeti, odločil sem se stati za tem v kar verjamem, tudi če bi vse skupaj propadlo. In pripravljen sem bil ponovno začeti od začetka. Ko se umsko pripraviš do tega, se ločiš od vsega materialnega in se obrneš na svoje sposobnosti in znanje, v sebi odkriješ kotiček popolnega miru in prepričanja vase. Proces je izredno zahteven in močna čustva, ki jih prinese s seboj se trudiš sprejeti. Strah, bolečina, nesigurnost in tesnoba. Natančno jih definiraš in sprejmeš. Stoiki so mislili, da če vizualizacija neuspeha v karieri, razmerjih, bolezni ali celo smrti, postane naša navada, bomo postali sorodni kralju, ki zaščiti svoje kraljestvo pred invazijo. Sčasoma razvijemo psihološki oklep, ki nam pomaga prenašati življenjske stiske.

»Vsak se približa nevarnosti bolj pogumno, če se je vnaprej pripravil, kako se soočiti z njo. Vsakdo lahko bolje prenaša težave, če je prej vadil, kako ravnati z njimi. Ljudje, ki niso pripravljeni, jih s tira vržejo tudi najmanjše stvari.«

Seneca, Moral Letters To Lucilius

Mnogi se izogibajo tej praksi, saj verjamejo, da bo meditacija o temni strani življenja vzgajala temen pesimizem. Cilj »premeditacije zla« je, da se umsko pripraviš do tega, da si pripravljen zgubiti vse in začeti znova. Če se bo to v praksi zgodilo, ni tako pomembno. Važno je, da smo to pripravljeni sprejeti.

Ali ni na koncu koncev bolje ostati na sončni strani življenja? Čeprav je v današnjem času običajno to domnevati, se tega stališča niso držale vse kulture. V resnici sta bili dve zlati dobi zgodovine – starodavne Atene in Elizabetanska Anglija – prežeti s tragičnim pogledom in smislom življenja. Kljub svoji zavzetosti za meditacijo o obstoju zla pa so bili te časi prežeti z visoko produktivnostjo in željo po življenju. Zdi se, da s tem, ko se zavedamo in bolje sprejemamo temnejše možnosti življenja, ne gojimo le psihološke odpornosti, temveč tudi bolj polno živimo. Kot je pojasnila Edith Hamilton:

»To, kar sta imeli ti dve obdobji skupnega, dve tisočletji narazen, nam lahko namigne na naravo tragedije, kajti daleč od obdobja teme in poraza je bil čas, ko je bilo življenje videti vzvišeno, čas navdušujočih neomejenih in nedosegljivih možnosti. Svet je bil kraj čudenja. Človeštvo je bilo lepo, življenje se je živelo na prelomu vala. Močno veselje do junaštva je bolj kot vse skupaj vznemirilo človeška srca. Ne sliši se tragično, bi rekli? Toda na prelomu vala se mora človek počutiti tragično ali radostno; nihče se ne more počutiti ukročeno.«

Edith Hamilton, The Greek Way

Razvijanje odpornosti očitno ni za tiste, ki niso pogumni. Tako bi si morali dati najboljše možnosti, da ne bomo le poizkušali, temveč se bomo uspešno upirali skušnjavi biti v vlogi žrtve in se poskušali obnašati bolj pogumno, kot filozof v starodavnem smislu:

»Biti filozof ni samo imeti subtilne misli, niti ne le ustanoviti šole. To je reševanje nekaterih življenjskih problemov, ne samo teoretično, ampak praktično.«

Henry David Thoreau, Walden

Morda je najbolj kritična težava življenja ta, kako ostati močan in pozitiven sredi številnih udarcev in pod težkimi bremeni. In za rešitev te težave ni dovolj le modrost, temveč je potrebna tudi gojitev psihološke odpornosti. Ali kot je svetoval antični Stoik Epictet:

»Vzemite primer rokoborskih mojstrov. Je fant padel? Ponovno vstani, mu pravijo. Bori se, dokler se ne okrepiš. Takšen odnos do soočanja z bolečino, stresom in težavami bi morali imeti. Kajti propad in odrešitev imata izvor v nas samih.«

Epicetetus, Discourses

Ali kot je Alfred rekel Bruceu v filmu Batman: Začetek:

»Bruce, zakaj pademo? Zato, da se lahko naučimo pobrati.«

Alfred, Batman Begins

In izkaže se, da je v takem načinu razmišljanja kar nekaj modrosti. Čeprav je treba biti optimističen do stvari, ki jih nadzorujete, biti optimističen do sveta, ki ni pod našim nadzorom, pogosto povzroči to,  da toliko bolj trpimo, ko stvari ne gredo po načrtu tako, kot smo si zamislili. Z drugimi besedami, na zunanji svet, na svet nad katerim nimamo kontrole gledamo pesimistično, vendar smo optimistični v svoji zmožnosti premagovanja teh izzivov in ovir. Zunanji pesimist – notranji optimist.

Skrajni primer tega se je zgodil med vietnamsko vojno. Admiral James Stockdale je bil vojni ujetnik odpeljan v zloglasno taborišče »Hotel Hanoi«. Tam so ga vrsto let mučili in silili v suženjsko delo. Stockdale je kasneje dejal, da nikoli ni pričakoval, da bo izpuščen ali osvobojen. Pričakoval je, da bo tam zaprt vrsto let.

Medtem so vojaki okrog njega ostali optimistični in upajoči. Vedno so verjeli, da je njihova osvoboditev takoj za vogalom. In ko ni prišla, so bili prizadeti od žalosti. Kot je pozneje izrazil Stockdale:

»Optimisti so bili tisti, ki so umrli. Optimisti so bili tisti, ki so govorili: »Za Božič bomo že doma.« Potem je prišel božič in nato odšel. Potem so rekli: »Do velike noči bomo doma.« Potem je prišla velika noč in nato odšla. In potem zahvalni dan. In potem spet božič.«

James Stockdale

Na koncu ti zaporniki niso umrli zaradi mučenja in težkih pogojev. Umrli so zaradi zlomljenih src in izgubljenega upanja. Medtem je Stockdale sprejel svojo usodo. Načrtoval je, da bo v zaporu zelo dolgo časa. In odločil se je, da če bo tam obtičal, bo to tudi najbolje izkoristil. V naslednjih osmih letih je razvil kodirano komunikacijo, prikrite obveščevalne mreže in metode za tihotapljenje zalog v zaporniških celicah in zunaj njih. Pozneje je za hrabrost dobil odlikovanje.

»Nikoli nisem izgubil vere. Nikoli nisem podvomil v to, da bom prišel ven in da bom na koncu prevladal ter izkušnjo spremenil v odločilni dogodek v svojem življenju, ki ga nebi zamenjal za nič na svetu. To je zelo pomembna lekcija. Nikoli ne smete zamenjati vere, da boste na koncu prevladali – nekaj, česar si nikoli ne morete privoščiti izgubiti, ne da bi se spopadli z najbolj brutalnimi dejstvi vaše trenutne resničnosti.«

James Stockdale

Tisti, ki so pripravljeni na bolečino so bolj odporni na bolečino. Tisti, ki pričakujejo izzive, so se najbolj pripravljeni soočiti z izzivi. Zato je optimalna miselnost do življenja dvostranski pristop: zunanji pesimist »Življenje je težko in svet je grd.«, vendar notranji optimist »vendar se lahko spopadem z njim in bom zaradi tega boljši človek ter svet ugledal v lepši luči. ” Zdi se, da je to čarobna kombinacija, ki zmaga v življenju.

3. Poišči mazohista v sebi

Nekoliko čudna in bolna resnica o človeški vrsti je, da ves čas hrepenimo po tem, da se ves čas počutimo dobro. Obstaja pa tudi delček v nas, ki ljubi boj in bolečino. Razlog je preprost. Proces boja in premagovanja bolečine nam daje občutek življenja, ki ga je vredno živeti.

Najpomembnejši dogodki, tisti, ki se nem najbolj zapišejo v spomin, so pogosto tudi najbolj neprijetni. Negativne čustvene izkušnje se v naš spomin zapišejo mnogo močneje, kot pozitivne čustvene izkušnje. Smrt v družini, razpad zveze, poraz po razburljivem dvoboju ali izkušnje kjer smo bili zelo nervozni. Le nekaj dogodkov v življenju prekaša te spomine. Rojstvo otroka, ki je kljub temu precej težka, naporna in živčna vendar prekrasna izkušnja, zmaga po razburljivem dvoboju, kjer si ves čas v podrejeni vlogi, poroka z osebo, ki jo imaš najraje na svetu (čeprav statistika kaže, da v 45% primerov ta spomin ne ostane lep spomin). Skozi stisko rastemo in se spreminjamo, kasneje pa se ozremo nazaj in smo izredno hvaležni, da se je zgodilo, kar se je zgodilo.

Sam sem to identiteto oblikoval okrog treninga in dela. Treniral sem tudi po devetkrat na teden in potem vodil treninge. Poleg tega sem še začel ustvarjati vsebine. Delo in trening je zavzelo 12 – 14 ur mojega dneva. Kako produktivno? Včasih bolj včasih manj. Te nore ure sem delal ker sem bil popolnoma brez denarja in sem komaj preživel iz meseca v mesec. Nikoli nisem postavljal kakšnih večjih ciljev, le vedel sem, da če hočeš nekaj narediti iz sebe, da moraš delati, biti konsistenten in si vzeti čas.

Nikoli nisem bil najboljši v olimpijskih dvigih, nisem imel najboljših predispoziciji, sem pa vedel, da lahko treniram več od vseh ostalih. Nisem imel pojma, kako pisati vsebine sem pa vedel, da če jih spišem ogromno, da bom enkrat postal dober v pisanju. Nisem imel pojma, o vodenju gyma oziroma vadb, sem pa vedel, da se lahko vse to naučim in počasi postanem boljši v tem. Razvil sem delovne navade, ki so mi omogočile, da treniram več od vseh, napišem več, preberem več, naredim več. Vikendov ni bilo veliko, še sedaj jih ni, dopust sem si privoščil enkrat na leto. S časoma sem postal na to ponosen, to da naredim, napišem, se naučim več, je postala moja identiteta. Postal sem neumoren in sem včasih zaspal pred tipkovnico.

Biti deloholik ima tudi negativno plat. Še vedno težko izklopim to svojo stran, vendar se počasi učim to bolje nadzirati. Še vedno dobivam ta bolan občutek zadovoljstva, ko spišem bolano dolg blog in ga objavim, ko si v program napišem tako zajebane serije, da jih noben z zdravim umom ne bi hotel narediti. Kar težko mi je včasih za vikend, ko nič ne naredim ali napišem.

To je delček mazohizma v meni. Glas, ki mi pravi: »Trpi prasec, naj boli.«, ko se na treningu spravim delat trojni dropset bolgarskih počepov ali ko grem v nedeljo dopoldne na 4 urni maraton pisanja. In prav vsi imamo ta glas v sebi. Športniki pri iskanju svojega praga zmogljivosti, policisti in gasilci, ko spravljajo svoje življenje v nevarnost za druge, znanstveniki, ko obsesivno analizirajo podatke. Kaj glas tebi pravi? Pri kateri bolečini uživaš? Kako ga lahko izkoristiš, da ti koristi?

4. Nikoli ne trpi sam

Vsi vemo, da je prva lekcija investiranja diverzifikacija. Nočeš vložiti vsega svojega denarja v Amazon, ker če se Jeff Bezzos odloči, da bo izdal Amazoncrap, bodo šli vsi življenjski prihranki v kanalizacijo. Namesto tega bi moral naložbe razporediti na desetine ali celo stotine naložbenih nosilcev. Če se zgodi kaj nepričakovanega – * kašelj * kot pandemija * kašelj * – ne gre ves tvoj denar v stranišče. Okej, v teoriji sem to vedel, v praksi, o sranje.

8 letno delo in vsi življenjski prihranki so šli v gym in postavitev Evolucije. In glej ga zlomka, pride pandemija in kar naenkrat si soočen z dejstvom, da lahko vse propade. Ko razmišljaš o človeških odnosih je vsak od nas prisiljen vlagati vase. Če se nam zgodijo dobre stvari, se počutimo dobro. Če se nam zgodijo slabe stvari, se počutimo slabo. V življenju gradimo odnose z drugimi. Graditi odnose pomeni, da vložimo delček svoje sreče v drugo osebo in za to naložbo dobimo v zameno delček sreče, ki nam ga ta oseba da. To nam omogoča, da svojo srečo delimo med ljudmi in popestrimo različne vidike našega življenja. In ta diverzifikacija naredi naše čustveno zdravje bolj odporno, ko na vrata potrkajo problemi in izzivi.

Nimam pojma, kako bi sam prestal to krizo, če ne bi ob sebi imel tako močne mreže oseb, ki jim je mar. Moja punca Maja, solastnik in dober prijatelj Tine ter sodelavki Alja in Špela. Vedno, ko je imel nekdo od nas slab dan, se je našel nekdo drug, poslušal s čim se sooča in ga pomagal dvigniti nazaj. Brez tako močne mreže, bi bilo to krizo skoraj nemogoče prebroditi.

Želiš si zgraditi tako močno mrežo odnosov, ker ko pride življenje in te podere na rit, in verjemi mi, podrlo te bo na rit znova in znova, želiš za sabo imeti čustveno varnostno mrežo ljudi, ki so pripravljeni deliti čustveno breme s teboj. Okoli sebe želiš imeti ljudi, ki te bodo poslušali in skrbeli zate, prav tako pa moraš ti poslušati in skrbeti za njih. Ljudi, s katerimi boš sedel za mizo in spili osem piv, čeprav vedo in tudi ti veš, da se bodo zjutraj počutili kot drek. Želiš ljudi, ki bodo poklicali in poklicali znova, tudi ko se norčuješ in kopaš v svojem morju samopomilovanja

Ne glede na to, kako »zajeban« misliš da si, se nobeden od nas ne more ves čas boriti sam. Kot človeška bitja smo razviti, da smo nekoliko čustveno odvisni drug od drugega, da se zanašamo drug na drugega in potrebujemo drug drugega, zlasti v naših najbolj težkih časih.

Če trenutno trpiš, je najdragocenejše, kar lahko storiš to, da se obrneš in se z nekom povežeš, se pogovoriš o svojih težavah in deliš svojo bolečino. To je ena izmed najbolj potrebnih sestavin za spopadanje s kakršno koli psihološko travmo. In če je tvoje življenje prekleto izjemno in razturavaš po dolgem in po čez – super! Toda ta čas izkoristi za izgradnjo teh povezav in psihološke odpornosti, pomagaj nekomu prebroditi to krizo, ki ga brca v rit, poskrbi za diverzifikacijo svojih čustvenih naložb in ustvarjaj mrežo čustvene podpore. Ker dobri časi nikoli ne trajajo. In naslednjič, ko pride do krize, je zadnja stvar, ki jo želiš in si jo lahko privoščiš ta, da si sam v tem breznu iz katerega ne vidiš izhoda. 

Hvala ker ste bili z mano. V naslednji epizodi se bomo osredotočili na to, kako se soočiti s tesnobo in negaivnimi občutki. 

Drugi deli serije

Naroči se na spletno serijo in postani boljši moški, partner in oče.

Cilj projekta je izpostaviti slabosti tako tradicionalne moškosti kot novodobne feminizirane moškosti ter poiskati tretjo, boljšo in modernejšo alternativo. Da bomo zdajšnje generacije fantov in moških bili boljši partnerji, očetje in vzorniki svojim sinovom in hčerkam.