V tej zgodbi vam bom povedal mojo zgodbo z resničnimi delčki iz mojega življenja. Ko sem bil otrok star 7 ali 8 let sem si želel postati pilot. Če bi me 10 let nazaj vprašali ali se vidim kot dvigalec uteži in član olimpijske reprezentance bi bil odgovor preprost ne. Takrat nisem sanjal. Takrat sem razmišljal le o tem, da naredim šolo in dobim poklic, pri katerem bom dobro zaslužil. Odrastel sem v majhni vasi Godovič in tam živel do zaključka gimnazije. Do 18 leta sploh nisem vedel, da dviganje uteži kot šport obstaja. S športom si kariere baje ne moreš ustvariti, vsaj tako mi je bilo rečeno, in nikoli niti nisem pomislil v to, da bi dvomil v to kar so mi govorili. Vpisal sem se na kemijsko inženirstvo in po enem letu pustil študij. Nikoli nisem hotel biti kemijski inženir. Vedno sem si želel uspeti v športu. To odločitev je sprejela moja glava in ne moje srce. V tem obdobju sem tudi počasi začel malo bolj resno trenirati z utežmi in zaljubil sem se v sam proces. Počasi sem iz sramežljivega fanta postajal vse bolj samozavten.

Pot do uspeha v športu in vodenju in organiziranju vadb ni tako linearna, kot bi bila v primeru, da bi nadaljeval svoje izobraževanje na fakulteti. Večino časa imaš občutek, da svojega življenja ne držiš v svojih rokah. Tudi možnosti za uspeh so bile v mojem primeru izredno majhne. Nočem se tolči po prsih in reči, da je osvojeno 5. mesto na Sredozemskih igrah velik mednarodni uspeh. Je pa izreden uspeh za naš šport in zame osebno. 5 let nazaj nas ni bilo nikjer. Zdaj se počasi udeležujemo večjih mednarodnih tekem. Ne smem pa razmišljati samo kaj je dobro za mojo rit ampak hočem in se izredno trudim, da bi bile take tekme bolj dostopne večjemu številu tekmovalcev in tekmovalk v našem športu. Ker taka izkušnja je neprecenljiva.