Kultiviranje moškosti XIII. del:

»Človek ne more odkriti novih oceanov, če nima poguma izgubiti pogleda na obalo.«

Andre Gide

Peter Pan je lik, ki ga je ustvaril škotski novelist in dramatik J.M. Barrie. Je prebrisan fantič s sposobnostjo letenja in zavrača idejo o odraščanju ter svoje večno otroštvo, polno dogodivščin, preživlja v deželi Nije, kjer je vodja svoje druščine Izgubljenih fantov. V življenju se srečuje z morskimi deklicami, pirati, Indijanci in vilami, od časa do časa pa spozna tudi otroke iz resničnega sveta. Grobo rečeno je Pan v grški mitologiji bog vsega. Ni naključje, da mu je avtor dal tako ime.

Peter Pan je fant, ki nikoli ne odraste. Je magičen fant, otrok, ker otroci so seveda magična in čudežna bitja. Otroci lahko postanejo karkoli in niso nič drugega, kot potencial, nepopisan list, ki čaka, da nanj otrok napiše svojo zgodbo. In Peter Pan se temu ne želi odreči. Zakaj? Okoli sebe ima nekaj odraslih oseb, vendar je glavna odrasla oseba v njegovem življenju Kapitan Kljuka. In kdo za hudiča želi odrasti v Kapitana Kljuko? Prvič, namesto roke ima kljuko. Drugič, je tiran. Tretjič, lovi ga zmaj kaosa z uro v želodcu, oziroma krokodil, ki ima del njega. In to se zgodi, ko odrastemo. Čas je vzel del nas in ga ne vrne nazaj, čas nas je okusil in čas nas bo pojedel. Kapitan Kljuka je zaradi tega tako travmatiziran, da si ne more pomagati in ne biti tiran. Peter Pan pa gleda na travmatiziranega Kapitana Kljuko in si misli, da že ne bo žrtvoval svojega otroštva za to. Kar je samo po sebi okej, vendar zaradi tega postane kralj druščine izgubljenih fantov v deželi Nije. Dežela Nije pa sploh ne obstaja in kdo za hudiča si želi biti kralj druščine izgubljenih fantov? Poleg tega pa žrtvuje resnično priložnost, da bi imel smiselno in lepo razmerje s punco Wendy.

Wendy je konservativna, dobrodušna, plemenita in rada pomaga vsem v težavah. Nenehno posnema svojo mamo od katere se je veliko naučila. Skrbela je za izgubljene fante kot mama, hranila jih je, jim prala oblačila, jim kuhala. Zaveda se svoje lepote in se tako tudi obnaša. Wendy sprejme svojo smrtnost, sprejme svojo zrelost in si želi imeti otroke. Peter Pan se more zato sprijazniti z Zvončico. Zvončica niti ne obstaja. Zvončica je z drugimi besedami vila pornografije. Zvončica je nadomestilo za resnično ljubezen, resnično stvar.

Vendar ta ločnica, o kateri govorimo je izredno zakomplicirana, ker v dobi odraščanja pride do elementov žrtvovanja. Žrtvovati moramo številne potencialne možnosti otroštva, za dejstvo okvirja v katerega vstopimo. In vprašanje je, zakaj bi to sploh želeli storiti? En razlog je, da se nam to zgodi, če želimo ali ne. Lahko izberemo svoje preklete omejitve ali pa jih sprejmemo, brez da bi se tega sploh zavedali, ko smo stari 30 let. Ali še slabše, ko smo stari 40 let. In to ni preveč srečen dan, ko se tega zavedamo. In to se dogaja vse bolj pogosto v naši kulturi, saj  se lahko ljudje izogibajo odraščanju brez večjih in takojšnjih posledic. Kazen se zamakne. Vendar, ko te končno zadane, saj pri 25 letih si lahko idiot, celo ko iščeš službo ali jo celo že imaš in delaš napake, nimaš izkušenj in si precej nespameten in neodgovoren. Okej, okej, si mlad ni panike. Taki, pač mladi ljudje smo oziroma smo bili. In smo bili polni potenciala. In sedaj si ista oseba in si star 30 let. Ljudje nad tabo niso preveč navdušeni. Kaj za hudiča si počel zadnjih 10 let? Še vedno si nespameten, kot si bil pri 22ih. Vendar nisi več star 22. Si star dojenček. In to je precej grda stvar, star dojenček. Samo poglejte Benjamina Buttna. Izbrati moraš kaj boš žrtvoval, ker žrtvovanje je neizbežno. Vendar si ga lahko izbereš. Potem pa pride tu še nekaj nekoliko bolj kompleksnega. Problem s tem, da si še vedno otrok, je da vse kar si si potencial, vendar v zelo nizki resoluciji. Postaneš lahko karkoli, vendar nisi nič.

Zato greš v svet in se odločiš kaj želiš početi in postaneš vajenec. Zelo grobo rečeno. In vsaj postaneš nekaj in ko nekaj postaneš se ti svet ponovno odpre. Na primer, če postaneš odličen trener. Potem slej kot prej lahko postaneš več kot le trener. Ne mislim nič slabega o trenerjih, v nekaterih primerih lahko dobri trenerji pomagajo ljudem celo bolje kot zdravniki. Ker si res odličen trener, lahko ustvariš svoje podjetje, lahko usposobiš druge ljudi, izboljšaš njihovo življenje, postaneš steber skupnosti. In ko enkrat preideš to res ozko obdobje usposabljanja, ki te osredotoči in omeji, lahko na drugi strani prideš ven z številnimi novimi možnostmi. In Carl Jung govori točno o tem. Del pravilne poti našega razvoja v drugi polovici življenja je ponovno odkriti otroka, ki smo ga zapustili, ko smo šli čez obdobje vajenstva. Zato nekaj narediš iz sebe in hkrati si ponovno pridobiš nekaj otroškega potenciala. Izbereš svoje žrtvovanje. To je vse, ne boš dobil izbire, da ga ne bi naredil. Žrtvoval boš nekaj, če želiš ali ne. Najbrž je to težko slišati in ugotoviti pri sebi, vendar tako pač je.

In ko je mene ta realizacija zadela, je bilo kar boleče. Bil sem definicija »večnega otroka« na dveh nogah.

Marie-Louis von Franz, švicarska psihologinja, je sredi 20. stoletja opazila moteč trend. Mnoge ženske in predvsem moški, ki so živeli že v odraslih letih, so psihološko obstali v dobi odraščanja, puberteti. Zasedli so telesa odraslih, njihov mentalni razvoj pa ni uspel slediti ritmu telesnega razvoja. Marie-Louis von Franz je to videla kot zelo pereče vprašanje, zato je leta 1959 izpeljala serijo predavanj o psihologiji Puer Aeternusa, kar latinsko pomeni “večni otrok”. Medtem, ko se je prvotno v mitologiji uporabljal za otroškega boga, ki ostaja večno mlad, je njen učitelj Carl Jung, izraz uporabil v psihološke namene, da opiše posameznika, ki tako kot zgoraj omenjeni Peter Pan, nikoli ne odraste. V enem od svojih predavanj von Franz »večnega otroka« opisuje kot posameznika, ki:

»V mladostniški psihologiji ostane predolgo. To pomeni, da se vse tiste lastnosti, ki so normalne pri sedemnajstih ali osemnajstih letih, nadaljujejo v poznejšem življenju. V večini primerov so povezane s preveliko odvisnostjo od matere.«

Von Franz je napovedala, da se bo težava v tem, kar je poimenovala »večni otrok«, razširila po vsem svetu in prizadela številne ljudi. In njene napovedi so se izkazale za izredno natančne, zlasti med moškim prebivalstvom zahodnega sveta. Številni moški se borijo na akademski, socialni, duhovni, finančni in seksualni ravni. Živijo doma v svojih 20. ali 30. letih ali pa v stanovanju, ki so mu ga dali starši ali stari starši, namesto da bi preizkusil neznane vode neodvisnosti. Namesto, da bi si prizadeval ustvariti nekaj iz sebe, se mnogi raje spustijo v udoben in poznan svet interneta, pornografije in igric. So pasivni popotniki v življenju brez poti in namena, razen občasnega trenutka užitka, ki olajša njihovo trpljenje. Glede na obseg tega problema, ne bi bilo tako nespametno domnevati, da je težava »večnega otroka« primarna nevroza moderne dobe.

Namen tega dela serije je zagotoviti protistrup tistim, ki trpijo za to težavo. Da pa to lahko res učinkovito storimo, se moramo najprej poglobiti v psihologijo »večnega otroka« in graditi na vpogledu Carla Junga, Sorena Kierkegaarda, von Franzove in drugih. Dali bomo nekaj praktičnih nasvetov, kako oditi na bolj odgovorno, uspešno, neodvisno in bogato življenjsko pot. Preden pa preučimo psihologijo »večnega otroka«, je treba upoštevati razmere, ki so povzročile ta družbeni problem in v ta namen moramo razpravljati o tem, kako močan materinski kompleks zaustavi cvetenje mnogih danes. Von Francova ugotavlja:

»Človek, ki ima materinski kompleks, se bo moral vedno spopadati s svojimi težnjami k postajanju »večnega otroka«.

Mati in oče sta čez našo celotno evolucijsko zgodovino prevzela različne starševske vloge. Matere so s svojimi otroci vedno sodelovale bolj kot očetje. Ohranjajo več telesnega stika, negujejo, tolažijo in sočustvujejo s telesnimi in čustvenimi bolečinami in potrebami otroka. Ta izredno intimen in tesen odnos z figuro matere pri otroku ustvarja trajen čustven pečat oziroma zelo odporne psihološke vezi, ki jih psihologi imenujejo »materinski kompleks«.

»Otrokova izkušnja matere je ponotranjena kot kompleksna; čustveno nabita kopica energije, ki je zunaj nadzora ega.«

James Hollis, Under Saturn`s Shadow

Očetje z otrokom ne vzpostavijo iste veze odvisnosti. Namesto tega je bila očetova tradicionalna vloga zagotavljanje virov in zaščite otroka, ki se razvija, prav tako pa je bilo izredno pomembno vodenje očeta. Natančneje, vloga očeta je bila, da pomaga otroku, da se osvobodi svoje odvisnosti od matere in mu tako pomaga, da gre v svet kot neodvisen in funkcionalen odrasel človek.

V večini kultur so se skozi zgodovino posamezniki naredili prehod iz mladostništva v odraslost s pomočjo iniciativnih prehodnih obredov. Osnovni cilj vseh iniciativnih prehodnih obredov, medkulturno, je bil ločiti mladostnike od matere, najprej telesno nato pa še psihološko. Ti obredi so bili opravljeni kmalu po začetku pubertete, izvedli pa so jih le starejši moški v plemenu oziroma »kulturni očetje«. Ženskam je bilo prepovedano opazovati ali sodelovati pri obredih.  

Tipični iniciativni prehodni obred, kot ga je pojasnil Mircea Eliade v svoji knjigi Obredi in simboli iniciacije izgledajo nekako tako:

»Sredi noči so »kulturni očetje« plemena, oblečeni v bogove ali demone, mlade fante ugrabili iz njihove postelje. To je bilo zadnjič, ko so fantje videli mamo, včasih tudi mesece. Mladostnike so odpeljali v globoko jamo, jih žive pokopali ali pa jih potopili v kakšno drugo dobesedno ali simbolično temo. Ta oder je predstavljal simbolično smrt fantovega otroštva, izgubo raja in radosti neodgovornosti. Mladim fantom so ti obredi poslali sporočilo, da ne morejo več priti domov.«

Po simbolični smrti otroštva je potekala slovesnost ponovnega rojstva, ki je označevala preobrazbo mladostnika v bolj zrelo stanje bitja, moškega. Starešine so ga nato naučili modrosti in znanja plemena ter ga poslali v puščavo, kjer je mesece živel sam in se boril za svoje preživetje. Po uspešni vrnitvi so ga sprejeli nazaj v pleme kot odraslega moškega člana. Od tega trenutka dlje je pričakovano, da je moški premagal svoj materinski kompleks, nezrelost in odvisnost nista bila več sprejemljiva.

Glede na intenzivnost in včasih nasilno naravo teh iniciacijskih procesov se zdi, da so naši predniki razumeli, da je ločitev mladega fanta od matere monumentalna naloga, ki zahteva namerne ukrepe. Danes v zahodnem svetu ne najdemo več iniciativnih prehodnih obredov in to je značilnost zahodnega sveta.

Zaradi pomanjkanja »kulturnih očetov« in obredov iniciacije se mora danes mladina obrniti k svojemu lastnemu očetu, da jim zagotovi iniciacijo v odraslost. Vendar na žalost ne morejo vsi očetje zagotoviti tega vodenja svojim otrokom, saj mora biti oče močen, neodvisen ter telesno in čustveno prisoten v otrokovem življenju. Sposoben mora biti otroku pokazati, da je treba na tem svetu nekaj iskati in se za nekaj boriti, če želi uspešno spodbuditi mladega moškega, da se oddalji od udobja otroštva in se prepriča, da je vredno nekam oditi.

»Tudi sinovi morajo iskati očeta po svetu. Potrebujejo ga, da jim pokaže, kako biti na svetu, kako delati, kako se spoprijeti s stiskami. Potrebujejo aktivacijo lastne moškosti tako z zunanjim modeliranjem kot z neposrednim potrjevanjem.«

James Holis, Under Saturn`s Shadow

Sam Osheron, v svoji knjigi Finding Our Fathers, navaja obsežno študijo, v kateri je le 17% ameriških moških poročalo, da so v mladosti imeli pozitiven odnos z očetom. Oče je bil v večini primerov fizično ali čustveno odsoten.

Psihoterapevt James Hollis, ki razmišlja o tej statistiki, piše:

»Če je ta neverjetna statistika celo blizu resnice, se je zgodilo nekaj velikega in tragičnega z enim od kritičnih ravnovesij narave.«

James Holis, Under Saturn`s Shadow

In zgodila se je prav ta napaka v kritičnem ravnovesju narave. Živimo v dobi odsotnega očeta in mnogi zaradi tega zelo trpijo. Pričakuje se, da bodo mladi moški zapustili udobje doma in premagali svoje materinske komplekse in ustvarili življenje, ki ga je vredno živeti brez očetove psihološke podpore. Zakaj se sploh še čudimo, da je problem »večnega otroka« tako izrazit v današnjem času.

Poleg tega pa se učinki odsotnega očeta dodatno poslabšajo, zaradi vpliva, ki ga imajo na stanje matere. Zaradi odsotnega očeta mora mama prevzeti del moške vloge in moške energije in posledično postane bolj avtoritativna, da nadomesti pomankanje moške figure v otrokovem življenju. Poleg tega pa neuspeh očeta, da bi materi zagotovil ljubezen in oporo, v njej ustvarja čustveno lakoto, ki jo skuša zadovoljiti s svojim odnosom do otroka. Te razmere ustvarijo popolno nevihto, v kateri mama postane tisto, kar Jungčani imenujejo »požrtna mati«. Svojega otroka preveč varuje in duši ter postane vključena v vsak vidik njegovega življenja. Pogosto se zgodi, da taka mati kljub najboljšim namenom nezavedno manipulira s svojim otrokom, da v odrasli dobi ostane odvisen od nje. In pogosto se zgodi, da otrok njeno voljo spoštuje.

evt James Hollis, ki razmišlja o tej statistiki, piše:

»Glej skrivno zaroto med materjo in sinom in kako vsak pomaga drugemu, da izda življenje.«

Carl Jung, Aion

Otrok vzgojen na tak način ni nikoli dobil možnosti, da se sam nečesa loti, da se postavi zase, da pade in sam popravi svoje napake in da sam sprejema odločitve. Tak otrok se bo razvil v odraslega, ki je ohromljen v sposobnosti, da prebrodi in premaga neizbežne življenjske izzive in borbe. Zdravo željo po prilagajanju resničnosti in individualiziranju, kar vključuje strah, bolečino in konflikt, bo nadomestila njegova potreba, da ostane zavezan svoji materi, pa naj bo to njegova osebna mama ali simbolni nadomestek v resničnem svetu. Če ne ostane odvisen od svoje lastne biološke matere, si lahko obupno prizadeva najti negovalno nadomestilo pri drugih ženskah ali pa se izgubi v tolažljivem objemu zasvojenosti s pornografijo, drogo ali alkoholom. Z drugimi besedami, ko otrok vstopi v odraslost z velikim materinskim kompleksom, ne bo poizkušal razvijati svoje neodvisnosti in razvijati svoje zavesti, temveč bo imel to, kar je imenoval Jung:

»Regresijski duh, ki nas ogroža s povezanostjo z materjo in raztapljanjem ter izumrtjem v nezavednem.«

Carl Jung, Symbols of Transformation

Znašel se bo v službi spanja in ne bitke za življenje.

»Upa, da ga bodo ujeli, sesali, zavili in požrli. Zanima se za zaščitni, negovalni, očarljivi krog matere, stanje dojenčka, sproščenega vsake nege. Ni čudno, da resnični svet izgine izpred oči!«

Carl Jung, Aion

V naslednji epizodi bomo podali poglobljeno analizo psihologije »večnega otroka«. Po tem bomo raziskali, kako lahko premaga svoje težave, da bi vodil bolj samostojno in izpolnjujoče življenje.

Naroči se na spletno serijo in postani boljši moški, partner in oče.

Cilj projekta je izpostaviti slabosti tako tradicionalne moškosti kot novodobne feminizirane moškosti ter poiskati tretjo, boljšo in modernejšo alternativo. Da bomo zdajšnje generacije fantov in moških bili boljši partnerji, očetje in vzorniki svojim sinovom in hčerkam.