Kultiviranje moškosti XII. del:

Koncept samopodoba, vojna celulita

Pogled na zgodovino gibanja

»Zdi se, da lahko visoka samopodoba prinese srečo in uspeh, vendar nobena raziskava te trditve ni potrdila in ni prikazala takega izida. Kakršna koli korelacija med visoko samopodobo, srečo in uspehom je ravno to, korelacija. Kar pa ne pomeni kavzacije.«

Roy Baumeister
Play Video

Zakaj moški nimamo celulita? Ker je grd. Okej, zdaj, ko imam vašo pozornost pa začnimo današnjo temo. Če vas je ta izjava užalila in se zaradi tega počutite prizadete, imate problem. Če želite raziskati in razumeti zakaj, vam toplo priporočam, da poslušate/preberete to objavo. Od njega je odvisno vaše mentalno zdravje.

Mislim, da se je neke 3 tedne nazaj na slovenski instagram/influencer sceni razvila prava vojna med ženskami glede celulita. Po navadi teh stvari ne spremljam, toda tokrat me je izredno fascinirala ta debata in vojna med dvema poloma. Bodimo za trenutek 100% iskreni. Če bi obstajal vzporedni univerzum, kjer celulit ne obstaja, bi se v trenutku vsi preslikali tja. Ženske zato, ker vam predstavlja neko telesno pomanjkljivost s katero se pretirano obremenjujete, moški zato, ker celulit pač ni nekaj estetskega in lepega. Okej preden popolnoma popizdite, je to le iskreno opažanje, in mislim da večina tako razmišlja, le nima jajc to povedat. Vsaka ženska ima celulit in moškim nam milo rečeno ni prav zelo mar, če ga imate ali ne.

Največje resnice v življenju je običajno najbolj neprijetno slišati. Samo zato, ker se zaradi nečesa počutimo dobro, to še ne pomeni, da je resnično dobro. In če se zaradi nečesa počutimo slabo, to še ne pomeni, da je resnično slabo. Torej želite resnico glede samopodobe in gibanja »sprejmi se tak, kot si?« Se lahko spoprimete z resnico o samopodobi? Ker v koncept samopodobe ne bi smeli slepo verjeti, temveč bi v njega morali resnično dvomiti. Ljudje zajebemo stvari na dva načina. Zanikamo svoje težave ali pa igramo vlogo žrtve. Če zanikamo svoje probleme oziroma se slepimo, da jih nimamo se kratkoročno sicer zelo dobro počutimo, vendar slej kot prej to spektakularno eksplodira v naš obraz. Medtem žrtve za svoje težave krivijo druge in ta način ima iste posledice, kot prvi. Kratkoročno dobro počutje, ki slej kot prej spektakularno eksplodira v naš obraz.  

Ko pridemo na koncept samopodobe zelo hitro naletimo na veliko težavo. Kako sploh merimo samopodobo? In to vprašanje je izredno pomembno saj je samopodoba psihološki in znanstveni koncept. Če želimo dobiti dobre realne rezultate, moramo postaviti primerne in učinkovite meritve. Samopodobo lahko zelo natančno določimo z merjenjem tako imenovanih »velikih 5 psiholoških faktorjev osebnosti«, predvsem ekstravertnosti (ekstravertne osebe se v veliki meri zanimajo za družabne dogodke, so zelo aktivne in energične in pogosteje izkusijo pozitivna čustva)  in nevroticizma (posamezniki, ki imajo visoko izražen nevroticizem so v manjši meri sposobni obvladovati čustva, so bolj anksiozni, pogosteje in bolj intenzivno čutijo negativna čustva). Samopodoba je kombinacija različnih faktorjev osebnosti. Ljudje, ki so ekstravertni in izkusijo veliko pozitivnih čustev ter ne izkusijo veliko negativnih čustev dosežejo visoke rezultate na testih samopodobe. Ljudje, ki imajo bolj izražen nevrotizicem in ne izkusijo veliko pozitivnih čustev, izkusijo pa več negativnih čustev, dosegajo na testih samopodobe nižje rezultate. Konceptualno samopodoba ne deluje, ker z veliko težavo spremenimo nevroticizem. Praktično nemogoče je prepričati nekoga, ki se počuti slabo, da se počuti dobro. Poleg tega koncept samopodobe nima nobene povezave z uspešnostjo v življenju in nivojem občutene sreče. Torej osebe z visoko samopodobo niso nujno srečne in uspešne, kot nam to skuša prodati celotna moderna industrija osebne rasti, psihologije in fitnes industrija, prav tako pa ni nujno, da so osebe z nizko samopodobo ves čas mizerne in neuspešne. Nekatere raziskave so pokazale, da so lahko ljudje z nizko samopodobo celo uspešnejši in srečnejši, kot tisti z visoko samopodobo? Kaj? Res? Ja. Saj se velikokrat osebe z nizko samopodobo neverjetno trudijo izboljšati svoje trenutno stanje in počutje. Zakaj je samopodoba sploh pomembna?

Kaj pa potem lahko storimo pri tistih, ki imajo nizko samopodobo? Jo lahko izboljšamo? Kot smo že napisali zgoraj, koncept samopodobe je popolnoma napačen in bi bilo bolje, če sploh nebi obstajal. Ljudje, ki se po naravi nahajajo bolj na polu nevroticizma, bodo potrebovali nekoliko več spodbude. Razvojni psiholog Jerome Kagan je raziskoval temperamentno zavrte otroke. Take otroke lahko identificiraš že pri 6 mesecih starosti. To so otroci, ki imajo visoko izražen nevroticizem in verjetno nizko izraženo ekstravertnost. Odkril je, da če jih spodbudiš, da gredo raziskovat svet, potem jih lahko premakneš v bolj stabilno osebnostno konfiguracijo. Kaj so storili v praksi? Ko so se otroci soočili s stresno situacijo, namesto, da bi jih spodbudili k temu, da se umaknejo nazaj in izognejo stresu, kar so v tistem trenutku skušali narediti, so jih spodbudili da gredo ven in raziskujejo. Na primer, če imate doma ekstravertnega otroka in se v parku igrajo otroci, bo začel teči še preden ga boste postavili na tla. V trenutku, ko se njegova mala stopala dotaknejo tal pa že šprinta proti parku in svojim sovrstnikom. Če pa imate temperamentno zavrtega otroka in se v parku igrajo otroci, se bo vaš otrok skrival za vašimi nogami in kukal proti parku. In kaj storimo? Počakajmo, pustimo mu, da opazuje, spodbudimo ga, da se počasi premakne proti parku, kjer so otroci. Spodbudimo ga, da zakoraka proti neznanemu terenu, ne dovolimo pa mu, da se umakne nazaj. Taki otroci rabijo kar nekaj časa, da se ogrejejo. In če postopoma izpostavimo svojega temperamentno zavrtega otroka svetu, zaradi katerega se počuti tesnoben, v primernih dozah, bo to spremenilo njihov psihosocialni temperament. Seveda, takih otrok ne bomo preusmerili na drug pol osebnosti, le poskrbeli bomo, da bodo bolj celostni in stabilni ter se bodo lažje soočali s svetom. Kaj če podoben pristop uberemo pri malo starejših osebah?

In to je povsem drugačen pristop, kot da si ves čas vsiljujemo, da naj se počutimo dobro v svoji koži, prav taki kot smo. Ker je tako neumna in klišejska trditev, da bi moral preklinjati, da bi izpostavil, kako neumen in neučinkovit ta koncept je. Ne gre se za to, da izboljšaš sebe in svojo samopodobo, ne gre se za to, kako se počutiš. Gre se za to, kako lahko učinkovito deluješ v svetu in kako si bil pripravljen na to.

In potem rečete, ampak, ampak, ampak, kako pa naj se postavim zase, če imam slabo samopodobo in ne verjamem vase? Počasi, bomo prišli do tja. Najprej moramo uničiti ta mit in koncept slabe in dobre  samopodobe, da lahko začnemo raziskovati in graditi na bolj učinkovitih alternativah.

Koncept samopodobe je za nas slab,

Okej, pa recimo za trenutek, da koncept samopodobe res obstaja. Ne obstaja, ampak recimo da obstaja. Ja vem, tako lepo je slišati vse te pozitivne stvari, pozitivne citate, samo verjemi vase, sprejmi se tak kot si in bla bla bla. Ameriški filozof in psiholog William James je prvi poimenoval izraz samopodoba v svojem delu The Principles of Psychology. Predlagal je, da je lahko samopodoba objektivno merjena s preprostim razmerjem med cilji in vloženim trudom pri doseganju teh ciljev. To kar je govoril je to, po čemer danes poimenujemo meritev, ki temelji na dokazih.

Od takrat, ko je bil koncept samopodobe leta 1890 prvič predstavljen, pa se je ta koncept preobrazil v nekaj popolnoma drugačnega od tistega, kar je bil njegov prvotni namen. Naša moderna interpretacija ni več objektivna in merljiva enačba delaj dobro/počuti se dobro. Ta enačba je postala nekaj popolnoma drugega, celo nasprotnega. Ta enačba je postala delaj dobro/počuti se dobro. Očitno smo izgubili tisti najpomembnejši del enačbe. Kam za hudiča je izginil del delaj dobro? Očitno je pomembno le še, da se osredotočamo na to, da se počutimo dobro.

Vsaka stvar, v našem primeru celulit, potrebuje veliko odpovedovanja, žrtvovanja in trdega dela. In fascinira me, to gibanje »sprejmi celulit, sprejmi se taka kot si«, ker tega na tem svetu ne bo sprejela nobena punca in ženska. Nikoli. Hkrati pa v zaslon pridigate stvari, ki jih je tako izredno lepo slišati, za tistih 15 minut se ljudje, ki to berejo in poslušajo počutijo dobro. Marketing 101. V nadaljevanju, bomo raziskali, zakaj to sranje enostavno ne deluje.

S tem ko je naša kultura postala vse bolj osredotočena na to, kako negativne izkušnje vplivajo na naš razvoj, smo se zaščitili, zbežali in olepšali vse, da le ne bi poškodovali naših domnevno krhkih egov in egov ljudi okoli nas. Ta tendenca pa mizerno propade v realnem življenju in ljudje smo psihološko lahko precej močnejši, kot se sploh zavedamo, če si le dovolimo in pustimo soočiti s tistimi bolj negativnimi platmi našega življenja. Če pa si mečemo pesek v oči in se pretvarjamo, da je vse lepo in da se moramo ves čas počutiti dobro, bo to slej kot prej spektakularno eksplodiralo. In če na to nismo pripravljeni, bo vse skupaj le še težje.

S povečano osredotočenostjo na otroke kot center naše kulture, smo postali bolj nagnjeni k temu, da z otroci delamo v mehkih bombažnih rokavičkah. Ne le otroke, še sebe in ljudi okoli nas tretiramo, kot da so narejeni iz porcelana. Zaščititi jih skušamo pred kakršno koli negativno izkušnjo. V preteklih generacijah si bil zvezda zaradi tega ker si garal, treniral in pokazal svoje atletske sposobnosti, bil izredno kognitivno nadarjen ali pa si bil koristno sredstvo skupnosti. Danes si zvezda le za to, ker ti nekdo to reče ali pa se sam prepričuješ, da to si. In tu leži srž problema.

Psiholog Jean M. Twenege v svoji publikaciji iz leta 2007, z naslovom Generation Me: Why Today’s Young Americans Are More Confident, Assertive, Entitled – And More Miserable Than Ever Before, prikaže fascinantno statistiko. V 50 letih 20. stoletja se je 12% najstnikov strinjalo z izjavo »pomemben sem«. Do 80 let 20. stoletja se je z isto izjavo strinjalo kar 7-krat več najstnikov, kar znaša 80%. Torej delamo v pravi smeri? No, tukaj pa se izkaže nekaj povsem drugega…

Izčrpna študija iz leta 2005, ki jo je v časopisu Scientific American objavil psiholog in profesor na univerzi v Floridi Roy Baumeister, je pokazala, da je manj kot 200 od več kot 15 000 člankov, objavljenih o samopodobi med letoma 1970 in 2000, izpolnjevalo kakršne koli standarde za akademsko ali znanstveno strogost.

Članek Baumesitera je poleg velikih izzivov diskreditiranja obstoječih raziskav o samopodobi pokazal tudi, da umetno povečanje samopodobe dejansko zmanjšuje uspešnost. Nadalje je bilo ugotovljeno, da visoka samopodoba nima nobene pozitivne korelacije z zmožnostjo človeka, da ima uspešne odnose. Ravno nasprotno piše Baumeister:

»Tisti, ki imajo o sebi izredno visoko mnenje, imajo večjo verjetnost, kot drugi, da se na težave odzovejo tako, da prekinejo odnose in poiščejo druge partnerje.«

Roy Baumeister

Baumeister in njegova ekipa so tudi ugotovili, da v nasprotju s prejšnjim prepričanjem nizka samopodoba ne povzroča, da se najstniki prej postanejo spolno aktivni. Pravzaprav so ugotovili, da so osebe z visoko samopodobo manj zavirane in pri njih je bolj verjetno, da bodo prej spolno aktivne.

V drugi nasprotni ugotovitvi ni bilo korelacije med agresijo in nasiljem ter osebami z nizko samopodobo, kar je bilo prav tako splošno prepričanje. Dejansko storilci agresivnih in nasilnih dejanj po navadi nosijo precej ugodnejši in morda celo bolj napihnjen pogled nase.

Na koncu je Baumeister obravnaval osrednje vprašanje: Kaj je sploh postalo »gibanje samopodobe«? To je ideja, da višja samopodoba vodi k srečnejšim in bolj uspešnim ljudem. Zato citiram:

»Zdi se, da lahko visoka samopodoba prinese srečo in uspeh, vendar nobena raziskava te trditve ni potrdila in ni prikazala takega izida. Kakršna koli korelacija med visoko samopodobo, srečo in uspehom je ravno to, korelacija. Kar pa ne pomeni kavzacije.«

Roy Baumeister

S svoje strani Twenge poudarja, da nobena druga generacija ni bila vzgojena z višjo samopodobo, kot trenutna. To vzbuja veliko skrb saj se izkaže, da imajo nekatera izmed najbolj ukoreninjenih prepričanj v naši kulturi v resnici zelo uničujoč vpliv. Statistika zadnja leta pa govori sama zase.

Delo Baumeistera in Twengeja lahko pomaga tudi pri izračunu višjih stopenj narcisizma, o katerih poročajo številne študije. V enem poročilu iz leta 2007, ki ga je objavila državna univerza v San Diegu, je 16 000 testov narcisoidne osebnosti, pregledanih od leta 1982 do danes nakazalo, da so današnji študentje bolj narcisoidni, imajo večji občutek upravičenosti in se pogosteje strinjajo z izjavami kot so: »Mislim, da sem posebna oseba in če bi vladal svetu, bi svet bil boljše mesto.«

Zdi se, da vsi ti dokazi kažejo na več tem pogovorov. Prva je potreba po vrnitvi k samozavesti, kot objektivnemu merilu karakterja in uspešnosti. Poleg tega je veliki 5 psiholoških faktorjev osebnosti statistično in znanstveno gledano veliko bolj natančen pokazatelj osebnosti, uspešnosti in sreče.

Koncept samopodobe ima posledice na starševstvu. Pozivati moramo, da se v našem naraščaju vzbudi pozornost grajenja avtentičnega in utemeljenega občutka zase, ne pa preveč napihnjenega nerealnega samo-dojemanja. Pozivati moramo k odgovornosti generacije, za katero se zdi, da je njihovo dojemanje samega sebe precej izkrivljeno. Prepoznavanje in priznanje tega daje obenem priložnost za spremembo in daje prostor za razvoj resnično avtentičnega značaja.

V tradiciji joge imamo zelo znano frazo: »Popoln si takšen, kot si.« Namen te trditve je, da s prepoznavanjem svojih meja in sposobnosti pridemo do globokega razumevanja sebe in da je ta »jaz«, na katerega smo tako navezani lahko tako sijajen kot je pomanjkljiv, ampak na koncu oboje. Za to priznanje je potreben pogum, vendar je nujen element v razvoju naše osebne zavesti in pristnega jaza, kajti kot je rekel Buda: »Preveč čista voda nima rib.«

Ampak, ampak kaj pa če imam nizko samopodobo? Potem je treba z menoj ravnati drugače. Ne. Ne in ne. Upravičenost do posebnega obravnavanja, katero sprejmemo in s katero kompenziramo zaradi napačno uporabljenega koncepta samopodobe se izvede na dva načina:

  • Sem izjemen in zato me morate obravnavati na poseben način.
  • Sem beden in zato me morate obravnavati na poseben način.

Upravičenost je nepropustna. Ljudje, ki se počutijo upravičene, se zavedejo v vse, kar nahrani njihov občutek superiornosti ali inferiornosti. Poleg tega pa se moramo zavedati še naslednje stvari. Konstantno dobro počutje, nekateri bi to poimenovali sreča, pa ni rešljiva enačba. Nezadovoljstvo in nelagodje sta sestavni del človekove narave. Naši možgani so tako narejeni, da le malo časa ostanejo v tistem »srečnem« stanju in kaj kmalu se vrnemo na isto raven. Dobro počutje oziroma sreča je torej oblika delovanja – to je akcija, dejanje in sreče ne moremo pasivno osvojiti. Sreča in dobro počutje zahtevata borbe, bolečino in žrtvovanje. Raste iz reševanja problemov. Če ne igraš te igre, potem ne moreš zmagati. To je izredno počasna spirala navzgor, ki se nikoli ne konča. Če v kateremkoli trenutku mislimo, da nam je dovoljeno prenehati plezati, potem ste zgrešili nauk te zgodbe, ker veselje je v samem vzponu ne na vrhu. Sreča in uspeh sta obvezna stranska produkta. Če se osredotočamo nanju potem smo izgubljeni. Sta stranski produkt dela z nekim večjim namenom od nas samih.

Torej, če se bolj nagibamo proti polu nevroticizma, to pomeni da bomo morali vložiti še toliko več dela v to, da se pomaknemo proti bolj stabilnemu centru, oziroma vložimo ves svoj trud v to, da se naučimo učinkovito delovati in upravljati z negativnimi čustvi, ki jih bolj izkusimo. Ljudje, ki postanejo v nečem odlični, postanejo odlični zato, ker razumejo, da v nečem še niso odlični ali pa celo dobri, so povprečni in vendar se zavedajo, da lahko s trudom postanejo veliko boljši. Bomo s tem izboljšali svojo tako imenovano samopodobo. Morda bomo postali nekoliko bolj zadovoljni sami s sabo, bistveno pa samopodobe ne bomo izboljšali. In dober primer tega so posamezniki, ki imajo na zunaj praktično perfektno postavo in so kljub temu še vedno nezadovoljni z nekaterimi detajli svoje postave. Taki posamezniki ne bodo nikoli 100% zadovoljni s svojo postavo, kljub temu, da bi se lahko nahajali na naslovnicah številni reviji. Poleg tega pa imamo nekatere posameznike, ki se kljub svojemu »beer bauhu« odlično počutijo v svoji koži in ne bi ničesar spremenili. Lahko vam povem iz svoje lastne kože. Lahko zgledam kot grški bog in nikoli ne bom zadovoljen s tem, kako izgledam. Že celotno življenje imam tako imenovano »nizko samopodobo« in s tem pač enostavno živim. Kakšne dni se počutim bolje, večinoma pa sem svojo postavo precej nezadovoljen. Ker, če se nahajaš na tistem bolj nevrotične polu, tak pač si. Uspelo mi je v dobrih 10 letih postati nekoliko bolj stabilen, nekoliko manj samokritičen, vendar nikoli se ne bom dobro počutil v svoji koži. In to je ok. Ker me to nelagodje sili, da konstantno delam na sebi. Ženske so genetsko še bolj dovzetne za to, da se znajdejo na polu nevroticizma. Pogosteje in močneje izkušajo negativna čustva in občutke, kot moški in posledično zaradi tega rečemo, da imajo pogosteje »nizko samopodobo«. Deloma je to razlog, zakaj ženske v svojih odnosih, službi, šoli in svojem zdravju v povprečju poročajo o večjem nezadovoljstvu, kot moški in zakaj ženske sprožijo 70% razvez. Ta razlika v nevrotičnosti med moškimi in ženskami se pojavi v puberteti. Največja je v državah, kot sta Norveška in Švedska, kjer je bilo največ storjenega, za zagotovitev enakosti med spoloma. To nam daje močan dokaz, da na ta del naše osebnosti vplivajo biološki dejavniki, ne pa toliko okolje in učenje.

Koktajl sranja - in ker se ne počutim dobro se krivim, ker se ne počutim dobro

Pa skopljimo še nekoliko globlje v koncept samopodobe. Povedali smo že, kdaj se je vse skupaj začelo, ugotovili smo, da koncept samopodobe sploh ne bi sem obstajati, kaj šele da deluje, sedaj pa bomo natančno pogledali, kje za hudiča smo zavili na napačno cesto.

V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja so psihologi začeli proučevati, kaj je nekatere ljudi naredilo uspešnejše od drugih. Mislili so, da so odkrili sveti gral psiholoških konstruktov – samopodobo. Samopodoba je bila merilo, kako se človek počuti v svoji koži. Če menite, da ste ljubka oseba in ste samozavestni ter lahko uresničite svoje cilje – čestitke. Imate visoko samopodobo. Če menite, da je vaše življenje metaforična neskončna avtomobilska nesreča in da bi nekdo moral kaditi mačje dreke, da bi vas imel rad, mi je žal, da vam moram na tem mestu povedati, da imate nizko samopodobo? Mi je res?

Takrat je bilo videti, da je vse dobro, kar so psihologi izmerili, povezano z visoko samopodobo – dobre ocene, pridobljena zaposlitev, visoki dohodki, duševno zdravje in tako naprej, medtem, ko se je zdelo, da je vse slabo povezano z nizko samopodobo – kriminal, najstniška nosečnost, prestopništvo, nasilno vedenje… Zaključek se je potem zdel očiten: če bi vsi lahko imeli visoko samopodobo, bi lahko vsi bili direktorji in profesionalni športniki in vsi bi živeli srečno, do konca svojih dni. Vsi bi praznovali in si privoščili fancy koktajl žurke. Hudo. Pa je res bilo?

No, če ste reden bralec in poslušalec teh objav, potem verjetno obstajata dve stvari, ki nista najbolj ok glede zgodnjih zaključkov o samopodobi. Sicer sem že na začetku izpostavil, da je samopodoba precej slab koncept in sedaj bomo videli, kako čudno vse skupaj postane:

  1. Samo zato, ker imajo uspešni ljudje visoko samopodobo še ne pomeni, da je njihova visoka samopodoba poskrbela za njihov uspeh. Navsezadnje bi lahko njihov uspeh povzročil visoko samopodobo. Kot pa smo napisali zgoraj, je najbrž ni, ker če smo nevrotični le s težavo spremenimo svoje stanje.
  2. Vsakič, ko ljudje verjamejo, da so ravnokar odkrili tisto eno in edino stvar, ki pojasnjuje vse dobro na svetu, stvari kar hitro postanejo resno zajebane.

Na žalost psihologi, politiki in vzgojitelji v šestdesetih še niso imeli toliko informaciji glede samopodobe, zato so naredili dve napake. Zaradi pomanjkanja zdravega razuma so domnevali, da samopodoba povzroča uspeh in srečo, ne pa obratno, poleg tega pa so naivno mislili, da če bodo vsi imeli visoko samopodobo bo življenje postalo super lepo. Psihologi so bili tako optimistični, da so visoko samopodobo poimenovali »socialno cepivo«, konec revščine, kriminala in nasilja.

Ogromno gibanje za samopodobo se je pojavilo v poznih 60. in zgodnjih 70. letih. Dobro se je povezala s svobodnimi ljubezenskimi občutki hipijev. »Poskrbi za to, da se bodo vsi dobro počutili v svoji koži, stari.« Učitelji, administratorji in politiki so začeli izvajati programe za povečanje samopodobe pri mladini po vsej državi. Podeljene so bile medalje in nagrade za sodelovanje, ocene so bile napihnjene in zaščiti vse pred negativnimi občutki je bila nova moda. Samopodoba, stari!

Pa se prestavimo za nekaj desetletji v prihodnost. Kot smo že govorili zgoraj, so raziskovalci z uporabo boljših statističnih metod ugotovili, da je dejansko zelo malo povezanosti med samopodobo, srečo, uspehom, delovno etiko, nenasiljem in vsemi temi dobrimi stvarmi. V resnici dobimo kar precej nenavadne podatke, ko dobro preučimo podatke na temo samopodobe. Nekateri z visoko samopodobo dejansko niso tako zelo uspešni ali dobro prilagojeni na življenje. V resnici so velikokrat totalni kreteni. Ali veste, kateri del populacije ima eno izmed najvišjih vrednosti samopodobe na svetu? Nasilni kriminalci, ker se počutijo prekleto dobro v svoji koži. Ko je vse povedano in narejeno, se raziskave s samopodobo močno ujemajo le z eno stvarjo: Kako dobro se ljudje na splošno počutijo.

Ha? To je to? Ja. In to dejstvo nam jasno pokaže, kako nepomemben je koncept samopodobe. Samo pomislite. Izumili smo metriko, ki meri, kako dobro se ljudje počutijo v svoji koži in po desetletjih raziskav je edino, kar se zdi zanesljivo predvideti to, kako se ljudje počutijo na splošno. Žal pa velika večina ve le za tisti prvi del glede samopodobe. Kako pomembna je in da moramo resnično veliko delati na svoji samopodobi. Kar je normalno, saj ljudje to sranje radi poslušamo, ker se vsaj za trenutek počutimo, da nas nekdo razume in se tistih 5 minut resnično dobro počutimo. Spremenili pa nismo nič. V roku 10 minut smo točno tam kjer smo bili, ali pa celo na slabšem. Ker sedaj imamo v glavi idejo, da se moramo sprejeti take kot smo, da celulit ima itak vsak in zakaj bi se trudili karkoli spremeniti, če je to ok. Narediti mi ni treba ničesar, le verjeti moram v to, da je celulit ok in počutila se bom boljše. Zjutraj pa se zbudiš in svoj celulit sovražiš ravno tako, kot si ga sovražila en dan prej, počutiš se ravno tako slabo, kot si se počutila prej, za češnjico na torti pa se še kriviš, da se počutiš slabo, ker ti je en dan prej razložila influencerka, kako je ok, če imaš celulit. Da fak? Kje je tisti del, ko se resnično trudiš to svojo nezadostnost, ki te resnično moti s trdim delom vsaj nekoliko izboljšati? Ker samo v tem primeru se lahko počutiš dobro, ne glede na končni rezultat. Celulita se pač ne moraš znebiti, kar pa ne pomeni, da lahko z urejeno prehrano in rednim treningom za moč izboljšaš svoje stanje nerealno popraviš.

In tukaj vse skupaj nastane ekstra zanimivo. Ker tiste »žrtve«, ki poudarjajo, da naj se dekleta sprejmejo take kot so, dejansko ne vložijo dovolj truda, da bi to stanje pri sebi spremenile. Same pri sebi sicer mislijo in si racionalizirajo, da res garajo in se trudijo, vendar verjemite, da ste na nekih 30% tistega, kar je potrebno, da bi vsaj približno nivo celulita spravile pod kontrolo. In zaradi tega je ta druga skupina žensk, ki res gara, se trudi in se nerealno odreka, da izgledajo tako noro dobro kot izgledajo pizdi na to prvo skupino. Ker s tako neumnimi izjavami »sprejmi se taka kot si, sprejmi celulit« popolnoma razvrednotijo trdo delo, ki ga te ženske vložijo vase. Poleg tega pa pošiljate vsem ostalim naprej sporočilo: »Sprejmi se tak kot si, pa še garat in odrekat se ti ne bo treba.«

Torej, kaj lahko storimo na tem mestu? Imamo boljše alternative? V kakšnem kontekstu je samopodoba sploh uporabna meritev ali pa celo nezdrava za uporabo.

"Zdrava oblika samopodobe" in

Okej, še desetič najbrž povem. Koncept samopodobe je popolnoma zgrešen in ne bi smel obstajati. Ker pa je tako prekleto zakoreninjen v našo kulturo in podzavest, se z njim pač moramo ukvarjati, zato ga bomo razčlenili še naprej. Raziskovalci so ugotovili, da na samopodobo ne moremo gledati na spektru nizka/visoka, temveč lahko samopodobo razdelimo v različne tipe. O fak, 60 let raziskav, da potem ugotoviš, da to sploh ne deluje. Samopodobo lahko razdelimo v dve kategoriji, zdrava samopodoba in toksična samopodoba:

1. Zdrava samopodoba

Bazira na tem, kako se počutimo glede stvari v našem življenju, ki so pod našo kontrolo. Na primer, morda trenutno ne moreš direktno nadzirati koliko denarja zaslužiš, lahko pa direktno nadziraš to, kako trdo delaš in se osredotočaš na razvoj spretnosti, ki ti bodo omogočile, da zaslužiš več. Okej, pa se vrnimo k celulitu. Morda trenutno ne moreš direktno nadzirati, koliko celulita imaš in kako izgledaš, lahko pa direktno nadziraš, kako trdo in redno treniraš ter kako disciplinirano in zdravo se prehranjuješ. Torej namesto, da se pretirano obtožuješ in obremenjuješ zaradi celulita, se osredotočiš in ponos iščeš v svoji delovni etiki, disciplini glede prehrane in svoji zmožnosti, da se naučiš novih stvari, ki ti bodo omogočile, da se počutiš dobro. Zaradi teh stvari se počutiš kompetentno in posledično na svojem telesu opaziš manj celulita. Torej, če želiš izgubiti nekaj celulita, se ne osredotoči na izgubo celulita, osredotoči se na kultiviranje navad, treninga in zdravega prehranjevanja, ki bo imel za posledico manj celulita. Zavedati pa se moraš, da se na koncu v svoji koži ne počutiš bolje zaradi manj celulita. Bolje se počutiš zaradi tega, ker ti je nekaj uspelo doseči in ne izdaš same sebe na poti do cilja.

2. Toksična samopodoba

Izhaja iz zunanjih, neobvladljivih stvari v našem življenju. Zaradi tega je vrednotenje našega življenja bolj krhko. Že najmanjši pokazatelj, da ne živimo po standardih neke zunanje metrike, lahko zruši celotno našo fasado. Na primer, če vaše vrednotenje sebe temelji na tem, da ste vsem všeč, dokler mislite, da ste vsem všeč, se boste počutili dobro. Vendar vas to hkrati spremeni v pretirano občutljivega malega kretena, kjer vas vsak majhen neroden pogovor, negativen komentar ali razdražen pogled sprašuje, ne samo o svoji lastni vrednosti, temveč tudi o vrednosti samega življenja. In ko je vse rečeno in storjeno, bodite iskreni. Kako pomemben je celulit v življenju in kako vpliva na vaše življenje? Pomemben ni, če pa negativno vpliva na vaše življenje storite nekaj in se nehajte smiliti sami sebi ter igrati vlogo pretirano občutljive žrtve, ko vam nekdo sporoči nekoliko drugačen pogled na celotno stvar. Večinoma nobenega ne briga ali imaš celulit ali ne. Vsaj ne 95% časa. Če pa ga, ima pa sam večji problem kot ti.

Toksične oblike samopodobe se pojavijo, kadar samopodobo zasledujemo, kot samo sebi namen. Dobra samopodoba postane naš cilj. »Boljša samopodoba« je stranski produkt kompetentnega in dobro prilagojenega človeka, ki sledi namenu, ki je večji od njega samega. Ko to storimo, potem nehamo zapravljati čas in energijo za to, da se počutimo dobro glede nečesa zaradi česar se počutimo slabo, temveč ves čas in energijo namenimo temu, da postanemo v nečem dobri. Na primer v tem, da redno treniramo in se disciplinirano prehranjujemo. In takoj opazimo, kdo se tega drži in kdo se le smili samemu sebi ter vloži le 1/3 potrebnega truda ali manj, za rezultat, ki si ga res želi.

Ta oblika toksične samopodobe pa v resničnemu življenju pogrne po celi črti, ker se v našem življenju pač zgodijo neizogibne nevšečnosti, trnasti izzivi in svet, ki se vsake toliko časa poserje na nas. Življenje pač ni fer ali je? V veliki večini primerov dobiš točno to kar si zaslužiš. Te nevšečnosti, izzivi in neizogibno sranje pa nas spodbudi, da rastemo kot ljudje. Če pa verjamemo, da si zaslužimo, da se ves čas počutimo dobro, za karkoli in kadarkoli se nam zdi, tudi takrat, ko se počutimo slabo, to ni samo težava, ki jo je potrebno obravnavati, ampak postane osebni napad na nas.

Namesto, da bi dozoreli in odrasli ter se spopadli z življenjskimi izzivi, obtičimo v nezrelem svetovnem nazoru, kjer se moramo vprašati, zakaj se je vesolje zarotilo proti nam, namesto, da bi reševali precej običajne življenjske težave. In veste, kdo se tako obnaša? Otroci in najstniki. Verjamem, da dejansko verjamete, da pomagate ljudem, saj je tudi odziv na vaše objave nerealen. Žal pa se morate zavedati, da le prilivate bencin na ogenj. Če se počutiš slabo, ti tvoje lastno telo in misli sporočajo, da nekaj spremeni in nekaj naredi, ne pa da si mečeš pesek v oči in si govoriš, da tak kakor sem je povsem ok. Večina nas je odrasla in odrašča v kulturi, ki nas je učila, da je najpomembnejša stvar v življenju, da si srečen in da se ves čas počutiš dobro, in če se počutiš slabo v svoji koži zaradi kakršnega koli razloga, potem mora bit nekaj res hudo narobe.  Poskušati se počutiti ves čas dobro pa ne vodi k pristni in zdravi osebi. Vodi do nečesa veliko bolj temačnega: sveta ljudi, ki imajo »toksično samopodobo«.

Celotna »toksična samopodoba« ni zasnovana na tem, kako svet vrednoti nas (to je izredno pomembno, ker okolje nam bo povedalo ali smo družbeno koristni ali ne, čeprav je v današnjem času to kar težko opaziti), ampak temeljil na fasadi nenadzorovane zunanjosti. Toksična samopodoba v celoti izhaja iz tega, kako dobro se nam zdi, da ustrezamo merilu kulturnega ideala (kulturni ideal niso več stegna in rit brez celulita, temveč izjave »sprejmi, se tak kot si«). In kot vedno nam je uspelo nekako zgrešiti neko srednjo pot:

»Zaradi celulita se počutim slabo, vendar vem, da je v moji moči, da nekaj glede tega spremenim, zato bom redno trenirala in disciplinirano jedla. Zavedam pa se, da mi najbrž nikoli ne bo uspelo odstraniti celulita in to je ok. Pomembno je, da se trudim v tej smeri, ker se bom dobro počutila, zaradi trdega dela in discipline, ki ga vložim v ta projekt, ne glede na to, da bo celulit najbrž še vedno tam.«

»Toksično samopodobo« je enostavno opaziti, saj že na zunaj vidimo velik prepad med tem, kako človek vidi sebe in med tem, kako ga vidi svet (socialna omrežja so čuden svet, kjer dobivamo v veliki večini le potrditev, ne pa kritike, ko pa dobimo kritiko velikokrat nastopi drama). Vsi ti ljudje, ki imajo »toksično samopodobo« se v sebi sicer večino časa počutijo dobro, pa vendar je ta občutek neverjetno krhek. To je zver, ki jo je treba dosledno hraniti. Ko pa resničnost prebije to fasado, ko jih okolje prisili, da vidijo, da v resnici nimajo neke osnove, da bi se počutili dobro v svoji koži, jih to milo rečeno uniči. Taki posamezniki so popolnoma nepripravljeni na soočanje z tistimi bolj negativnimi aspekti življenja. Nimajo zgrajenih mehanizmov za soočanje z neizogibnim sranjem, ki se zgodi, zato se velikokrat umaknejo nazaj in se skrijejo mami za krilo, namesto, da bi počasi in pogumno zakorakali proti negativnem in neznanem ter se s tem soočili.

Kako lahko ustvarimo boljšo »samopodobo« -

Torej samopodoba je v resnici le naš lasten kazalnik trenutnega počutja v našem malem svetu. Je subjektivno merilo naše vrednosti, v primerjavi z drugimi. Ste opazili, da gre za popolnoma notranjo metriko samoevalvacije? To je le naša izmišljena ocena. Za nas ni objektivnega vrednotenja – vrednosti osebe ni mogoče objektivno izmeriti. Vse je izmišljeno. Vsi izberemo metrike, s katerimi lahko ugotovimo, kako se počutimo v svoji koži in nekatere od teh meritev so dobre in uporabne (recimo, kako pošteni in sočutni smo) in nekatere od teh meritev so res neumne (koliko celulita imam, kako lepi so naši čevlji). Poleg tega pa se naša »samopodoba« hitro spremeni glede na to v kakšnem okolju se znajdemo. Ko gremo prvič v fitnes in nimamo pojma, kako začeti in kaj početi je naša samopodoba v tem okolju nizka, ne glede na to, da smo lahko dobitnik Nobelove nagrade za fiziko. Zato je samopodoba res irelavantna.

To ne pomeni, da se ne bi smeli dobro počutiti v svoji lastni koži. Pomeni le to, da moramo dati prednost zdravim virom »samopodobe« (poštenost, iskrenost, sočutje, trud, trdo delo, disciplina) nad toksičnimi viri samopodobe (celulit, čevlji). To pomeni, da ko se počutite dobro v svojih koži točno veste, kakšno igro igra vaš um in tega ne jemljete preveč resno. Zato se na tem mestu poraja vprašanje. Kako najdemo in sprejmemo zdravo samopodobo, kako odkrijemo in sprejmemo zdrave metrike, s katerimi lahko merimo sebe? Kratek odgovor je ta, da te meritve živimo. Spremeniti moramo svoje vedenje. Seveda je to lažje reči, kot storiti, zato imam v nadaljevanju nekaj napotkov:

1. Sprejmi svojo »samopodobo« pa naj bo nizka, visoka, toksična ali zdrava

Kot sem že vsaj desetkrat povedal je koncept samopodobe sam po sebi precej zgrešen. Velikokrat se ujamemo v občutke kot so obup, žalost in nemoč, ki so povezani z našo nizko samopodobo. Toda občutki so po definiciji začasni in če sprejmemo, da se zaradi kakršnega koli razloga preprosto počutimo za en drek ima to paradoksalni učinek. Sprejmemo slab občutek, ne sprejmemo svoje nezadostnosti. Fokus umaknemo od minljivega občutka in ga ne okrepimo. To nam da prepotreben čas in prostor za delo na konstruktivni rešitvi. To ne pomeni, da se sprejmeš tak kot si. To pomeni, da sprejmeš, da se občasno, zaradi določenih stvari počutiš kot en drek, nato pa greš v akcijo, da nekaj spremeniš.

Če smo zanič pri spoznavanju novih ljudi in iskanju novih prijateljev, to sprejmemo kot svojo resničnost. V nečem sem resnično zanič. Ne poizkušajmo tega prikriti z nesmiselnimi trditvami, da je to okej, ker taki pač smo. Ne poizkušajmo tega prekomerno kompenzirati in kar naenkrat postati gospod ali gospa Kul, z vsemi ki jih srečamo ali se držati reka »Fake it until you make it.« To je toksično. Če vas moti da imate celulit, to dejstvo sprejmite, kot svojo resničnost. In potem naredite konkretne korake v tej smeri in naredite vse v svoji moči, da boste imele manj celulita in se boste dejansko boljše počutile. Smešno pa je, da se ne boste počutile boljše, ker boste imele manj celulita, ampak zaradi dejstva, da ste z veliko vloženega truda dosegle spremembo. Če greste na neko butasto terapijo, kjer vas mažejo s kremicami in na vas dajejo neke čudne elektrode, to ne bo spremenilo vašega počutja tudi, če boste kar naenkrat brez celulita, kar pa itak nikoli ne boste. Celulit ostaja in vas bo vedno malo motil. Jamranje in pritoževanje nad celulitom ter trditvami, da se sprejmi taka kot si pa ne pomagajo nikomur.

Ta osredotočenost na razvoj delovnih navad, veščin in discipline, ki jih potrebujete, da se znebite celulita bo poskrbela za vaše dobro počutje, ne pa osredotočanje na to, kako se je treba sprejeti točno tak kot si, neglede na to, da te določene stvari na sebi res motijo in se zaradi njih slabo počutiš.

2. Prakticiraj sočutje do sebe

Ljudje z »nizko samopodobo« so po navadi zelo samokritični. Vse kar se zgodi, pa naj bo to dobro ali slabo, jemljejo zelo osebno.

»Res sem neumen, da sem to rekel. Zakaj se ne znam zadržati?«

»Tokrat sem res zajebal, pizda sem nesposoben.«

»Požrl sem še eno banjico sladoleda. Imam samokontrolo dojenčka.«

Zato se mi na tem mestu pojavi vprašanje. Ko nekaj zajebe eden izmed naših prijateljev, z njimi ravnamo kot z vrečko pasjih drekov? Seveda da ne. Tolažimo jih, povemo jim da se lahko iz napake ogromno naučijo in da vsi delamo napake in zaradi tega ni slaba oseba, je samo človek. Torej zakaj to delamo sami sebi?

Ko se naslednjič najdemo v negativni spirali samo-uničevanja se za trenutek ustavimo in stopimo korak nazaj. Poizkusimo videti stvari iz perspektive našega najboljšega prijatelja, ki stoji ob nas. Vprašajmo se, ali je res vse tako slabo in zavedajmo se tega, da obstajajo stvari, ki jih preprosto ne moremo nadzirati. Ne obtožujmo sebe, temveč se osredotočimo na napako – dejanje samo. Brez problema se lahko vprašamo, zakaj smo naredili to neumno napako – dejanje, ne obtožujmo pa sebe z vprašanji kot so, zakaj sem tako neumen? V prvem primeru je fokus na napaki – dejanju, v drugem na vas.

3. Naj vam nezadostnosti in pomanjkljivosti predstavljajo udobje

Znak resnične samozavesti ni občutek, da nam nič ne manjka, temveč občutek udobja s tistim, kar nam manjka. Preberite to zelo natančno. Udobje s tistim, kar mi manjka oziroma s čimer sem nezadovoljen. To ne pomeni, da se sprejmemo taki kot smo. Nekdo z »zdravo samopodobo« ne verjame, da je pri vsem super ali celo najboljši. To je »strupena samopodoba«. Ljudem z »zdravo samopodobo je pravzaprav všeč dejstvo, da v nečem niso dobri ali da jih nekaj na njihovem telesu moti, saj se zavedajo, da jih to pripravi do tega, da nekaj spremenijo. Nekdo, ki ima »nizko samopodobo« se bo obtoževal, za svoje trenutno stanje ter si skopal luknjo, iz katere ne bo niti poizkusil splezati. Oseba s »toksično samopodobo« bo za svojo pomanjkljivost krivila drugo osebo ali pa svojega trenutnega stanja ne bo pripisala svojemu nezadostnemu trudu ter bo na okrog kričala »da se moramo sprejeti take, kot smo«. Skratka, odgovornost prenese na druge ali pa se znebi odgovornosti za svoje trenutno stanje in jo pripiše zunanjim okoliščinam, nad katerimi, po njihovem mnenju, nimajo kontrole. Oseba z »zdravo samopodobo« bo izzvala sama sebe in se zavedala, da je trenutno stanje odraz njihovega nezadostnega truda, da to stanje ne bo enostavno spremeniti, vendar se zavedajo, da ga lahko z resničnim trudom in disciplino spremenijo. Prevzamejo 100% odgovornost za trenutno stanje in svojo prihodnost.

Ena oseba se osredotoča na tisto, kar jim primanjkuje, druga oseba se osredotoči na tisto, kar moti vse druge. Nobena od teh oseb ne prevzame odgovornosti za svoje trenutno stanje. Tretja oseba sprejme svoje nezadostnosti, za njih prevzame odgovornost, začne na njih trdo delati in gre naprej brez večje drame. In to je vse kar »samopodoba« je. Razumevanje, kdaj je zdravo, da se počutimo dobro v svoji koži in kdaj je škodljivo ter destruktivno in razumevanje, kdaj je zdravo, da se počutite slabo v svoji koži ter kdaj je to škodljivo in destruktivno. Da sprejmemo slabe in negativne občutke o sebi in gremo v akcijo narediti spremembo, brez da se pretirano obremenjujemo s svojimi nezadostnostmi,  ne pa da sebe sprejmemo točno take kot smo. In če se počutite slabo, se le zavedajte tega, da lahko nekaj naredite glede tega. Celotna epizoda ni namenjena temu, da vam pravim, da ste slaba oseba, le da ste bili naučeni in vzgojeni v napačno razmišljanje.

Samopodoba

Pa da povzamem misli tega celotnega zmešanega, čudnega prispevka. Jaz nimam samopodobe. Ne govorim, da se ne maram ali da imam probleme s sliko samega sebe. Nimam nizke samopodobe, niti nimam visoke samopodobe. Le pravim, da sploh nimam samopodobe. Zakaj? Zaradi istih razlogov, zaradi katerih doma za hišnega ljubljenčka nimam samoroga. Samopodoba je fantazija. Je nesmiselna fabrikacija, ki obstaja le v naši domišljiji. SSKJ definira samopodobo kot skupek predstav, mnenj, ki jih ima človek o samem sebi, zlasti glede svojih lastnosti, sposobnosti. V angleščini beseda »esteem« pomeni občudovati (ang. To regard with admiration). Samopodoba torej pomeni, da sebe občudujemo. Pa je to res dober način, da vidimo sami sebe? Če te nekdo vpraša, koga občuduješ, bi res želeli odgovoriti »občudujem sebe«? Je to dobra stvar?  Sam bi rekel, da odločno ne!

V zadnjih dveh ali treh letih sem opazil, da ta stvar »samopodoba« velik nateg. In ko pogledam za nazaj, mislim, da ni kriva vzgoja za trenutno stanje, niti šola. Vsaj spomnim se ne, da bi nas tretirali na tak način. Morda je danes drugače. Mislim, da se je ta koncept samopodobe v nas zakoreninil na račun okolja in socialnih omrežji, ker vsi tam pričajo na en in isti način. Lahko, da se motim. Medtem, ko se nekateri ukvarjajo s samopodobo in kako se je treba dobro počutiti tak kot si, drugi delajo na sebi, v svoji družini, v službi ali na svojem poslu, kjer razvijajo spretnosti, ki jim bodo omogočile napredovanja. Se pa vsaj počutimo izredno dobro, ker se ukvarjamo s svojo samopodobo, ne glede na to, koliko časa zabijemo. S samopodobo se le soočamo z pomembno nalogo ovrednotenja našega lastnega ega. Na vprašanja, »zakaj bi moral imeti dobro samopodobo?« pa dobimo generične odgovore. »Da boš uspešen in srečen, ker si poseben.« »Zakaj sem poseben?« »Ker si ti ti, si kot snežinka in si unikaten.« To se mi zdijo izredno čudne trditve, ki jih navadno dobimo od ljudi, ki v življenju niso dosegli nič posebnega ali izjemnega.

To je celotna poanta samopodobe. Da si ponosen nase, tudi takrat, ko nimaš nikakršnega razloga, da si ponosen nase. Seveda tisti, ki opravičujejo koncept samopodobe trdijo, da se pri samopodobi gre za samozavest in da potrebuješ samozavest, da uspeš v življenju. Okej. Ampak, če se pri samopodobi preprosto gre za samozavest, zakaj ji potem enostavno ne rečemo samozavest? In tu postane vse skupaj za nekatere preveč zakomplicirano. Samozavest si je potrebno zaslužiti. Auč. Študent je samozavesten, da bo opravil izpit, ker se je za izpit učil. Atlet je samozavesten v svojem športu, ker ga disciplinirano trenira. Pevka je samozavestena v svoje sposobnosti zaradi preprostega dejstva, ker ima izjemne sposobnosti petja. Ženske so samozavestne, ker redno trenirajo, se disciplinirano prehranjujejo ter imajo zaradi tega manj celulita. In to sranje ti vzame veliko časa, energije, truda in odrekanja.  

Zato lahko samopodobo definiramo na drugačen način. Samopodoba je nezaslužena samozavest. Oseba z visoko samopodobo (poznana tudi kot narcis) se počuti dobro v svoji koži na temeljih ničesar. Lahko ga ali jo vprašamo, zakaj se ceni? In njegov/njen odgovor bo, zato ker sem jaz jaz. Kot Narcis današnjega dne, ne vidi sveta zunaj oken, ker je zaseden s šepetanjem sladkih ničev odsevu v oknu. V bolj zdravih in manj zmedenih časih, so ljudje ta problem videli na drugačen način. Ni bilo pomembno, kako si se počutil v svoji koži, pomembno je bilo kaj si storil glede tega.

Torej če se zaradi celulita počutite slabo, kul. Mogoče pa lahko greste 3 do 4-krat tedensko trenirat, uredite svojo prehrano, shujšajte, gibajte se vsak dan pa se zaradi celulita ne boste več počutile tako slabo. Medtem, ko pa počnete vse zgoraj napisano, res ni pomembno, kako se počutite. Samo naredite nekaj že enkrat. »Ni pomembno, kako se počitim?« Ojoj. Kakšna škandalozna izjava.

Če bi bila ta samopodoba le še ena benigna oblika zabave, bi se danes lahko le smejali in reki, saj je ok. Ampak je postala res velik problem, ker ta »Sem poseben«, »imej se rad tak kot si«, »dobiš točke, zato ker dihaš« dogma zamaže vse česar se dotakne. Pripravi te za nič. Ne bo vam pomagala v šoli, zadušila bo vaše karierne ambicije, pustošila bo po vaših razmerjih in preprečila vam bo, da naredite nekaj glede svojih nezadostnosti.

Seveda nesigurnosti in dvom vase sta lahko precej težek križ. Vendar nam vsaj data možnost in zagon, da postanemo boljši. Samopodoba prepreči izboljšanje, ker lahko izboljšaš le tiste stvari, za katere se zavedaš, da v njih še nisi dober ali da te motijo. Ampak, ta proces lahko pobere davek pri tvoji samopodobi, zato se večina temu procesu izogne.

Ne govorim, da se moramo sovražiti, ne govorim, da moramo imeti nizko samopodobo. Ne imeti samopodobe, kot na način, da o njej nehate razmišljati. Delajte dobre stvari v svojem in s svojim življenjem in imeli boste več kot dovolj občudovanja. Bodimo več, naredimo več in nehajmo s temi neumnostmi.

In ko vse skupaj spektakularno eksplodira in naš ego ugotovi, da svet ne deluje tako, kot smo mislili da deluje nas na tem mestu pozdravi toksičen svet osebne rasti in fitnes industrije ter marketing, ki temelji na izkoriščanju vaših nesigurnosti in pomanjkljivosti. In o tem bomo govorili v naslednji epizodi.

Naroči se na spletno serijo in postani dober moški, partner in oče.

Cilj projekta je izpostaviti slabosti tako tradicionalne moškosti kot novodobne feminizirane moškosti ter poiskati tretjo, boljšo in modernejšo alternativo. Da bomo zdajšnje generacije fantov in moških bili dobri partnerji, očetje in vzorniki svojim sinovom in hčerkam.