Play Video

Refleksija in introspekcija nas lahko naučita, kdo smo, drugi ljudje nas lahko naučijo, kaj je mogoče, vendar le z akcijo lahko ustvarimo življenje, ki ga je vredno živeti.

Vendar tu večina od nas pade. Odkrijemo pot do boljše prihodnosti, vendar v odločilnem trenutku, ki od nas zahteva pogumno dejanje ali trdo delo, se otresemo svojih dolžnosti in se skrijemo za steno izgovorov. Jutri, jutri to bom naredil, si rečemo, vendar jutrišnji dan je prav tak kot današnji. Soren Kierkegaard, danski filozof iz 19. stoletja, je videl le eno pot iz te zadrege. Če želimo izstopiti iz pasivnega življenja, stagnacije ali povprečnosti se moramo udeležiti tega, kar je poimenoval »Šola tesnobe«. Tesnoba ima demonsko plat, ki nas lahko uniči, ima pa tudi konstruktivno plat, ki nas lahko usmeri k razvoju boljšega in večjega jaza. Kateri od teh dveh obrazov se bo pokazal, je v veliki meri odvisno od tega, kako pristopimo k tesnobi, ki jo izzovejo situacije v našem življenju.

Da razumemo, kakšno vlogo igra tesnoba v našem razvoju, moramo prepoznati, da smo kot ljudje postavljeni v edinstveno stisko. Za razliko z nami so druga živa bitja vodena s strani instinkta in nujnosti, mi pa se moramo spoprijeti s svojo svobodo. Sami ustvarimo povratno zanko iz pekla ali kot Mark Mason pravi:

Svojo domišljijo lahko uporabimo za ustvarjanje novih možnosti in sami lahko projiciramo te alternativne prihodnosti, da vidimo kam vodijo. Izbira med številnimi možnimi potmi in nato izvedba potrebnih korakov k aktualizaciji teh možnosti je tisto kar vodi k ustvarjanju samega sebe in samo-ustvarjanje je človekova ultimativna vloga.

Problem s katerim se soočimo pa je ta: »Katero izmed možnih poti naj izberem?« Če je naš cilj živeti polno življenje, potem je ena izmed najbolj gotovih poti, da to dosežemo ta, da se orientiramo svoje samo-ustvarjanje v smeri samo-realizacije. Izbrati moramo možnosti, ki omogočajo postopno razvijanje naših potencialov in nam omogočajo svoje razvite zmogljivosti, uporabimo na samo-izrazljiv in ustvarjalen način. Če radi pišemo, potem pišimo. Če radi rišemo, potem rišimo. Če radi igramo instrument. Potem igrajmo instrument. Če se radi gibamo potem se gibamo. Kakršna koli dejavnost telesa in misli, ki nam omogočijo ustvariti nekaj novega ali drugačnega. Kako se bo človek samo-uresničil se bo v podrobnostih razlikovalo, vendar obstaja splošna formula, ki nas vodi v tej smeri. Nekateri temu rečejo, da sledi svoji blaženosti, spet drugi, da naj poiščejo svojo strast. Kierkegaard  bi rekel, da naj sledimo svoji tesnobi.

Vsak korak na poti samo-realizacije je isti. Vizualiziramo si prihodnost, izkusimo tesnobo, ki spremlja možnost napredovanja v nepredvidljivo in odprto prihodnost, vendar kljub temu se premaknemo naprej. Če možnosti, ki jih odkrivamo v življenju, ne vključujejo vmesne določbe tesnobe, to ni znak našega duševnega zdravja, temveč nakazuje, da živimo na način, ki izdaja naš potencial. Če ne izkusimo tesnobe, ne uresničujemo našega potenciala.

Želja po več pozitivnih izkušnjah in čustvih je sama po sebi negativna izkušnja. In praktično sprejemanje lastnih negativnih čustev in izkušenj je samo po sebi pozitivna izkušnja. Zato žalosti, tesnobe in nesreče ne smemo same po sebi dojemati kot negativna čustva in izkušnje tega sveta. Če nekaj občutimo kot dobro, to še ne pomeni da je dobro. In če nekaj občutimo kot slabo, to še ne pomeni, da je resnično slabo. Zato ne bi smeli vedno zaupati svojim čustvom, temveč bi morali v njih dvomiti in se spraševati, kaj nam hočejo zares povedati. Čustva so preprost biološki signal, katerih namen je, da nas potisnejo v smeri koristnih sprememb. Čustvena bolečina je podobna fizični bolečini. Fizična bolečina je produkt našega živčnega sistema, mehanizem povratnih informacij, ki nas pravilno kaznuje. Vendar med tem, ko nam fizična bolečina pove, kakšnim dejanjem se moramo v prihodnosti izogibati, pri psihološki bolečini vse le ni tako enostavno.

Zato žal velika večina posameznikov tesnobe ne uporabi v konstruktivni smeri. Večina poizkuša storiti vse, da se tesnobi izogne. Nekateri se celo zavajajo in si govorijo, da si v resnici niti ne želimo boljšega življenja in da sta udobje in varnost najboljša v teh negotovih časih. Vendar, kar je v takih trenutkih pogosto spregledano v celovitosti izbranega – zavrnemo možnosti, ki nas naredijo tesnobe in s tem sklenemo Faustovsko pogodbo. Pridobimo si nekaj začasnega, kratkoročnega udobja pri izogibanju izzivov in odstranimo možnost neuspehov, ki pride z vsakim korakom na poti do samouresničitve in to prodamo za res visoko ceno. Na smrt se bojimo, da bi izgubili kogar koli ali karkoli, kar nam je pomembno, zato niti ne poizkusimo ljubiti nekoga ali doseči nekaj izjemnega. Ker nam nihče ne more odvzeti tistega, česar nimamo. In ta trivialna korist kratkoročnega udobja in izogibanja izzivom ter reševanja vse težjih problemov, bledi v primerjavi s trpljenjem, ki smo si ga zadali, ko zavrnemo srčno sodelovanje v procesu našega ustvarjanja. 

Carl Jung odmeva Lowenove občutke, ki nakazujejo, da morajo tisti, ki se upirajo izstrelitvi v življenje, narediti delni samomor. Ubiti moramo tisto stran sebe, ki si želi samouresničitve in ubiti moramo tisto stran sebe, ki vizualizira možnosti večjega življenja. Ko se odločimo za to možnost, se postopoma umikamo v lupino nenehno omejujočega območja udobja.

Kaj ločuje tiste, ki pobegnejo iz tega tragičnega stanja, od tistih, ki ostanejo ujeti v njem do svojega poslednjega diha? Več dejavnikov, ki se zdijo izredno pomembni. Prvič, moramo sprejeti dejstvo, da je se lahko s tesnobo soočimo in nešteto primerov ljudi to počne dosledno. Če verjamemo v to, da se lahko tesnobe znebimo preden naredimo določeno dejanje, to v nas vzgaja le šibkost, konstantno odlašanje in prelaganje odgovornosti in potencialno odvisnost od alkohola in drog.

Drugi faktor, ki je pomemben pri tem, da pobegnemo iz lupine je spoznanje, da smo odvisni le od sebe in da nihče namesto nas ne more sprejeti in se soočiti s tesnobo, nihče ne more uresničiti našega potenciala in nihče nas ne more rešiti. Nathaniel Branden, psihoterapevt 20. stoletja, je predlagal, da je eden najbolj pozitivnih prognostičnih znakov pri njegovih pacientih to dejstvo v celoti sprejeto.

Za konec pa poglejmo še tretji faktor, ki pa se lahko izkaže kot ključen faktor v naših poizkusih, da pobegnemo iz lupine pasivne in povprečne eksistence. Ali se lahko dotaknemo tiste strani našega bitja, ki hrepeni po neredu, kaosu in uničenju? Ali lahko dostopamo do tistega, kar je Carl Jung poimenoval »Naša Senca«?

Več o senci bomo govorili v naslednjih epizodah, ki jih bomo začeli povezovati s prvim delom trilogije Viteza teme. V trenutkih, ko naše življenje visi v ravnovesju, in imamo možnost, da se še enkrat izognemo premiku naprej, pogosto modrost in razum nista tista, ki nas spodbudita k tveganju, niti primerjava med prednostmi in slabostmi. Namesto tega je nekaj nagonskega, instinktivnega in prav ta neverjetna dinamika se skriva znotraj nas. Senčna stran našega bitja nas lahko prisili, da delujemo takrat, ko nas skuša naše razmišljanje, naš razum povleči nazaj in so naši instinkti na trenutke modrejši od naših spoznanj. Bomo instinktivno vedno sprejeli pravo odločitev? Ne. Vendar, če ne bomo poslušali svojega nagona bomo na koncu obžalovali poti, ki jih nismo prehodili. Življenje potrebuje kaos in nered, da lahko ustvari večje oblike samo-organizacije in uničenje je pogosto potrebno, da se ustvari nova pot. Ali z drugimi besedami. Ko ena vrata zapremo, se odprejo številna nova vrata. Če rečemo naši senčni strani ja, strani, ki hrepeni po kaosu, je to morda tisto, kar marsikdo potrebuje, ker že predolgo živi v objemu idealov varnosti, udobja in užitka in je predolgo ujet v majhnem življenju zaradi zavrnitve pogumnih in tveganih dejanj, ki jih zahteva življenje.