Kultiviranje moškosti VII. del:

in zakaj se težko spremenimo?

»Ljudje se nikoli ne spremenijo.«

Dr House
Play Video

Številni misleci so se že davno zavedali, da je življenje nenehna vrsta izzivov in če imamo srečo oziroma bolje rečeno si to srečo ustvarimo sami so te izzivi po naravi vedno težji in predstavljajo vse večje izzive. Življenje je v bistvu neskončna vrsta težav, rešitev enega problema je zgolj ustvarjanje naslednjega. Zato ne upajte na življenje brez težav. Tega ni. Namesto tega upajte na življenje, polno dobrih težav. Med tem ko nekateri ljudje že v rani mladosti razvijejo osebnostne lastnosti in vedenjske vzorce, ki jim omogočajo pogumno navigirati kompleksnosti življenja, mnoge druge v tem pogledu ovirajo maladaptivni oziroma neprilagojeni načini vedenja. Namesto, da bi se soočili z neizbežnimi izzivi, ki jim prekrižajo pot, taki ljudje gravitirajo proti izogibanju in se izgubijo v pasivnosti obstoja, ki na koncu vodi v globoko obžalovanje ne izživetega življenja. Zato celo življenje preživimo v iskanju odgovorov, ker mislimo, da bo naslednji odgovor kaj spremenil, morda nas bo naredil nekoliko manj bedne. In vemo, da ko nam zmanjka vprašanj, nam ne zmanjka samo odgovorov, zmanjka nam upanja.

Kaj razlikuje tiste bolj odporne med nami od krhkih posameznikov? Zakaj so nekateri na videz prekleti zaradi nevrotičnih miselnih vzorcev in vedenja, medtem ko so drugi relativno prosti teh obremenjujočih verig? In najbolj pomembno, zakaj se je tako težko znebiti osebnostnih lastnosti, ki so ovira do našega dobrega počutja? V tej epizodi bomo raziskali zgoraj postavljena vprašanja in se osredotočili na psihološki pojav znan kot »odpor« (ang. Ressistance), ali z drugimi besedami nesposobnost ljudi, da bi pozitivno spremenili svoje življenje.

Razumevanje, zakaj so spremembe tako zelo zahtevne moramo prediskutirati vlogo našega otroštva in vlogo, ki jo igra v našem psihološkem razvoju. Medtem, ko burna razprava zaznamuje večino področji psihologije, le redki zanikajo velik vpliv našega otroštva in mladostniških let na naše delovanje kot odrasli. Platon je zapisal:

»Začetek je najpomembnejši del vsakega dela, zlasti v primeru mlade in nežne stvari, kajti to je čas ko se karakter oblikuje in je želeni vtis lažje vtisnjen.« William Wordsworth je ta rek ponovil tisoče let kasneje s svojo znano izjavo: »Otrok je oče človeka.«

William Wordsworth

Korenine velike večine misli in vzorcev obnašanja, ki nas karakterizirajo kot odrasle sežejo v naše otroštvo. Kaj je pomembno, da prepoznamo je, da so vzorci, ki se v poznejših letih izkažejo za škodljive pogosto služili prilagoditveni funkciji, ko smo jih prvič oblikovali in nam pomagali s soočanjem z manj idealnimi situacijami naše mladosti. Z drugimi besedami, velikokrat so naši trenutni problemi rešitve, ki smo jih zasnovali za prejšnje življenjske težave. Ta pojav rešitev, ki postanejo težave je Freud kategoriziral kot samoobrambne vzorce, ki postanejo samo-hendikepiranje in so izredno trdoživi ter nam pomagajo razložiti, zakaj prevzamemo vedenja in osebne lastnosti, ki sčasoma močno zavirajo našo sposobnost cvetenja. Na primer, nesposobnost uveljavljanja sebe ali sramežljivost je bila morda v otroštvu lastnost, ki nam je pomagala, da se izognemo soočenju z avtoritativnimi skrbniki. Ta lastnost postane maladaptivna le, če jo s seboj nesemo v odraslo življenje in generaliziramo njeno aplikacijo tudi v situacije, kjer ni potenciala za avtoritativen ali žaljiv odnos. 

»Poglejte skoraj vse oblike kroničnih psiholoških stisk in disfunkcij, zasvojenost, agorafobija, anoreksija, tesnobno izogibanje, bulimija, depresija, debelost, paranoja, obsedenost, prisila in celo shizofrenija. Vse je mogoče obravnavati kot drage in boleče rešitve. Običajno so kratkoročne rešitve težav z bolečino in smislom. Rešitev postane vzorec - dobro uveljavljen vzorec - in takojšnje koristi nadomestijo dolgoročni stroški.«

Michael Mahoney, Constructive Psychotherapy

Medtem, ko lahko pojasnimo, zakaj prevzamemo take vedenjske vzorce pa ne znamo najbolje pojasniti, zakaj se jih držimo še dolgo po tem, ko izgubijo svojo adaptacijsko vrednost? Z drugimi besedami, zakaj smo tako odporni na spremembe?

V zadnjih nekaj desetletjih je vedno več zavedanja, da naša odpornost proti spremembam ni maladaptivna, ampak odraža pomemben mehanizem za naše preživetje. Prav tako kot je naše telo odporno na dramatične spremembe, prav tako je, glede na samo-zaščitniško teorijo odpornosti, naše zavedanje sebe zaščitniško pred dramatičnimi spremembami in to zaradi zelo pomembnega razloga. Za pravilno delovanje potrebujemo skladen občutek za sebe in čeprav si včasih želimo, da bi svojo osebnost lahko spremenili tako enostavno kot spremenimo svoja oblačila, bi se to v resnici izkazalo za prekletstvo in ne blagoslov. Imeti tako šibek občutek sebe bi nam izredno obtežilo pravilno funkcionirati v tem svetu. Pravzaprav so številne psihološke motnje, posledica nezmožnosti ohranjanja skladnega občutka sebe. Dejstvo, da je spreminjanje temeljnih elementov naše osebnosti težka naloga, je torej v tem pogledu videti kot prilagodljivo lastnost človeške narave ali kot pojasnjuje Mahoney:

»Marsikdo se ne spremeni ali ne spremeni veliko, ker smo v bistvu konservativna bitja. To ni naša krivda. To je naša življenjska oblika. Skladnost in kontinuiteta sta vgrajeni v življenjsko podporo in ne bi smelo biti presenetljivo, da se te teme izražajo tudi v našem psihološkem življenju. Ne le iščemo red, ampak ga tudi potrebujemo. Organizirajo nas sistemi dejavnosti in so pogosto zelo zaščitniški pred lastnimi vzorci.«

Michael Mahoney, Constructive Psychotherapy

Med tem ko upornost pred spremembami služi kot samozaščitna funkcija, nam to ne omogoči možnosti za spremembe in spremembe pridejo velikokrat v precej dramatičnih oblikah. Predvsem travmatični dogodki nas pripravijo do tega, da nekaj konkretno spremenimo. Nismo zaporniki našega lastnega otroštva in naša zmožnost za spremembe obstaja tudi v naši odraslosti. Starejši kot smo težje so spremembe saj so navade in mišljenje v nas tako močno zakoreninjeni, da je potrebno veliko več energije, da nekaj spremenimo. Kljub temu, pa to ni izgovor, da ničesar ne naredimo v smeri sprememb. Samo-zaščitniška teorija odpornosti poudarja to, da spremembe niso lahke in zahtevajo konsistenten trud, čez daljše časovno obdobje. Osredotočenost je definirana kot usmerjena pozornost. Je kot kompas, ki skrbi za to, da smo usmerjeni v pravo smer. V našem primeru to pomeni, da smo osredotočeni na stvari, ki nam prinašajo rezultate, vse ostalo postavimo na stranski tir.  Osredotočenost nas pelje tja, kamor želimo iti. Trud je definiran kot zavestno izpostavljanje naporu in trdemu delu.  Je dejanje, ki je nujno potrebno za napredek. Trud so dejanja, ki jih moramo narediti, da pridemo tja kamor želimo. Čas je definiran kot merljivo obdobje v katerem se je zgodila akcija.  V našem primeru govorimo o tem, koliko časa bo potrebno vlagati osredotočen trud, da nekaj dosežemo.  Čas je trajanje vloženo v trud in osredotočenost. Z drugimi besedami lahko osredotočenost, trud in čas opišemo kot disciplino. Kar pomeni, da bomo naredili akcijo točno takrat, ko je to potrebno, ne glede na motivacijo, željo in okoliščine.

Poleg tega pa je, v naših poizkusih, da se spremenimo, povsem naravno da doživljamo obdobja močnih čustev, kot so tesnoba, strah, depresija in dvom. Na te občutke ne smemo gledati, kot na znake, da smo na napačni poti, da počnemo nekaj narobe in da so naši poizkusi spremembe obsojeni na propad. Te občutke moramo prepoznati, zato kar resnično predstavljajo: naraven izraz potrebe po redu in skladnosti v našem psihološkem življenju. Ta čustva prepoznamo, jih sami pri sebi definiramo in sprejmemo. 

Medtem ko sprememba sama po sebi ni enostavna, zelo pogosto to, da se ne spremenimo, da se ne soočimo s izzivi v življenju le dolgoročno povzroči več trpljena. Ali kot mi je moj prijatelj Aleks povedal vrhunsko anekdoto:

»Rineš z buldožerjem po zemlji. Na začetku se v plugu nabere nekaj malega zemlje in to rineš naprej. Ampak ta zemlja nikamor ne gre in pred sabo rineš vse več zemlje, nato se buldožer kar na enkrat ustavi in vkoplje in ne more naprej, ker ima pred sabo eno goro zemlje.«

Aleks

Ali z drugimi besedami povedano. Iz majhnih problemov, ki jih ne razrešimo nastanejo veliki problemi. Izogibanje trpljenju je samo po sebi oblika trpljenja. Zanikanje neuspeha je neuspeh. Skrivanje tega, kar je sramotno, je samo oblika sramu. Lahko želimo, da bi bila naša pot skozi življenje lahka, vendar če se držimo takega upanja bomo na koncu razočarani. Bolj bi bilo pametno, da bi sprejeli življenje takšno, kot je: Potovanje, ki je včasih vznemirljivo, včasih nevarno in zelo pogosto negotovo. Ali kot je rekel James Fitzjames Stephen:

»V vseh pomembnih življenjskih transakcijah moramo narediti korak v temo. Če se odločimo, da bomo uganke pustili brez odgovora, je to naša izbira, če oklevamo v svojem odgovoru, je tudi to izbira. A ne glede na to, kakšno odločitev bomo naredili, si naredimo svojo nevarnost. Stojimo na gorskem prelazu sredi vrtinčenega snega in zaslepljujoče megle, skozi katero zdaj dobimo poglede nato pa poti, ki so lahko varljive. Če mirujemo, bomo zamrznili do smrti. Če bomo šli po napačni cesti, se bo na nas zrušil plaz. Vsekakor ne vemo, ali obstaja prava pot. Kaj moramo storiti? Bodite močni in pogumni. Delujte za najboljše, upajte na najboljše in vzemite, kar pride. Če smrt konča vse, smrti ne moremo bolje spoznati.«

James Fitzjames Stephen, Liberty, Equality, Fraternety

Naroči se na spletno serijo in postani boljši moški, partner in oče.

Cilj projekta je izpostaviti slabosti tako tradicionalne moškosti kot novodobne feminizirane moškosti ter poiskati tretjo, boljšo in modernejšo alternativo. Da bomo zdajšnje generacije fantov in moških bili boljši partnerji, očetje in vzorniki svojim sinovom in hčerkam.