Kultiviranje HEROJSKE moškosti IX. del:

Pomanjkljivosti formule tradicionalne moškosti

Moškost je napadena

»Lahko bi trdili, da je treba danes spodbuditi večjo spodbudo za krepitev ene strani moških vrlin - dostojanstva, odgovornosti, samokontrole in samozavesti - in hkrati zavirati druge, kot so mačizmo, nasilje in prizadevanje za prevlado.«

Steven Pinker
Play Video

Moškost je napadena. Je napadena zaradi dobrih razlogov? Tisočletja so neprekinjeni moški impulzi pustošili po naših družbah, kar je povzročilo vojne, revščino in ponekod skoraj uničenje sodobne civilizacije. In v našem svetu postfeminizma se stvari niso bistveno izboljšale. Osvajalci in lomilci src, zajebani fantje in gym broji v »manosferi« so zjebali koncept prave moškosti do te mere, da se je skoraj nemogoče strinjati, kaj sploh pomeni biti moški. Ko večina sliši besedo »moškost« pomislijo na karakterje kot so James Bond, Don Draper in Pablo Escobar, o katerem bomo veliko govorili v nadaljevanju. Narcisoidni in arogantni moški, ki so pripravljeni storiti karkoli in vse, kar lahko, da dosežejo svoje cilje, ne glede na to, koga poškodujejo ali koliko bolečine povzročijo. Moškost je v našem sodobnem svetu postala sinonim za »bogate drekače«, in naučili smo si dojemati prave moške kot pretirano dominantne, arogantne in agresivne.

Zakaj so najzlobnejši ljudje v človeški zgodovini vedno moški? Če pogledamo zgodovino, redko na prestolu najdemo kruto in dominanto žensko. Če zelo dobro pomislim mi trenutno nobena ne pade na pamet. Kaj pa morilski diktator? Uporniški poveljnik? Serijski morilec? Nasilnež na igrišču? Znova in znova skoraj vsi so moški. Moški storijo več kot 76% nasilnih zločinov v ZDA.  Moški imajo desetkrat večjo verjetnost da storijo umor in devetkrat večjo verjetnost kot ženske, da končajo v zaporu. Moški so odgovorni za 99% prijavljenih posilstev in spolnih napadov.

Vsak, ki je odraščal s penisom ali blizu penisa ve, da smo fantje lahko izredno kruti. Ko sem bil otrok, sem lovil muhe, jim odtrgal krila in gledal, kako dolgo lahko še živijo. Za novo leto smo z raketami obstreljevali hišo starejšega poročenega para, ker smo vedeli, da bosta potem norela. V osnovni šoli sem psihično maltretiral sošolca, ker je imel velika ušesa kot opica in ga nisem maral. Bil sem res velik kreten. In če pomislim za nazaj, ne najdem nobene logike in dobrega argumenta, zakaj sem ali smo to počeli. In v tem nisem bil edini. Večina fantov je bila prav tako zlobnih in krutih. Moj bratranec me je velikokrat pretepel kot mačka ali pa me je dobesedno sprovociral v to, da ga napadem, nato pa sem spet dobil batine. Bil je dve leti starejši. In kje mislite, da je on dobil ideje za te neumnosti?

Zakaj smo moški takšni kurci? Celo sama beseda “kurac”, moški spolni organ, se nanaša na nekoga, ki je nesramen in žaljiv. Zakaj mi? Zakaj moški? Ali je to v naši biologiji? Ali smo se tako razvili? Ali pa obstaja kakšna širša kulturna sila na delu? Kot pri vsakem vprašanju glede narave in okolja je odgovor: oboje.

V Medellinu v Kolumbiji se lahko odpravite do hiše Pabla Escobarja. Pravzaprav obstaja cela turistična panoga, ki se je razvila okoli Escobarja in starega kartela. Velik del tega turizma vodi družina Escobar, saj je to očitno edini način, da v teh dneh zaslužijo veliko denarja. Veliko vas je najbrž gledalo slavno serijo Narcos, ki lepo prikaže življenje slavnega Escobarja.

Pablo Escobar je bil vodja mamilarskega kartela Medellin in verjetno eden najbogatejših in najbolj nasilnih preprodajalcev drog v zgodovini. Zgradil je večmilijonsko kraljestvo  s predstavitvijo čudežnega kokaina celotnemu svetu. Njegovo tihotapljenje drog je spodbudilo ogromno zasvojenost z drogami v  ZDA 70. in 80. letih. Sledili so mu kriminalni valovi, epidemija cracka in Vojna proti drogam, ki traja še danes.

 Na vrhuncu je bila Pablova moč praktično nerazumljiva. Dobesedno si je kupil pot v Kolumbijski parlament, tako da je zgradil cele soseske hiš in jih nato podaril tisočim obubožanih Kolumbijcem. Nato je kandidiral v njihovem okrožju. V 80. letih je Forbes ocenil, da je 7 najbogatejši človek na svetu z neto vrednostjo 35 milijard ameriških dolarjev (82 milijard v letu 2019). V svoji knjigi, Pablov brat Roberto trdi, da je kartel v nekem trenutku zasluži toliko denarja, da je vsak mesec porabil 2500 dolarjev le za elastike, s katerimi so speli denar.

Da bi ohranil svojo moč je bil Pablo Escobar izredno neusmiljen. Nasilja ni uporabil le z namenom, da kaznuje sovražnike, temveč tudi za pošiljanje sporočila. Enkrat je dal odreti moškega in ga pustiti na vročem Kolumbijskem soncu izkrvaveti. Kastracija sovražnikov je bila izredno pogosta in kot bomo videli v nadaljevanju, ni bila naključje. Ko mu je vlada zagrozila, da ga bo izročila ZDA zaradi obtožb glede drog, je izvedel številne teroristične napade na civiliste, kot obliko izsiljevanja. Z namenom, da bi Escobar prenehal bombardirati nakupovalne centre in druge javne prostore, je parlament sklical nujno zasedanje in spremenil ustavo, da je bila izročitev protizakonita. V času njegove vladavine je Pablo pobijal sodnike, podkupoval celotno zaporniško osebje, k sebi domov povabil najboljše svetovne nogometaše, da bi z njim igrali nogomet. In vse to je vodilo do njegove smrti na ulicah Medelina, kjer je na svojem zadnjem morilskem pohodu izvedel urbano vojno, v kateri je umrlo skoraj 500 policistov.

Na turističnem ogledu ranča, lahko spoznate tudi Pablovega brata Roberta Escobarja, ki je napisal knjigo The Accuntant`s Story, v kateri govori o številnih čudnih in nekoliko manj čudnih dejstvih. Po opisu marsikaterega obiskovalca je Roberto eden izmed največjih sociopatov, ki so ga spoznali. Medtem, ko pripoveduje zgodbe o Pablovem tihotapljenju heroina skozi Panamo in kako je s smrtjo grozil družinam vseh policistov, ki so ga aretirali, te povabi na fotografiranje z njim proti majhnemu plačilu. Ima ta človek vsaj kanček ponižnosti in človeštva v sebi. Sploh ima ta človek neko stopnjo globine onkraj preproste analize stroškov in koristi živih in mrtvih. Je sposoben prikazati kakršno koli čustvo? Kakšen je njegov najlepši spomin na preminulega brata?

Roberto pove zgodbo o tem, kako je Pablu pomagal pobegniti iz zapora. Zakaj ta zgodba? To je bilo prvič in edinkrat, ko mu je Pablo rekel, da je nekaj naredil dobro. Roberto je bil Pablov računovodja, njegov najbolj zaupanja vreden uslužbenec skoraj 20 let. Njegov lastni brat. In to je njegov najlepši spomin.

Robertova anekdota je vsebovala kanček čustev, vendar je njegov pogled popolnoma prazen Kaj pa njegovo otroštvo? Kako sta se s Pablom razumela, kot otroka? Pablo odgovori, da so veliko hodili na ribolov. To je to.

.

Kratka zgodovina moškega nasilja

Človeška zgodovina je polna konkurence in nasilja. V človeški evoluciji skoraj nikoli ni bilo točke, da se ne bi ubijali med seboj na tak ali drugačen način. Ta konkurenca in nasilje sta obstajala zaradi preprostega razloga. Dobrin je bilo malo in prednosti enega plemena ali družbe ob osvojitvi teh dobrin so bile ogromne. Zato so se ljudje za te dobrine borili in za njih so se borili še zatem, ko so jih osvojili, ker ko so enkrat osvojili ozemlje z reko, mastnimi ribami in gorami jabolk in hrušk, se temu pač niso mogli kar tako odpovedati in so to morali zaščititi. V preteklosti so bili najbolj prilagojen del populacije, na odkrivanje in osvajanje, mladi moški. Bili so fizično najmočnejši in najbolj sposobni. Poleg tega pa je bil njihov namen za enkratno uporabo. Če želite novo generacijo otrok, potrebujete polno generacijo mater, da rodijo te otroke, poleg tega pa potrebujete le nekaj plodnih mož. Če ste bili mladi, revni in nedokazani moški, ste šli na pustolovščino, ubili nekaj drugih mladih mož in se dokazali.

Najuspešnejše kulture in družbe so bile tiste, ki so razvijale kulturo, ki je hvalila in nagrajevala mladeniče, ki so obvladali nasilje in osvajanje. Ti mladi moški niso le služili nadaljnji rasti in razvoju družbe, ampak so bili zaščitniki. Ščitili so skupnost pred divjimi zvermi, se borili pred napadalci in ubijali zlobneže.

Moškost je bila v preteklosti povezana s tremi vlogami: zaščito, oskrbo in reprodukcijo. Bolj ko ščitiš, bolj kot priskrbiš, bolj kot jebeš, bolj si moški. Dandanes to za moškost še vedno velja, čeprav so te vloge v različnih kulturah definirane nekoliko drugače. To so razlogi, zakaj je alfa samec, ki v študentskem domu podere polovico bejb žrebec, medtem, ko je punca, ki ga potegne polovici razreda kurba. Zato je ženska, ki spregovori na sejah upravnega odbora, videna kot dosadna prasica, moški, ki se pogovarja o ljudeh in jih ponižuje pred drugimi, je viden kot drzen in močan vodja. Vendar se je ta različica moškosti razvila iz posebej družbeno koristnih razlogov, in sicer da bi nas zaščitili pred napadalci in zaščitili mesto ter pobili medvede in druge napadalce. Potrebovali smo moške, da se jebejo na polno, saj več kot polovica otrok ni preživela do pubertete. Potrebovali smo jih ker nikoli nismo vedeli, kdaj bomo ponovno napadeni ali kdaj bo ponovno prišla huda zima in pobila pol plemena. In dejstvo je, da taka oblika moškosti za sabo potegne visoko ceno. Tako v smislu telesnega in mentalnega zdravja ter smrtnosti, kot tudi v smislu vpliva na družbo, v kateri je prevladovalo nasilje in patriarhalna prevlada. Komu je mar, če moški umrejo, trpijo in izgubijo razum z neverjetno hitrostjo? To je preprosto cena, ki jo plačujemo za zaščito in blaginjo ter dojenčke.

Problem nastane, ker so se stvari danes spremenile, naloženo pa imamo še vedno staro programsko opremo.

  1. Nasilje je bilo v veliki večini avtomatizirano ali odpravljeno, ogromne kmetije zagotavljajo našo hrano, majhne specializirane vojske branijo naše meje. Glede na to, da je svet postal ekonomsko soodvisen in bogat, je nasilje upadalo.
  2. Gospodarske storitve omogočajo, da se ženske, ki so prav tako sposobne, najbrž celo bolj sposobne za delo in zaslužek in preživljanje kot moški v večini poklicev zelo in celo bolj uspešne od moških. Moške prednosti v moči in izdatnosti za zdravo družbo niso več potrebne.
  3. Ženske so večini primerov enakopravne moškim in dejstvo je, da smo veliko bolj zavestni, kot smo bili včasih. Zato pomanjkljivosti moške agresije in prevlade ne predstavljajo le gospodarskih obveznosti, temveč tudi etične.

Resnica je, da ko je vse rečeno in storjeno starodavna kupčija moči, trajnosti in porabe za prestiž, prevlado in imeti harem vročih hudih bejb evolucijsko nima več smisla. Moško telo postaja zastarela tehnologija.

Prikriti stroški moškega življenja

Ko sem bil otrok sem velikokrat, ko sem se udaril ali padel jokal in moji kriki so bili po navadi srečani z neko obliko komentarja kot je: »Vstani, ne joči. Bodi velik fant.« V šoli smo se velikokrat norčevali iz fantov, ki so bili slabi v športih. V slačilnicah so se fantje iz tistih bolj sramežljivih fantov velikokrat norčevali. To je normalno. Tako zelo normalno, da se mi zdi to celo neumno pisati, ker se lahko vsak moški bralec najde v eni od zgornjih izkušenj. Pogosto je to vedenje odpisano kot »fantje so pač fantje. In to vedenje ima dolgo kulturno zgodovino. Večino človeške civilizacije so bili mladi moški odgovorni za zaščito družbe. Še preden so postali odrasli, so morali biti utrjeni v bitkah in telesno močni. Preživetje skupnosti je bilo odvisno od tega. Posledično je bilo praznovano (in je še danes) brutalno fizično nasilje med moškimi (z organiziranim športom), čeprav se to začenja počasi spreminjati. In moški, ki se niso znali odrezati, so bili sramočeni zaradi svoje telesne šibkosti, čustvenih napak in ranljivih zahtev po naklonjenosti. Moški naj bi bili neusmiljeno tekmovalni in čustveno zadržani. In to je bil prikrit strošek, cena, ki so jo morali in jo še moramo moški plačevati, naše fizične in poznejše politične prevlade v človeški družbi. Kot moški smo že v mladih letih naučeni, da skrivamo čustva, namesto da bi se z njimi soočili.

Mogoče vas bo to presenetilo, vendar zatiranje čustev ljudi zjebe. In pogosto sem razpizden, ko vidim na socialnih medijih objave o tem, kako je treba pozitivno razmišljat in vse bo vredu ter, da si čustva lahko izberemo sami. In sramovanje ljudi zaradi šibkosti in ranljivosti ter zatiranja teh občutkov lahko povzroči različne vrste duševnih težav. Moški naredijo samomor petkrat bolj pogosto kot ženske med tem ko najstniški fantje storijo samomor devetkrat pogosteje kot punce. Pogosteje so diagnosticirani z depresijo in motnjami koncentracije v razmerju 4:1. Moški predstavljajo 2/3 brezdomcev in so več kot dvakrat bolj dovzetni za zlorabo alkohola in trikrat bolj za zlorabo drog. Znano je, da moški redkeje zaprosijo za medicinsko pomoč v primeru zdravstvenih težav ali zaprosijo za pomoč v primeru depresije. Moški so žrtve večine nasilnih kriminalnih dejanj, vendar to redko prijavijo policiji, da ne bi izpadli šibki in prestrašeni. Moški se zaposlijo na bolj nevarnih delovnih mestih in redko poročajo o poškodbah na delu. Moški tedensko naredijo več ur, si vzamejo manj dopusta in bolniških ter trpijo za hujšimi simptomi kroničnega stresa in utrujenosti. Skratka večina moških sebe obravnava kot plačo na nogah.

Pravzaprav je ta objektivizacija njihovih lastnih življenj razlog, zakaj moški prej umremo. Ena izmed raziskav glede čustvenega zatiranja je povzela, da je čustvena zadržanost eden izmed glavnih vzrokov, zakaj moški umrejo prej kot ženske.

Moški so brez žensk popolnoma čustveno nepismeni in nesposobni. Poroka je statistično gledano lahko ena izmed najboljših stvari, ki jih lahko moški naredi, za izboljšanje svoje dolgoživosti in duševnega zdravja. Poročeni moški živijo dlje in dosegajo višje rezultate na skoraj vseh merilih kakovosti življenja, vključno s srečo in življenjsko dobo. Poroka je očitno tako zelo pomembna za moško čustveno stabilnost, da nekateri sociologi trdijo, da lahko poroka poveča življenjsko dobo moškega za skoraj desetletje. Starejši moški, ki so srečno poročeni imajo nižjo stopnjo srčnih bolezni, Alzheimerjeve bolezni, depresije in stresa kot neporočeni starejši moški.

Kljub temu pa smo precej slabo pripravljeni, da se s tem soočimo. Ženske sprožijo več kot 70% ločitev, kot najpogostejši razlog pa navedejo čustveno zanemarjanje. Ženske so lepe kot cvet sladke kot med in ne smemo jih pustiti venet. Rože je potrebno konstantno zalivati, da lahko cvetijo. Ali z drugimi besedami: »Happy wife, happy life.« Razveze pa najbolj prizadenejo moške. Nedavno ločeni moški imajo večjo verjetnost da trpijo za depresijo, alkoholizmom, duševnimi boleznimi in samomorom. Naj povem na drugačen način. Če se ne ukvarjate s svojo čustveno prtljago, vas to dobesedno ubija ali naredi nore.

Kljub vsej naši moči zagotovo umremo hitreje in bolj pogosto. Kljub našim visokim ambicijam, redno postanemo mizerni, nasilni ali celo samomorilni. In pri vsej svoji samozadostnosti se na začuden način zanašamo na ženske za naše čustveno in fizično dobro počutje. Ironija je, da se ta definicija moškosti ne sliši preveč moška.

Ubijanje, jebanje hudih bejb in postati bogat nas ne pripeljeta nikamor

Kljub vsej moči, bogastvu in prevlade nad državo, kultur in narodom nas Pablo in Roberto Escobar lahko presenetita s svojo patetičnostjo. Kljub vsemu kar sta imela in dosegla, sta se skušala ves čas dokazovati drugim. Na površju sta to moža, ki sta izkusila vso moč, ki ti jo lahko svet ponudi. Pa vendar so se vsi njuni poskusi, da bi navdušila vse na okrog mejili na blodnjo. Kako sta lahko moška, ki sta bila tako močna in bogata, lahko tako negotova? Vendar je precej preprosto gledati rezultate človekovega življenja in obsojati, ne da bi preučili postopek, ki ju je pripeljal do teh rezultatov.

Morda na začetku brata nista bila tako brezsrčna in zlobna. Morda je Roberto celo življenje vlagal v iskanje potrditve pri bratu, ki mu ni znal in mogel povedati ali pa mu niti ni bilo mar, da je ponosen nanj in da ga ima rad. In to ga je potisnilo proti temu, da je zase izbral temnejšo usodo. Morda je kot odraščajoč deček na periferiji Kolumbije z ducatom bratov in sester in odsotnim očetom dalo občutek tako velike osamljenosti, da se z njo ni znal spoprijeti. Zaprl se je vase in se odločil, da bo svet videl na edini način, ki je imel smisel – kot kup številk in donosnih priložnosti.

Težava s tradicionalno moško formulo – zaščita, oskrba in reprodukcija – je v tem, da od moških zahteva, da sami merijo svojo vrednost s pomočjo neke zunanje, poljubne metrike. Od moških zahteva, da svoje čustveno zdravje damo pod hipoteko, z namenom da zaščitimo svoje telesno zdravje. Toda v tem mehkem, oblazinjenem prvem svetu, kjer je varnost več ali manj zagotovljena, se obresti začnejo kopičiti in zato plačamo hudo ceno. Moški to ne počnemo le sebi, temveč drug drugemu. Ženske seveda to tudi počnete. Izobražene ženske se bodo pritoževale, da so moški površinski in želijo zmenkovati samo z ženskami, ki so videti kot modeli. Pa vendar, dame, koliko vas bi šlo na zmenek s smetarjem ali hišnikom? Krivično na ženske gledamo kot na predmete lepote in privlačnosti. Prav tako krivično ocenjujemo moške, glede njihovega profesionalnega uspeha in agresivnosti.

Največja težava teh zunanjih meril – zaslužiti čim več denarja, biti močnejši in bolj dominanten kot konkurenca, čim več seksati s čim več različnimi partnerji – je ta, da teh stvari nikoli ni dovolj. Zmeraj bomo želeli še več. Če se meriš s tem, koliko zaslužiš, potem karkoli zaslužiš, nikoli ni in ne bo dovolj. Če se meriš s tem, kako močan in dominanten si, potem te nobena količina moči nikoli ne bo zadovoljila. Če se meriš s tem, koliko seksa lahko imaš, potem nobeno število partnerjev ne bo nikoli dovolj.

To so meritve, ki so na populacijski ravni tisoče let dobre za družbo. Na individualni ravni pa človeka popolnoma zjebejo, uničijo njegovo samozavest in ga spodbudijo k objektivizaciji, da sebe ne vidi kot človeka z močnimi in šibkimi lastnostmi, vrlinami in pomanjkljivostmi, temveč sebe vidi kot denarnico, obleko mesa in mišic ter prestiž na dveh nogah. In kako končamo? Kot drogeraški milijarder, ki se trudi dokazati skupini neznancev, kako velik penis ima. Stari, kaj sploh še potrebuješ več? In odgovor za moške, ki so podobni kot brata Escobar je brez izjeme: »Vedno več!«

In prav ta »več« je na koncu uničil njuno družino, državo in na milijone življenj. Otrokom je odvzel očeta. Ženam je vzel moža. V 21. stoletju moramo razviti novo, svojo definicijo moškosti. Še vedno smo zaščitniki in oskrbniki in prekleto prav imamo, ko trdimo, da se želimo še vedno razmnoževati. Postaviti moramo nove notranje meritve za moške, po katerih vrednotimo svoje življenje. Iskrenost, poštenost, integriteta, čustvena odprtost in predvsem to, da ostanemo pogumni in močni kljub temu, da se počutimo ranljivi. Brez ranljivosti, brez strahu ni poguma.

Preden pa postavimo te nove notranje meritve in temelje moderne moškosti, poglejmo še drug ekstrem moškosti, ki se je v odgovor na tradicionalno moškost, pojavil v 21. stoletju. Okej, na tem mestu ne morem trditi, da se je pojavil ravno v odgovor na tradicionalno moškost, vendar je zavzel popolnoma drug pol. Feminizacija moških. Če za trenutek spustimo svoj »zajeban moški pogled na svet«, lahko vidimo, da se lahko tudi iz tega pola ogromno naučimo in da lahko tu najdemo še drugo, morda celo globljo obliko moči.  

Kot bomo videli imata obe definiciji moškosti, tako tradicionalna oblika kot »feminizacija« eno skupno točko. Oziroma eno pomanjkljivost v enačbi. In to niso ženske, to niso naše matere. Kdo oziroma kaj to je?

Drugi deli serije

Naroči se na spletno serijo in postani boljši moški, partner in oče.

Cilj projekta je izpostaviti slabosti tako tradicionalne moškosti kot novodobne feminizirane moškosti ter poiskati tretjo, boljšo in modernejšo alternativo. Da bomo zdajšnje generacije fantov in moških bili boljši partnerji, očetje in vzorniki svojim sinovom in hčerkam.