Kultiviranje HEROJSKE moškosti IV. del:

Kako razviti odpornost in uspeti v stiski?

Kako uspeti v stiski?

»Odličnost vihra brez nasprotnika.«

Seneca, Letters From a Stoic
Play Video

Ta epizoda je nek podaljšan uvod in v bistvu pojasnjuje razloge zakaj sem se odločil za ta projekt. Da razširim to  pomembno temo, ki bo prišla prav marsikomu, ki se je znašel v podobni situaciji kot sem se znašel sam. V tej dolgi epizodi bomo govorili o tem, kako se soočiti s stisko in razviti psihološko odpornost, da kljub tem težkim časom ohranimo zdrav razum in se soočimo z nastalo situacijo.

Življenje nas sooči s številnimi ovirami in neprijetnostmi in tako bi si mislili, da bi nas samo pretekel časi in izkušnje naučili, kako se spoprimemo z izzivi, ki nam prekrižajo pot. Vendar kot bomo bolj podrobno govorili v nadaljevanju, je rešitev enega problema, kreacija novega problema in težavnost problemov postane vse večja. Rešitev starih, lažjih problemov nas le pripravi na reševanje težjih, kompleksnejših problemov, zato imamo ves čas občutek, da je reševanje teh izzivov tako zahtevno. Najlažje to ponazorim s treningom. Ko rešim problem, da s 40kg naredim 10 ponovitev počepa, se mi ustvari nov problem. Dvigniti 50kg počepa 10 ponovitev. Rešitev lažjega problema je ustvarila nov težji problem in občutek imamo, da nam ta nov izziv ni prav nič lažji, kot nam je bil prejšnji. Zato nas čas nauči le imeti željo in voljo po osvajanju teh izzivov in ker nas večina tega ne sprejme smo zato tako zelo nepripravljeni na življenje.

Mentaliteta žrtve

Eden glavnih krivcev za to šibkost v sodobnem času je širjenje mentalitete žrtve. Zdaj na žrtev gledamo kot na simbol ponosa. Če pa želimo cveteti in postati tisto kar Nietsche imenuje »pravi krmar našega obstoja«, potem se moramo ločiti od tega nemočnega duha, prevzeti odgovornost za svoje življenje, za vse dobre in slabe stvari, ki se nam zgodijo, za vse situacije v katere se postavimo in se soočimo s tistim, kar nam je predstavljeno.

Za dosego tega podviga je potrebna izredna psihološka odpornost. Naučiti se moramo iz življenjskih izzivov izhajati močnejši in modrejši, ne šibkejši in bolj apatični, kot to počne večina žrtev. Ali kot je razlagal antični stoični filozof Epictetus:

»Vsaka življenjska težava nam predstavlja priložnost, da se obrnemo navznoter in prikličemo svoje lastne potopljene notranje vire. Preizkušnje, ki jih trpimo, bi nas morale uvesti v naše prednosti. Iščite globoko. Imate prednosti, za katere morda ne veste, da jih imate. Poiščite prave. Uporabite jih.«

Epicetus, The Art Of Living

Pri gojenju odpornosti je treba zavreči prepričanje, da se je bolje izogniti oviram in stresu, ki ga povzročajo. Psihologi odkrivajo, da niso vse oblike stresa enake. Nekatere oblike so pravzaprav ključne sestavine cvetočega uma in telesa.

»Najnovejša znanost razkriva, da vas lahko stres naredi pametnejšega, močnejšega in uspešnejšega. Pomaga vam, da se učite in rastete.«

Kelly McGonigal, The Upside Of Stress

Zato je izogibanje oziroma bolje rečeno bežanje od stresa in bolečine nekaj najbolj nesmiselnega, kar se dogaja in sprejema v današnji družbi. Na telesnem nivoju to pomeni izogibanje gibanju in treningu in zaradi tega kratkoročno bolečino prodamo za dolgoročne težave z zdravjem. Na umskem nivoju to pomeni, da kratkoročen stres in bolečine zamenjamo za kratkoročen užitek, kar nam na dolgi rok s seboj prinese nesrečo in še večjo bolečino. In večina se s to bolečino sooči z obliži. Z drogami, z alkoholom, s sarkazmom, pornografijo, aferami, ali pa če gremo celo v drug ekstrem, preveč treninga in gibanja. In ne gre se za droge, ne gre se za alkohol, ne gre se za sarkazem, ne gre se za pornografijo, ne gre se za afere. Gre se za to, kaj te stvari predstavljajo. Te stvari, ki nam dajo kratkoročen užitek predstavljajo beg od bolečine. Te stvari jemljemo ali počnemo zato, da ne čutimo bolečine. Vse kar počnemo, počnemo za to, da se izognemo bolečini in stresu in se z njima ne soočimo. Vse držimo na primerni distanci, zato, da nas ne morejo prizadeti. Ali to pomeni, da za razliko od praktično večine, ki hodi po tem svetu, gremo iskat bolečino, kot da je zakopan zaklad? Ne. Bolečina se zgodi, ko ti je za nekaj mar. Ko imaš nekoga rad. Ne moreš nekoga ljubiti, brez da se odpreš njihovim problemom, njihovim strahovom, njihovim demonom. In če tega nismo pripravljeni storiti. Kaj potem?

»Izogibanje trpljenju je samo po sebi oblika trpljenja. Zanikanje neuspeha je neuspeh. Skrivanje tega, kar je sramotno, je samo oblika sramu.«

Mark Manson, Subtle Art OF Not Giving A Fuck

Ali sta stres in bolečina koristna je odvisno od tega, kako se na njiju odzovemo. Če verjamemo, da nas ovire pred nami preveč obremenjujemo in ogrožajo dobro počutje, potem stres, ki ga izzovejo, škoduje našemu zdravju. Če pa sprejmemo stres in bolečino kot izzive in jih zaznamo kot težave, ki jih je potrebno rešiti v prizadevanju za uspeh in rast, potem stres, ki ga izkusimo deluje kot konstruktiven spremljevalec. Spodbudi nas k akciji, k dejanjem.

Veliko ljudi sanja in si želi življenje brez stresa. V resnici bi bilo tako življenje neznosno dolgočasno. Da bi cveteli se ne smemo izogibati stiski. Namesto tega bi morali zavzeti bolj tekmovalen odnos do svojega obstoja – stari Grki so ga poimenovali agonsko življenje – in katerim koli področjem se posvetimo, moramo stremeti k odličnosti. Takšno življenje bo s seboj prineslo veliko izzivov in zato je vrsta smiselnega stresa, boja in bolečine, ki jih potrebujemo, da čutimo da je tako življenje vredno živeti.  Ali kot je napisal pisatelj in zdravnik Boris Cyrulnik:

»Najslabša oblika stresa je odsotnost stresa, ker občutek, da pred smrtjo ni življenja, privede do obupnega občutka praznine.«

Boris Cyrulnik, Resiliance

Razvijanje odpornosti

Razvijanje odpornosti ni samo iskanje boja in stresa v službi smiselnih ciljev. Naučiti se moramo spoprijeti s težjimi oblikami stisk, ki jih nihče z zdravim umom v svoje življenje ne povabi prostovoljno. Medtem, ko radi verjamemo, da se kruti preobrati usode zgodijo le drugim, dlje kot živimo, večja je verjetnost, da nas bo taka usoda doletela nas. Idealno bi bilo, če bi Nietzschejev rek: “Tisto, kar te ne ubije, te naredi močnejšega.” veljal za vse. Vendar hude stiske po navadi uničijo več ljudi, kot jih dvignejo. Kako smo torej lahko eni izmed tistih, ki jih težja življenjska obdobja ne pretepejo in uničijo?

Biti odporen ne pomeni, da se ves čas dobro počutiš – biti odporen pomeni, da sprejmeš tudi to, da se včasih ne počutiš dobro. Zadnji mesec precej spremljam socialna omrežja in vsebine v zvezi z osebno rastjo. Želim izvedeti, kako in zakaj ljudje razmišljajo, kakšne knjige prebirajo in njihov pogled na soočanje s stresom, tesnobo, slabimi občutki in čustvi in morda celo depresijo.

Večina nasvetov govori o tem, da moramo pozitivno razmišljati. Da skušamo čim prej pozabiti negativne stvari, potisniti čustva kot so tesnoba, jeza, nevoščljivost in žalost na stran in izbrati, kako se počutimo. Baje lahko to kar čutimo izberemo. Zadnje tedne sem se kar izgubil v neprekinjenem toku banalnih izjav in pozitivnih nesmislov, ki so se znašli na mojem telefonu:

»Karkoli želiš danes doseči, to lahko dosežeš. Vse kar moraš storiti je to, da verjameš vase.«

»Vsak dan je priložnost in danes je tvoj dan. Ponosen sem nate, da si to kar si.«

»Čustva lahko izbiramo. Če se počutiš slabo, se odloči in se počuti dobro.«

In brez izjeme take trditve in izjave ne poskrbijo za to, da bi se počutil bolje. Kvečjemu poskrbijo za to, da postanem rahlo nervozen, na čelu mi izstopi žilica in včasih komu zatežim, da je tako razmišljanje lahko celo nevarno. Torej, če le verjamem vase, se bodo zgodile čudežne stvari in vsi delci sestavljanke bodo padli na pravo mesto? Pustimo stat, da če hočeš v življenju doseči karkoli vrednega, moraš ravno premagat svoje nesigurnosti in nezaupanje vase. In to lahko storiš le na ta način, da nekaj narediš v tej smeri. Vrstni red je v praksi obraten. Ker bom danes naredil nekaj v kar nisem prepričan, bom začel verjeti vase. In podobna logika pride v poštev v drugi trditvi. Ponosen si lahko nase na koncu dneva, ko veš, da si ga izkoristil produktivno. In še tretja trditev. Torej, če lahko izbiram čustva, enostavno ignoriram 2/3 spektra čustev in se ves čas počutim dobro? Se temu ne reče z drugimi besedami potlačevanje čustev? Sami sebi po domače povedano lezemo v rit s kopico narcisoidnih izjav. In se zaradi tega počutimo bolje, se naši sledilci počutijo bolje? V večini primerov ne. Zakaj?

Večino časa smo bombardirani s pozitivnimi afirmacijami in izjavami, ki nam govorijo, kako smo posebni in da imamo edinstven dar, ki ga lahko delimo s svetom. Motivacijski citati pod napol golimi slikami, ki spadajo že v »soft-porn« kategorijo, pri veliki večini ne spodbudijo tega, da bi se počutili dobro v svoji koži. Spodbujajo zgrešen telesni ideal, nesigurnost in nezadovoljstvo v svoji lastni koži. Število všečkov namreč ni pokazatelj kvalitete doprinosa temu svetu. Žal mi je, ampak če je to danes standard nasvetov za duševno zdravje, potem le prilivamo bencin na ogenj. Take slike,  trditve in izjave ne promovirajo čustvene stabilnosti in psihološke odpornosti, promovirajo samo-absorpcijo in narcisoidnost. 

Razvijanje odpornosti in čustvene stabilnosti ne pomeni, da se bomo ves čas počutili dobro. Ni skrivnost, da se v tem trenutku pojavlja vse večja kriza duševnega zdravja. Stopnja tesnobe in depresije je tako visoka, kot še nikoli. Stopnja stresa sledi temu trendu. Število samomorov se že nekaj desetletji povečuje. In kar je še huje, ljudje se začnejo vse mlajši srečevati s tesnobnimi motnjami in depresijo. Povedano z drugimi besedami, kot kultura postajamo vse manj psihološko odporni in čustveno stabilni. Včasih je bila beseda »kriza« rezervirana za večje naravne ali ekonomske katastrofe. Danes jo uporabljamo tako pogosto, kot so včasih naši starši in stari starši dali prvorojencu ime Janez.

Ves čas smo v krizi, vsi imamo krizo. Janezek je v šoli dobil cvek. Pokličite starše, stare starše. Strice, tete. Bratrance in sestrične v tretjem kolenu, Njegovo zaupanje vase je v krizi. Njegova samopodoba je v krizi. Recite mu da je poseben, da naj samo pozitivno razmišlja in vse bo okej.

Naše izogibanje bolečini in borbi se je tako zelo utelesilo v nas, da ogroža našo sposobnost učenja, rasti in funkcioniranja kot zdravi stabilni odrasli. Šokira in navdušuje me, da infulencerji in podjetja, ki naj bi pomagali rešiti to težavo, vse skupaj le še poslabšajo. Psihološke odpornosti in čustvene stabilnosti ne zgradimo tako, da se ves čas počutimo dobro.

»Psihološko odpornost in čustveno stabilnost zgradimo tako, da se naučimo in postanemo boljši v sprejemanju dejstva, da se počutimo slabo.«

Boris Cyrulnik, Resiliance

Ta trditev se mi zdi tako očitna, da sem še vedno osupel nad motivacijskimi citati, knjigami, tečaji ali članki, ki nekomu, ki je odvisen od prejemanja prazne potrditve, prodajajo še več praznih potrditev. Janezkova težava ni v tem, da je dobil cvek. Njegova težava je v tem, da se njegovi starši jezijo na učitelje, sam sebi pa se preveč smili, da bi se enkrat za spremembo usedel za knjige in se učil. In ni samo Janezek tisti, ki se znajde v tej spirali, ko poraz ali spodrsljaj vodita do tega, da se na koncu smilimo sami in obstanemo na mestu. Naša kultura je v nenehnemu zasledovanju optimalnega udobja, v zadovoljevanju vsake naše kaprice in konstantnim iskanjem pozitivnosti in aplavza za vsako malenkost, ki jo storimo, poskrbela za to, da smo krhki in šibki. Vse je katastrofa, vsi smo takoj užaljeni. In tako smo zagledani sami vase, da dejansko mislimo, da naša užaljenost nekaj pomeni. Nič ne pomeni. Odjebi.

Če bi jaz pisal motivacijske citate, bi zgledali nekako tako:

»Jutri lahko izgubiš vse, za kar si se trudil več let, da si dosegel. Kaj boš danes naredil, da se to ne bo zgodilo?«

»V filmu Kaznilnica odrešitve je protagonist Andy 20 let kopal luknjo v zidu in dobesedno plaval čez 300m sranja in scanja, da si je izboril svobodo. Si prepričan, da ne zapravljaš svoje svobode?«

»Koga imate najraje na svetu? Jutri ga lahko zbije avtobus. Sedaj pa jim povejte, da jih ljubite in jih cenite te spoštujte, kot da je to zadnji dan z njimi.«

Torej po tem »hejterskem« in precej negativnem uvodu moram dati neke konstruktivne in pozitivne nasvete in zaključke. Kako torej zgradimo psihološko odpornost in čustveno stabilnost? Psihološke odpornosti se ne zgradi na račun pozitivnih občutkov. Psihološko odpornost se zgradi na račun izkoriščanja negativnih izkušenj. Odpornost je sposobnost ustvarjanja pozitivnih prilagoditev na negativne dogodke. Je sposobnost, da občutke kot sta jeza in žalost naredimo uporabne in koristne. Je sposobnost, da doživimo poraz in samo-pomilovanje in ju uporabimo, da izboljšamo sebe. Iz limon naredimo bolan cheesecake ali limonin sorbet. Limonada je preveč enostavna in ker ne vložiš dovolj truda je ne ceniš ter nisi naredil ničesar. Vzameš nahrbtnik poln kamenja in sranja ter se vzpneš na Triglav v rekordnem času. Ko zgradiš zadostno odpornost, postaneš neustavljiv. Vendar je to očitno postala neka starodavna veščina oziroma pozabljena umetnost. Samo pomislite, kateri filmi in knjige nam dajo občutek, da bi v trenutku popolnoma spremenili svoje življenje. Tisti filmi, kjer protagonisti premagajo nepremostljive ovire, sprejmejo vse udarce in sranje, ki se jim zgodi ter se vedno poberejo in gredo do konca. In v naslednji epizodi  se bomo sprehodili čez par takih idej.

Drugi deli serije

Naroči se na spletno serijo in postani boljši moški, partner in oče.

Cilj projekta je izpostaviti slabosti tako tradicionalne moškosti kot novodobne feminizirane moškosti ter poiskati tretjo, boljšo in modernejšo alternativo. Da bomo zdajšnje generacije fantov in moških bili boljši partnerji, očetje in vzorniki svojim sinovom in hčerkam.