You are currently viewing Olimpijsko dviganje uteži: Kam so šli vsi osebni rekordi?

Olimpijsko dviganje uteži: Kam so šli vsi osebni rekordi?

Obdobje “brez” napredka

Že skoraj dve leti mineva od mojega osebnega rekorda na državnem prvenstvu v olimpijskem dviganju uteži, kej sem maja 2015 naredil 117kg potega in 140kg sunka v kategoriji do 85kg (skupno mi je to prineslo 306,7 Sinclair točk). V teh dveh letih se je ogromno stvari spremenilo. Vmes sem 7 mesecev zdravil natrgano tetivo adduktorja, šel kategorijo višje (do 94kg) ugotovil, da mi to ne odgovarja, kljub temu da sem naredil 120 potega in 145 sunka, shujšal nazaj na 85kg, popolnoma spremenil tehniko naloga. Nekoliko bolj resno zastavil še delo v trenerstvu, ki mi pobere precej energije vendar kljub temu vztrajam. Cilji so visoki.

Olimpijsko dviganje uteži je “prasica”

olimpijsko dviganje uteži
Čas zaceli vse rane.

»Naš glavni cilj ni prehiteti druge, naš glavni cilj je prehiteti nas same! Postaviti svoje boljše rekorde, vedno z današnjim dnem presegati naš včeraj!«

Poznate olimpijsko dviganje uteži (OLDU)? Deli se na dve disciplini in sicer poteg in sunek. Vendar je to sedaj nepomembno. Olimpijsko dviganje uteži je največja »prasica« s katero se srečaš v življenju. Njeno srce je bolj ledeno kot srce tvoje bivše Je furstrirajoče, pripravi te do tega, da jočeš, ne sprejme pritrdilnega odgovora, odgovor je zmeraj ne, ne in še enkrat ne. Je utrujajoče tako mentalno kot fizično. Vleče te ko potiskaš in potiska te ko vlečeš. Se sliši znano? Če te kateri šport pripravi na »lajf« je to olimpijsko dviganje uteži.

Gledam fante in punce okrog sebe. Eni trenirajo 1 leto, drugi nekoliko več. Vedno ko se dotaknejo palice pade nov osebni rekord. Tudi jaz sem bil enkrat tam. Ta občutek je neverjeten, je tako zasvojliv. Enkrat ko padeš noter, ni poti nazaj. Je kot droga. Najboljša droga. Vse gre samo gor. Zame se je to obdobje končalo pred 2 letoma. In tu te zadane. Garaš kot zmešan, na treningu si tudi 2x dnevno. Stvari se premikajo s polžjo hitrostjo, če sploh se. Včasih si imel mesečno 15 dobrih treningov, 5 povprečnih in 2 slaba. Sedaj imam 2 dobra, 5 povprečnih in 15 slabih kjer je vsaka minuta muka. Kljub temu pa vztrajam. Močan moraš biti, da se boriš proti tem slabim dnem. Sem dovolj močan? Redko še končam trening zmagoslavno, z dvignjeno glavo. Večinoma se usedem na klop, dam glavo med roke in se smilim sam sebi.

“Reality kicks in”

V tem obdobju te useka. Realnost. Ne moraš postavljati osebnih rekordov vsak dan, vsak teden, vsak mesec. Če postaviš kakšnega vsake toliko časa si lahko srečen, zelo srečen. Ko dviguješ že nekaj let se boriš za vsak dodaten kilogram na palici.

Vsega tega pa ne govorim da bi kogarkoli odvrnil od tega športa. Taka je realnost. Zakaj večina obupa po cca. 2 letih treninga? Spoznajo, da ne moreš postavljati osebnih rekordov vsak teden. In ko se to ustavi usahne tudi motivacija. Včasih gledajo, kako se boriš za vsak kg na palici in si mislijo, da se njim to ne more zgoditi, saj delajo osebne rekorde vsak teden. Vendar se slej kot prej vsakemu zgodi, da pride na trening in poskuša dvigniti 15kg pod sovjim osebnim rekordom, a občutek je kot da bi skušal premakniti hišo. Takrat večina spozna kako krut zna biti ta šport. Vendar takrat se vse skupaj šele začne. Takrat postane najboljše. Iščeš svoje limite. Vidiš iz kakšnega testa si. Olimpijsko dviganje uteži te prirpavi na vse.

olimpijsko dviganje uteži
Zgrešen dvig v potegu na državnem prvenstvu 2016.

Poleg tega smo atleti finančno popolnoma nepodprti, zveza dobi nekaj malega sredstev, da lahko vsaj organizira nekaj tekmovanj in pošlje najboljše atlete na večja tekmovanja. Javno smo zelo neizpostavljeni, sponzorstev praktično ni (hvala tu Myprotein, ki kot edini nekoliko pripomore k našemu športu). Poleg vsega tega maš še milijon drugih obveznosti, katerim se moraš posvetit. Služba, faks, izobraževanja, samopromocija… Ni konca. Šport, ki od tebe zahteva, da za optimalen napredek samo ješ, spiš in treniraš pa si tega preprosto ne moreš privoščiti.

Zakaj?

Torej zakaj to sploh počnem? Ljubim ta olimpijsko dviganje uteži, ljubim celoten proces, ljubim vsako malo stvar, ki sem se jo iz vsega naučil. Ljubim, kako me je ta šport pripravil na vsakdanje življenje, v katerem večkrat izgubiš kot zmagaš.

»Ni pomembno ali si izgubil ali zmagal. Pomembno je kako reagiraš na to. V primeru da izgubiš se pobereš in poskusiš še enkrat, in še enkrat, in še enkrat, dokler ne zmagaš.«

prvo mesto na dp v dviganju uteži
Zmaga na državnem prvenstvu 2015

Vsakič z veseljem stopim na platformo, ne glede na to kako dobro ali slabo so mi šli zadnji tedni treninga, ne glede na to ali sem 100% fokusiran ali nisem. Ko se ti vse poklopi in narediš tehnično zelo lep dvig. Pa ni važno če je 10kg pod osebnim rekordom. Ta občutek je neprecenljiv. Garaš dneve in dneve v gymu za tistih par sekund na platformi. In ko ti uspe je bilo vse ostalo mučenje vredno. Za tistih par sekund.

Pri nas ne dvigujemo zaradi denarja in slave. Saj denarja in slave za nas ni. Vsaj za enkrat še ne treniramo za olimpijske igre, saj so precej nedosegljive. Večine fantov in deklet nihče ne pozna, njihovo trdo delo in garanje gre mimo neopaženo. Porabimo denar, ki ga nimamo za masaže in manualne terapije, zato da nas »štanga« naslednji dan spet razbije. Sprejmeš negativne komentarje ljudi, ki rečejo: »Še vedno delaš iste cifre kot pred dvema letoma. Očitno nimaš pojma kaj počneš.« Taki komentarji po navadi pridejo od ljudi, ki so svojo kariero zaključili po 2 letih. Kaj se zgodi po približno 2 letih treninga? Kljub temu pa greš naslednji teden spet na platformo, da se vsaj približaš svojim osebnim rekordom. Ali pa jih morda celo presežeš! Hočeš izkusiti spet tisti neprecenljiv občutek in harmonijo ko 115kg potega, brez kakršnega koli napora zleti nad glavo.

Močan, močnejši, najmočnejši

Olimpijski dvigalci ne postavljamo osebnih rekordov vsak dan. Slej kot prej se vse ustavi. Slej kot prej pogledaš okrog sebe in se vpraša zakaj to sploh počnem? Zakaj vlagam toliko energije in dela v eno stvar in ne napredujem? Slej kot prej te prizadene. Slej kot prej »failaš«.

Pa vendar se enkrat vse to obrne. Uteži ponovno letijo nad glavo brez kakršnegakoli problema. Vse je lepo sinhronizirano, vse se poklopi. Vse kar je bilo slabo, je sedaj dobro. To je to na kar ves čas čakamo. Zaradi tega gremo v gym vsak dan. Čakamo, da se ta »ponovno« spet zgodi. Čakamo na tista dva dobra dneva v mesecu, da se vse poklopi. In potem se cikel ponovno ponovi.

poteg
Tega »filinga« ne moreš dobiti v instant obliki. Moraš ga zaslužiti.

Mentalno moraš biti zelo močan. Močnejši kot tisti kup železa, ki ga mečeš naokoli. Sprejeti moraš vse udarce, ki jih prejmeš, da lahko potem udariš nazaj še močneje. Verjeti moraš v to, da se ti bo enkrat tvoje trdo delo obrestovalo, čeprav si daleč od svojih najboljših rezultatov.

Ljubezen do športa

Tega »filinga«, ki ti ga da olimpijsko dviganje uteži ne moreš dobiti v instant obliki. Moraš ga zaslužiti. Pogledati moraš nekaj mesecev v naprej in se sprijazniti z dejstvom, da ti mogoče ne bo uspelo. In to je OK. Pomembno je da uživaš na poti, ki jo hodiš ravno toliko, kot boš na cilju, do katerega eventuelno prideš.

Če ne moreš, potem morda nikoli ne izveš, kako je imeti nekaj kar ljubiš, brezpogojno vsak dan, v dobrem in slabem.
Če ostaneš, moraš ljubiti kar počneš. Moraš se zavezati bolečinam. Moraš se zavezati negativnim mislim, ki bodo prihajale iz tvoje butaste glave. Če ne moreš, potem morda nikoli ne izveš, kako je imeti nekaj kar ljubiš, brezpogojno vsak dan, v dobrem in slabem.

Če ostaneš, moraš ljubiti kar počneš. Moraš se zavezati športu. Moraš se zavezati bolečinam. Moraš se zavezati negativnim mislim, ki bodo prihajale iz tvoje butaste glave. Nadaljevati moraš s treningom, zato ker to ljubiš.

Ne počneš tega zaradi kogarkoli drugega, to počneš zaradi sebe, želiš biti na platformi, želiš ponovno preseči samega sebe. Če ne moreš, potem morda nikoli ne izveš, kako je početi nekaj kar ljubiš, brezpogojno vsak dan, v dobrem in slabem.