V prejšnji epizodi smo govorili o problemih »večnega otroka« oziroma o problemih posameznika, ki se bori s tem, da ne more preseči mladostniške ravni psihološkega razvoja. Kot smo pojasnili je eden izmed glavnih razlogov, ki prispeva k tej težavi fizično ali čustveno odsoten oče in mati, ki ima v otrokovem življenju premočan vpliv, z namenom, da bi nadoknadila pomanjkanje očeta. Otroci v tej situaciji pogosto razvijejo tako imenovan »materinski kompleks«, s katerim ne uspejo doseči neodvisnosti in samoučinkovitosti, ki sta potrebni za dozorevanje v odraslost. Tisti, ki so prizadeti z materinskim kompleksom, imajo pogosto željo, da bi šli v svet in uspeli ter pridobili neodvisnost, a kot je razložil Carl Jung, je taka oseba:

Obstoj materinskega kompleksa, z drugimi besedami, omejuje sposobnost »večnega otroka«, da prestopi mejo od domišljije do akcije. Čeprav si želi resnično nekaj narediti v življenju, je oviran na ta način, da ne posejati semen svoje usode. Njegova premočna mati je zagotovila, da je vsak občutek frustracije takoj zadovoljen, odsotni ali šibek oče pa mu ni omogočil vzornika, da bi se naučil vztrajati, kljub konstantnemu dvomu in bolečini. Nikoli se ni podvrgel nobeni iniciaciji in zato ni bil nikoli naučen pomembne lekcije, da ni preobrazbe brez trpljenja in da ni resničnega veselja brez odgovornosti in zavezanosti. Zaradi pomanjkljive vzgoje »večni otrok« nima dovolj sposobnosti, da bi se spopadel s trmoglavostjo resničnosti, zato se nagiba k umiku iz resničnega sveta in najde uteho v fantazijah svojega uma.

Ko se »večni otrok« umakne k svojim fantazijam, se njegova pozornost preusmeri na različne možnosti in njegovo življenje je sestavljeno iz skakanja z ene možnosti na drugo. Ukvarja se s tistim, kar Marie Loius von Franz imenuje »večno preklapljanje«. Navznoter se igra s tisočimi možnostmi življenja, vendar nikoli ne vztraja oziroma zdrži dovolj dolgo, da bi dosegel uspeh. A namesto, da bi odkril izvor svojega nezavezanega pristopa do življenja, ga racionalizira s prepričanjem v »čas« in pričakuje, da mu bo nekega dne bolj idealno življenje padlo v naročje. Manjka mu zadostna zavest o dejstvu, da za mnoge ljudi »ta dan, ko bo vse v najlepšem redu« preprosto nikoli ne pride.

Toda večno preklapljanja »večnega otroka« med številnimi možnostmi in vera v »čas« sta le površna manifestacija veliko globljega problema – njegovega bitja in občutka, da resnično življenje ni vredno truda, bolečine in trpljenja. Prevzetna mati »večnega otroka« je zagotovila, da je njegovo izkustvo otroštva preveč rajsko. Primanjkovalo mu je trdnosti in frustraciji, pravične zgodbe zemeljske realnosti, na katere se mora odraščajoča mladina prilagoditi. »Večni otrok« uporablja svoje idilične spomine na otroštvo in mater kot standarde, po katerih ocenjuje vrednost svojega obstoja in tako se neizogibno znajde prizadet s kompulzivno fiksacijo na pomanjkljivosti svojega življenja. Zdi se, da ima vedno izgovor, zakaj so razmere pred njim, pa naj bo to poklic, kariera ali odnos, nikoli niso ravno prave. Materin kompleks »večnega otroka« ga je spremenil v idealista, ki se slabo prilagaja resničnemu svetu. In njegova naveza na ideal ga stane resničnega življenja.

Samoumevno je, da je način življenja »večnega otroka« recept za obup. Odraščajoča mladina, ki poskuša prenesti svoj otroški egoizem v življenje odraslih, mora to napako plačati s socialnim neuspehom. Toda, kot pravilno poudarja Kierkegaard, ko enkrat spoznamo ničnost naših poti, je višja oblika obstoja nujna zahteva.

Doseči to višjo obliko obstoja ni lahka bitka, ampak je precej podobna dolgemu potovanju na poti polni preizkušenj in stisk. Na tem potovanju mora »večni otrok« enkrat za vselej najti način, kako se znebiti svojih otroških iluziji. Naučiti se mora sprejemati resničnost tako kot je, z nezadostnostmi, pomanjkljivostmi in se zavedati, da lahko še v grdih kotičkih obstoja in sveta najdemo zlato. »Večni otrok« mora opustiti svojo otroško vlogo in prevzeti vlogo junaka. Kajti junak je, za razliko od otroka tisti, ki se pogumno poda v neznano, pozdravlja strah kot izziv in nalogo ter išče vedno večjo neodvisnost v zavedanju, da mora postati zastopnik lastne usode. V nasprotnem primeru bo njegovo življenje izgubilo smisel. Ali kot pojasnjuje Jung:

V naslednjem delu serije bomo preučili praktični nasvet, ki ga ponudita Jung in von Franzova o tem, kako lahko »večni otrok« premaga svoje težave in se spremeni v bolj neodvisnega, samozavestnega in uspešnega posameznika.