Kako navkljub temu, da si introvert, biti slišan, uspeti in voditi v glasnem modernem svetu, ki nikoli ne utihne?

Introvert v ekstrovertnem svetu

Desetletja smo bili introverti kot neefektivni voditelji in del družbe odpisani, ker se težko efektivno vključimo v moderno družbo, kjer je od nas zahtevano veliko timskega dela in povezovanja z drugimi ljudmi. Velika večina ima zelo specifičen pogled na to, kakšni naj bi kot trenerji ali voditelji bili (družabni, glasni, komunikativni) in introvertiranost opisujejo kot nekakšno socialno patologijo, ki ne sodi v moderni način vodenja in komuniciranja. Carl Jung je prvi populariziral te izraze in dejal: »Popolni introvert in ekstrovert ne obstajata, saj bi tak človek, če bi sploh obstajal, pristal v norišnici.

To temo odpiram zaradi tega, ker mislim, da je introvertiranost še vedno zelo slabo in napačno razumljena tema. Še vedno imamo veliko napačnih prepričanj, ko pride do pojma introvertiranost. Ljudje iščemo odgovore, da bi to bolje razumeli, da bi bolje razumeli sami sebe in ljudi okoli nas. Razumevanje samega sebe je izredno močna stvar. To je lahko zelo efektiven zemljevid, kako odreagirati v različnih scenarijih in situacijah ter je neke vrste skrito orožje v boju proti družbenim pritiskom in manipulativnim oglaševanjem. Najbrž ni bilo nikoli do sedaj bolj pomembno, da razumeš kakšna oseba si, glede na to, v kakšnem svetu trenutno živimo.

Čez celotno življenje sem lahko svoje zelo dobre prijatelje preštel na prste ene roke. Če pomislim za nazaj, mislim, da nikoli nisem imel več kot 2 zelo dobra prijatelja. Veliko ljudi ima napačno idejo glede tega, kaj introvertiranost sploh je in to pišem tudi zato, ker sem imel sam popolnoma napačno predstavo o introvertiranosti.

Kaj se bomo v tem prispevku naučili?

Kako pa lahko kot introverti efektivno vodimo sebe in druge? Ali se dokazujemo tako, da demonstriramo svojo moč nad drugimi? Bi dobili več spoštovanja, če bi spremenili svoj naziv? Kaj je narobe z izrazom »Hočem, da me bolj spoštuješ«?

Namesto tega bodite pripravljeni, da na svoji poti v proces tega, da boste postali boljši ljudje, starši, partnerji, trenerji ali vodje, vložite vse svoje misli in srce. Ugotovili bomo, kako je potrebno razmišljati, kaj čutiti, kako odreagirati na določene občutke in kakšno vedenje je potrebno, da postanemo boljši. Pogledali bomo, kaj nam koncepti, kot so zaupanje, iskrenost in neuspeh povedo o naših sposobnostih vodenja. Razbili bomo konvencionalno miselnost o tem, kako večina introvertiranih ljudi deluje in kaj lahko sami storimo, da bolje operiramo.

Spoštovanje si je potrebno s trdim delom prislužiti. Spoštovanje ni dano. Zato vam polagam na srce. Če želite postati boljši na katerem koli področju, potem morate pozabiti na status, na nazive in na igre moči.

Pogledali bomo vpliv naših vrednot, čustev in medosebnih odnosov na našo efektivnost. Na koncu se bomo naučili, zakaj moramo v naša življenja in v življenja ljudi okoli nas vpeljati kulturo, ki temelji na trdem delu, poslušanju, rasti, učenju in ranljivosti, ne na tekmovanju in zavisti.

Kaj je introvertiranost oz. kdo je introvert?

Izraz introvertiranost je prvi uporabil slavni švicarski psiholog Carl Jung že leta 1920. Introvert je najpogosteje definiran kot nekdo, ki dobi energijo (si napolni baterije), ko čas preživi sam, ne pa v družbi. V primerjavi z ekstroverti (energijo dobijo z druženjem) so introverti introspektivni, tihi (ne sramežljivi) in opazujoči. Ta definicija pa je izredno plitka, zato bomo to temo razširili in poglobili definiciji introvertiranost in ekstrovertiranost. Pa poglejmo najprej nekaj drugih površinskih definiciji:

»Veliko ljudi misli, da introvertiranost pomeni, da nočeš biti okrog ljudi. Introvertiranost ne pomeni biti nesocialen. Le bolj uživamo v družbi majhnih, zaprtih skupin kot velikih odprtih družb.«
»Introvertiranost ima raje izolirane scenarije, nekdo, ki ni nujno asocialen, temveč se najbolje znajde z notranjim tokom svojih misli.«
»Počutimo se spočiti in polni energije po tem, ko nekaj časa preživimo sami.«
In še googlova definicija:

To je definicija, ki jo ponuja slovar. Vendar definicija introvertiranost in ekstrovertiranost ni tako črno bela. Star sem 29 let in šele, ko sem se podal raziskovati introvertiranost in ekstrovertiranost, sem ugotovil, kako introvertiran sploh sem. In to je neverjetno vredna in podcenjena stvar, ki jo lahko veš o sebi. Razumevanje, kdo sem, oziroma pomembneje, kako operiram, je bil zelo konfuzen in pomemben proces. Ko spoznaš določene stvari o sebi, lahko korak za korakom počasi sprejemaš boljše odločitve. Kam usmeriš energijo, za katere stvari si vzameš čas. Pri naši starosti (cca. 30 let), čutiš ogromen družbeni pritisk, da nekaj ustvariš zase, da si uspešen, imaš službo, se družiš s sovrstniki in počasi razmišljaš o družini. Iluzija sreče in uspeha in lepih trenutkov, ki jo vidimo na socialnih omrežjih in v medijih je kriva za vedno večjo tesnobo in depresijo. Cilj te objave je, da najdemo rešitve, ker mislim, da je veliko drugih načinov, kako lahko stisnemo čim več iz našega življenja v naših dvajsetih in tridesetih letih kljub naši introvertirani naravi. Izredno rad se povezujem z ljudmi. In mislim, da je to eden izmed glavnih razlogov mojega uspeha v trenerstvu. Kljub temu pa je najpomembnejše razmerje v življenju, razmerje sam s sabo.

Mogoče je na tem mestu marsikdo presenečen, ker me ne dojema kot introverta. Nisem asocialen, z lahkoto nastopam pred občinstvom, vodim seminarje, znam biti kar glasen.

Imamo boljšo definicijo besede introvertiranost oz. introvert?

Pa poglejmo boljše in natančnejše definicije besede introvertiranost, ker na spletu najdemo ogromno stvari, ki naredi to temo izredno zmedeno. Introvertiranost ne pomeni biti socialno čuden. In to idejo moramo zavrniti. Introvertiranost ni sinonim za sramežljivost. Sramežljivost je lastnost, ko smo nervozni ali nam je neprijetno v družbi drugih ljudi. Sramežljivost je tudi strah pred družbenim neodobravanjem in ponižanjem.

Zelo dobro definicijo pojma introvertiranost je postavil že Carl Jung sam:

»Na videz naključno vedenje je dejansko posledica razlik v načinu, kako ljudje raje uporabljajo svoje miselne sposobnosti.«

In to je več kot resnično in tako enostavno povedano. Poleg tega je še zapisal:

»Vsaka oseba je očitno bolj napolnjena z energijo, zaradi zunanjega sveta (ekstrovertiranost) ali zaradi notranjega sveta (introvertiranost).«

Daleč najboljšo in najglobljo definicijo besed introvertiranost pa je zapisala avtorica knjige Quiet, Susan Cain:

»Introvertiranost je preferenca za okolja, ki niso pretirano stimulativna.«

In mislim, da so te definicije ključ do razumevanja introvertiranosti ali ekstrovertiranosti. Stvari niso črno bele temveč je vmes ogromno odtenkov sive. Se pa praktično vsi nagibamo k enemu ali drugemu polu. Na tem mestu še nisem popolnoma prepričan ali je to priučeno ali genetsko, se bom pa v nadaljevanju posvetil tudi temu. Najbrž je odvisno tudi od tega, na kateri stopnji svojega življenja si, na primer obdobje introspekcije. Če pogledam svojo družino, svoje starše so mi kar precej podobni, sploh ati.

Zato definicija besede introvertiranost, ki jo najdemo v slovarju, ne pomaga razčistiti zmede in odseva družbo, ki ima slabo razumevanje te teme. Če razmišljamo o introvertiranosti v okvirih okolja in stimulacije, potem celotna tema dobi veliko večji smisel. Posledice so veliko bolj očitne. Pa poglejmo, kako si lahko vizualiziramo introvertiranost in ekstrovertiranost. Na tem mestu naj izpostavim, da nisem psiholog, to so le rezultati mojega raziskovanja te teme.

Spekter introvertiranosti in ekstrovertiranosti - intorvert / ekstrovert

Ja vem, zelo stereotipna in obrabljena fraza. Ni potrebno da se introverti obnašamo kot ekstroverti, je pa pomembno, da stopimo izven svoje cone udobja. V enem izmed intervjujev je Abruzzo povedal: »Imel sem briljantno članico ekipe, vendar tega nihče ni vedel, ker je bila tako tiha. Na sestanku je pozorno poslušala, kaj je imel vsak za povedati. Imela je odlične ideje, vendar jih ni delila z ekipo, ko jih je krvavo potrebovala. Po sestanku je šla nazaj v pisarno in speljala izjemne projekte, ki so potisnili organizacijo naprej, vendar njeni kolegi niso opazili njenega doprinosa in je niso prepoznali kot pomembnega člena ekipe.«

In to je eden izmed najpogostejših izzivov s katerimi se introverti srečujemo. Ker smo precej tihi in rezervirani nas nihče resno ne jemlje v obliki vodje. Abruzzo ji je kasneje povedal: »Spregovori, ko imaš idejo, ki se ti zdi dobra in je izjemno pomembna, tudi če se počutiš neprijetno. Tudi, če misliš, da bo ideja kritizirana. Tudi, če misliš, da se bodo sodelavci odzvali negativno. Večina ne prepozna razlike med nezainteresiranostjo in kontemplacijo. Pogosto lahko globoko razmišljaš o tem, kaj ti je rekel eden izmed sodelavcev, ampak če le strmiš v njih in jim ne ponudiš odgovora, bodo to razbrali kot zavrnitev ali zmedenost.«

Introvertiranost in ekstrovertiranost obstajata znotraj spektra. Na to, kje na tem spektru pristanemo, vpliva milijone faktorjev. Kakšne starše imaš, družba in okolje, v katerem si odraščal, celo genetika igra vlogo. Tudi to, v katerem obdobju svojega življenja sem trenutno, vpliva na to, kam na spektrumu padem. V otroštvu sem bil zelo zadržan, proti koncu osnovne šole precej bolj odprt, v puberteti in na začetku faksa izredno vase zaprt. Sedaj sem precej družaben, vendar potrebujem veliko časa zase. In počasi se vedno bolj nagibam nazaj proti introvertiranosti. Veliko berem, veliko raziskujem psihologijo, želim razumeti sam sebe. Morda sem bil vedno bolj introvertiran, le nisem sprejel svoje narave in sem se trudil biti bolj ekstrovertiran, saj sem se drugače počutil asocialen. Če pogledam za nazaj, se nikoli nisem dobro počutil v velikih skupinah, na velikih zabavah, v klubih in na žurkah ter v ekipnih športih. Nikoli nisem verjel v to, da lahko uspem v takih okoljih. Zato najbrž obsesija z olimpijskim dviganjem uteži, kjer sem bil sam zase in sem si kljub napornim treningom umsko polnil baterije. Veliko lažje se osredotočim, ko sem v majhni družbi ljudi, še bolje pa ko sem sam.

Ljudje pa postanejo zmedeni, ko se stvari prekrivajo ali ko se zdi, da imajo korelacijo. Stvari niso črno bele. Mogoče obstaja povezava med sramežljivostjo, družbeno nerodnostjo in introvertiranostjo, vendar je ta povezava izredno šibka. Morda obstaja povezava, ki nam nakazuje, da je večji procent introvertiranih oseb, ki se bori sam s seboj v družbenih situacijah. Ena izmed izredno lepih stvari človeštva je ta, da smo izredno kompleksni in da imamo lahko ljudje karakterne lastnosti, ki so si nasprotujoče in niso v harmoniji. Nismo dvodimenzionalna bitja in imamo delčke sebe, ki so v popolnem konfliktu s celotnim jazom.

Introvertiranost je preferenca za okolja, ki niso pretirano stimulativna. Torej se vse skupaj vrti okoli energije ljudi in okolja ter procesiranja informaciji. In vse skupaj počasi postaja bolj jasno. Sedaj razumem, zakaj se počutim izčrpan, če preživim veliko časa na zabavi, kjer je veliko ljudi in se le s težavo povežem z eno osebo. Počutim se preobremenjen in to najbolje opišem na ta način, da v takem okolju enostavno ne slišim svojih lastnih misli. Kar me duši. Sedaj razumemo, zakaj je iskanje umske jasnosti tako pomembno za nas?

To ne pomeni, da ne maramo ljudi, da se nočemo družiti. Če se pogovarjam z nekom, za katerega mislim, da je izredno zanimiva oseba, lahko govorim ure in ure. In mislim, da to name vpliva izredno pozitivno, kreativno in navdihujoče. Z veseljem grem na zabave kamor sem povabljen. Počutim se želenega. Le zabave lahko prenesem v precej manjših dozah kot ekstrovertirane osebe in če pretiravam, potem se počutim, kot da želim zbežati stran od tam. Nekam na samo. Nekam, kjer bom ponovno slišal svoje misli.

Ravnovesje med zunanjim stimulusom in notranjim mirom

Zelo pomembno je, da najdemo ravnovesje med zunanjim stimulusom in notranjim mirom. In avtorica knjige Quiet Susan Cain to ravnovesje poimenuje »sladka točka« (ang. »sweet spot«).

Poglejmo introvertiranost in ekstrovertiranost še z nekoliko drugačnega zornega kota in ju vizualiziramo še nekoliko drugače, na drugačnem spektru, in sicer priložnostno (ang. »casual) in nepriložnostno (ang »not casual«). Če posplošimo, ekstrovertirane osebe se veliko bolje znajdejo in celo uspevajo v bolj priložnostnih (casual) situacijah in pogovorih z veliko ljudmi. Sam se izredno slabo znajdem v takih situacijah in sem velikokrat označen kot preveč resen in intenziven. Velikokrat ne zaznam oziroma razberem sarkazma. Priložnostnih debat ne morem imeti dlje časa.

Mislim, da kulturno gledano potrebujemo boljše ravnotežje. Potrebujemo več jina in janga med tema dvema tipoma. To je izrednega pomena, ko pride do kreativnosti in produktivnosti. Ko psihologi gledajo na življenja najbolj ustvarjalnih ljudi, ugotovijo, da obstajajo ljudje, ki so dobri pri izmenjavi zamisli in njihovem razvoju, v sebi pa nosijo pomemben del introvertiranosti. To je zato, ker je samota pogosto ključna sestavina ustvarjalnosti. Darwin je hodil na dolge sprehode po gozdu in zavračal vabila na družbene večerje. Najboljše ideje imam, ko nekaj časa preživim sam ali pa ko grem na dopust. To seveda ne pomeni, da prenehamo sodelovati. Vsi potrebujemo ob sebi nekoga, ki nam pomaga vse te ideje in zamisli realizirati. Samota je pomembna in za nekatere ljudi je kot zrak, ki ga dihajo. Že stoletja poznamo transcendentalno moč samote. Šele nedavno pa smo začeli pozabljati njeno pomembnost.

Pristranskost ekstrovertirani naravi v modernem svetu - introvert je na slabšem

Tretjina do polovica populacije je introvertiranih. Tudi če ste ekstrovert, potem poznate veliko introvertov. Morda je to vaš partner, otrok ali sodelavec. Vsi introverti smo podvrženi pristranskosti, ki je precej globoka in realen del naše družbe. In še precej zgodaj se naučimo to pristranskost ponotranjiti, kljub temu, da tega sploh ne znamo dobro izraziti.

Da pa to pristranskost vidimo jasno, moramo razumeti kaj introvertiranost sploh je. Introvertiranost ni sramežljivost. Je nekaj povsem drugega. Sramežljivost je strah pred socialnim obsojanjem. Introvertiranost je odziv na stimulacijo, vključujoč socialno stimulacijo. Ekstroverti hrepenijo po velikih količinah zunanje stimulacije. Introverti se počutimo najbolj žive, vklopljene in sposobne, kadar smo v bolj tihem in mirnem okolju. Seveda ne ves čas, te stvari niso absolutne, ampak veliko časa.

Torej ključ do tega, da izkoristimo ves svoj potencial leži v tem, da se umestimo v okolje, kjer je nivo stimulacije nam primeren. Tukaj pa nastopi pristranskost, o kateri smo govorili zgoraj. Naše najpomembnejše institucije, naše šole in delovna mesta, skupinske vadbe in druge aktivnosti, so zasnovani in prilagojeni predvsem ekstrovertom in za potrebe ekstrovertov po velikih količinah stimulacije. Poleg tega pa imamo ta sistem prepričanj, ki trdijo, da vsa kreativnost in produktivnost pride iz čudnega družabnega okolja.

Situacije iz resničnega sveta

Ko sem bil star 11 let, sem junija zaključil z obiskovanjem podružnične osnovne šole v Godoviču. Konec avgusta pa me je čakal nov izziv. Začel sem hoditi v osnovno šolo v Idrijo in kot nek prestop iz ene šole v drugo smo šli konec avgusta v šolo v naravi na Mali Lošinj v Nerezine. V torbi sem imel spakirana oblačila in vse ostale stvari, ki jih po navadi spakiraš, ter nekaj stripov.

Že kot mulec sem bil precej zadržan in sramežljiv. Spoznavanje novih ljudi mi je predstavljalo velik izziv. Sploh če smo vrgli v skupino novih ljudi. 1 na 1 sem še nekako preživel, ob misli na to, da se bom moral spoznati s skupino novih ljudi pa mi je instinkt narekoval, da zbežim čim dlje stran na drevo in v jok. Ko smo prispeli v naselje so nas razdelili v razrede. Dodeljen sem bil v 5 a razred. Izredno sem se trudil, da bi potlačil svoj instinkt in navezal stik z drugimi. Kot vedno je bil moj prvotni vtis slab. Nisem se povezal in prva dva dni sem bil precej izoliran. Tretji dan, po tem ko smo skupaj igrali nogomet in košarko pa sem končno prebil led in se nekako sprostil ter povezal z drugimi iz razreda. Četrti dan pa šok. Učitelji so ugotovili, da so me uvrstili v napačen razred, zato so me premestili v razred 5 b.

Še zdaj se živo spomnim, kakšno nočno moro mi je predstavljalo dejstvo, da bom moral vse skupaj ponoviti in ponovno navezati stik s sovrstniki. Zanimivo je, kako se ljudje ne spomnimo detajlov določenih situaciji, spomnimo pa se točnih občutkov, ki so nas takrat prevzeli. Negativni občutki se še bolj vtisnejo v spomin. Strah, sram, negotovost, nesigurnost in tesnoba so bili tisti dan precej izraziti. Naslednja dva dni sem prebil ob branju stripov. S sovrstniki sem se družil bore malo in še to samo takrat ko je bilo to nujno potrebno. Ob branju sem se počutil varno, ob branju sem vstopil v svoj svet, kjer se mi ni bilo potrebno ukvarjati z drugimi. Mogoče se to sliši precej asocialno in večina bi to tako tudi interpretirala. Vendar je bilo branje knjig in stripov nekaj, kar sem sam tretiral kot socialno dejavnost.

Velikokrat tekom srednje šole in obiskovanja fakultete sem dobil vprašanja, zakaj ne hodim veliko ven žurat. Seveda sem imel obdobje približno pol leta, ko sem hodil ven 2 – 3 krat tedensko, vendar se nikoli v teh situacijah nisem počutil dobro.

Povedal sem vam dve zgodbi, imam pa še vsaj 99 podobnih. Vedno sem dobil sporočilo, da moj tih in introvertiran stil ni najboljši in da bom zaradi tega težko kaj naredil sam iz sebe in da naj skušam bit bolj ekstrovertiran, bolj družaben. Globoko v sebi pa sem vedno čutil, da to ni prav. Vendar sem leta in leta zanikal to lastno intuicijo. Kako za hudiča sem končal kot trener, še sam ne vem? Namesto pilot, kar sem si vedno želel. Najbrž zato, ker sem si skušal sam sebi dokazat, da sem pogumen, samozavesten in močen, da sem družaben socialen in komunikativen.

Zato sem kot študent hodil na žurke, čeprav bi raje igral igrice na računalniku, igral družabne igre s prijatelji ali pogledal dobro serijo. Navado branja knjig sem iz neznanega razloga opustil. Kar mi je sedaj nekoliko žal. Sprejemal sem kontraintuitivne odločitve tako refleksivno, da se niti nisem zavedal, da sem sprejemal te odločitve.

Podrejanje idealu ekstrovertiranosti na račun nas samih in naše skupnosti

To počnemo številni introverti in to na našo lastno izgubo, na izgubo kolegov in skupnosti. Ko pride do kreativnosti, vodenja in komunikacije potrebujemo introverte, da naredijo to, kar najbolje znajo.

Zame vse pade v 3 pomembne kategorije:

Globoka razmerja – taka razmerja me polnijo in me navdihujejo ter povzročijo kreativnost. Najti ljudi, s katerimi se lahko povežeš na takem ali blizu takega nivoja, je izredno težko in se zgodi zelo redko. Dejstvo je, da najbrž nikoli v življenju ne najdeš nekoga, s komer se lahko popolnoma povežeš kreativno in duhovno. Če pa najdeš nekoga, ki pride zelo blizu tega…

Plitka razmerja – to so osebe s katerimi imaš površinske pogovore, kjer ni rečeno nič konkretnega, nič globokega. Takšna razmerja in interakcija me izčrpavajo. Imaš občutek ujetosti in čutiš potrebo po tem, da zbežiš stran. Mogoče se vse skupaj zdi nekoliko dramatično, vendar bolje to težko opišem. Če trajajo dlje časa, iščem vse možne izhode. WC je v teh primerih kar pogost izgovor. Od nekdaj nisem maral klubov, žurk, velikih rojstnodnevnih zabav, teambuildingov in velikih druženj.
Čas zase – Pomembnost časa zase, bi lahko vrgli v skoraj isto kategorijo kot zrak, ki ga dihaš in vodo, ki jo piješ, trening in spanje. V osnovi je to absolutno nujno, imeti čas zase, da lahko dobro funkcioniram kot človeško bitje. Veliko časa želim preživeti sam. Ko sem sam lahko raziskujem nešteto stvari, znotraj svojih misli, čustveno, kreativno.

Če zase veš ali slutiš, da si introvert, to sprejmi. Ne počuti se slabo, če čas raje preživiš sam ali v zelo majhnem zaprtem krogu, kot zunaj na velikih druženjih ali zabavi. Je pa zelo tanka črta med tem, da sprejmeš samega sebe in izogibanjem ter izgovori, da ne razviješ svojih socialnih sposobnosti in zmožnosti komunikacije, le zato ker si introvert.

Introvert - ne izogibaj se vsem neprijetnim stvarem, temveč se sooči z izzivi

Warren Buffet je rekel:

“Če ne moraš komunicirat, je to isto kot pomežik dekletu v temi – nič se ne bo zgodilo. Imaš lahko vso miselno moč in možgansko kapaciteto na svetu, vendar jo moraš biti zmožen prenesti. Prenos je komunikacija.”

Nesmiselno in nezdravo se je izogibati vsem stvarem, ki so nam neprijetne. In to je zelo pomembna razlika, ki jo skušam izpostaviti. Če si povabljen na zabavo in nočeš iti, skušaj ugotoviti, kaj je resničen razlog, da nočeš iti. Mogoče se nočeš družiti z ljudmi in rabiš čas zase, da napolniš baterije, kar je popolnoma razumljivo. Mogoče pa se aktivno izogibaš ljudem in druženju, kar pa najbrž ni najbolje za tvoje mentalno zdravje.

Nisem strokovnjak na tem področju, kljub temu da za tem člankom stojijo številne raziskave pa veliko zapisanega izhaja iz mojih lastnih izkušenj in občutkov. Če želiš postati boljši v komunikaciji, potem je najboljši način, da izboljšaš to vrlino ta, da komuniciraš. Imam svoje lastne probleme, kako se povezati z ljudmi, imam precej nerodnih interakciji, če pa grem nekoliko globje, potem velikokrat čutim razočaranje nad ljudmi, ko jih nekoliko bolj spoznam. Ko se skušam povezati na nekoliko globljem nivoju, potem spoznam aspekte njihovega karakterja, etike in čustvene inteligence, s katerimi se ne povežem in sem počasi odvrnjen od takih oseb. In zaradi tega, lahko povzamemo kar nekaj stvari:

Raznolikost je zelo dobra stvar.
Nihče ni popoln.

V današnjem času politične korektnosti na delovnem mestu ali v kakšnem drugem okolju redko kdaj prihaja do konfliktov. Konflikti so neprijetna stvar in večina se jim izogiba. Sploh če si introvertirana oseba. Konflikt in nestrinjanje je eden izmed glavnih razlogov za rast. Ko govorim o konfliktu in nestrinjanju govorim o konstruktivni kritiki nečesa, kar naredim ali rečem. Če kritiziraš, samo zato, da izraziš svoje nestrinjanje in svojo moralno veličino, ne ponudiš dobrih konstruktivnih idej in rešitev ter ponudiš pomoč pri izvedbi le teh, potem si po domače povedano »drekač«.

Po drugi strani pa mislim, da je dobro, če imamo visoke standarde. Resnično tudi verjamem, da ima 5 oseb, s katerimi preživiš največ časa, velik vpliv nate in to pomeni, da ne smeš obupati nad tem, da gradiš kvalitetne odnose in spoznavaš nove ljudi. Moja sposobnost komuniciranja, na kateri sem trdo delal in še vedno delam, zna biti ena izmed najbolj vrednih spretnosti.

Preživljanje časa v samoti, izzivi osamljenosti ali polnjenje baterij?

Kaj pa, ko pride do osamljenosti? Raje čas preživim sam kot v slabi družbi. Pot spoznavanja samega sebe in introspekcija znata biti občasno kar samoten prostor. Vendar je nagrada, ki jo dobimo, da naredimo nekaj, kar večina noče ali ne upa, zelo velika. Spoznati samega sebe.

Meni izredno pomagajo stvari opisane v nadaljevanju. Veliko večjo toleranco imam v gymu, v majhni družbi, na izletih v restavraciji, če se lahko osredotočim na pogovor, ki mi je izredno zanimiv. Veliko bolj uživam v socialni interakciji, če se nanaša na specifične stvari, ki jih imam rad. Na primer, filozofija, psihologija in trening. In to pomaga upravljati z bolečim in nesmiselnim »majhnim pogovorom« (ang. »small talk«).

Kako se naučiš biti z drugimi ljudmi, če ne znaš biti sam s seboj? Nič ni narobe s tem, če želiš čas preživeti sam v tišini s svojimi mislimi. Mislim celo, da je to tvoja moč. Nikomur ne dolguješ opravičila za to, kdo in kako si.

Udejstvovanje v skupinskih projektih in nalogah kot introvert

Ko sem hodil na fakulteto, je bilo potrebno narediti ogromno skupinskih projektov in seminarskih nalog. Od nas je bilo pričakovano, da sodelujemo in si pomagamo med seboj. Nekajkrat sem se skušal vključiti v ta sistem dela, ki pa zame enostavno ni funkcioniral. Na papirju izgleda vrhunska ideja, v praksi pa je na koncu vse skupaj izpadlo tako, da sta v skupini 4 celoten projekt navadno izpeljala 2, ostala dva pa sta se nekako z izgovori prešvercala in ravno tako na koncu uspešno zaključila projekt. Mislim, da mi je 2-3 krat celo uspelo speljati skupinski projekt, nato pa se mi z lenuhi in nesodelujočimi enostavno ni dalo ukvarjat. Ko smo dobili naslednjič skupinsko nalogo, sem vsem rekel, da jo bom naredil sam in ostale podpisal spodaj. In glej ga zlomka, vsi so se s tem strinjali. Win–win situacija zame. Ni se mi bilo potrebno ukvarjati z drugimi, pa še nalogo sem izdelal brez prilagajanja drugim. In zame, ki sem po naravi kar velik individualist in rad naredim stvari po svoje, čeprav v veliki večini primerov v to vložim veliko več energije in naredim veliko več napak, kar mi vzame veliko več časa, je bilo to dobro. Za zunanje opazovalce pa sem izpadel nekoliko egoistično oziroma kot problematičen in nekompatibilen.

Glede na raziskave velika večina učiteljev verjame in trdi, da je idealen učenec ekstrovertiran, kljub temu da introvertirani učenci dobijo boljše ocene in imajo boljše znanje. Enako velja za naša delovna mesta. Velika večina vas dela v odprtih pisarnah, kjer ste stalno podvrženi hrupu in raznim motečim dejavnikom. Sam imam pisarno v majhnem skritem kotičku v gymu, za katero večina ne ve. Zanimivo je tudi, da so številna podjetja v času korona virusa in samoizolacije, poročala do 30 % dvig v produktivnosti zaposlenih, ki so delali od doma. Ko govorimo o vodenju, se introvertirane osebe po navadi rutinsko preskoči, čeprav so zelo previdni in manj tvegajo, kar zadnje čase postaja vse bolj pomembna lastnost.

Je introvertiranost ali ekstrovertiranost pokazatelj uspešnosti?

Zanimiva raziskava, ki jo je opravil Adam Grant, je pokazala, da imajo introvertirani voditelji pogosto boljše rezultate, kot ekstrovertirani voditelji. Zakaj? Ko vodijo proaktivne sodelavce, tem veliko verjetneje pustijo, da uresničijo svoje zamisli, med tem ko se ekstrovertirani voditelji, ne da bi se zavedali, pri zadevah tako vznemirijo, da idejam dajo svoj pečat, zaradi česar ideje drugih ljudi težje pridejo do izraza. Nekaj največjih in najbolj pomembnih voditeljev je bilo oziroma so introvertirani. Bill Gates, Rosa Park, Ghandi. Vsi so se opisali kot sramežljive, tihe in prijazne. In vsi so prišli v ospredje, čeprav jim je vsaka celica v telesu govorila, naj tega ne storijo. In to ima samo po sebi posebno moč, saj so ljudje čutili, da ti ljudje niso vodili, ker bi uživali v usmerjanju drugih in ne zaradi užitka, da so se drugi po njih zgledovali, ampak zato, ker preprosto niso imeli izbire. Ker so morali narediti tisto, kar so verjeli, da je prav.

Kar sploh ni presenetljivo, če pomislimo na odkritja sodobne psihologije. Izkazuje se, da ne moremo biti v skupini ljudi, ne da bi instinktivno prevzemali njihova mnenja. Celo o na videz zelo osebnih in pomembnih stvareh, kot denimo, kdo nas privlači. Nezavedno začnemo privzemati prepričanja ljudi okoli nas, ne da bi se sploh zavedali. Znano je, da skupine ljudi sledijo mnenju najbolj dominantne in karizmatične osebe v prostoru, čeprav med tem, kdo je najboljši govorec in kdo ima najboljše ideje ni nobene korelacije. Nobene. Mogoče boste sledili osebam z najboljšimi idejami, mogoče pa jim ne boste. Želite to prepustiti naključju. Najbolje je, da gremo vsi po svoje, razvijamo svoje ideje, brez motenj skupinske dinamike in se nato dobimo skupaj kot ekipa in se o idejah pogovorimo v dobro vodenem okolju.

Kultura karakterja proti kulturi osebnosti

Če je vse zgoraj napisano resnično, zakaj še vedno ogromno stvari počnemo narobe? Zakaj so šole in delovna mesta oblikovna na način, ki bolj ustreza ekstrovertiranim osebam? Zakaj v introvertiranih ljudeh vzbujamo občutek krivde zaradi tega, ker hočejo del časa prebiti sami?

En izmed odgovorov se skriva v kulturi naše moderne zgodovine. Do neke mere smo v naši kulturi vedno občudovali ekstrovertiranost. Vendar je ideal ekstrovertiranosti bolj do izraza prišel šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko so naenkrat začela nastajati ogromna podjetja. Kar na enkrat je prišlo do velikih migraciji ljudi v mesta in vsi so se mogli dokazati v velikih podjetjih, na razgovorih, v prodaji v sodelovanju in drugih stvareh.

Premaknili smo se iz kulture karakterja v kulturo osebnosti (persone). Vzorniki kulture karakterja so bili tisti, ki so z dejanji pokazali kakšne osebe res so. V kulturi karakterja so bile pomembne vrline:

dobra dejanja,
dolžnost,
delo,
čast,
sloves,
morala,
manire in
integriteta

Torej predvsem dejanja, ki si jih naredil, ko nihče ni gledal. Najbolj znan predstavnik kulture karakterja je bil Abraham Lincoln. Ralph Waldo Emerson mu je rekel: »Mož, ki ne žali z večvrednostjo.« Ljudje so ga častili zaradi vrednot, ki jih je poosebljal. Če pogledamo knjige za samopomoč iz tega časa, so imele naslove kot so: »Karakter, najpomembnejša stvar na svetu.«

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje smo se iz kulture karakterja premaknili proti kulturi osebnosti. Zgodilo se je to, da smo se razvili iz agrarne ekonomije v svet velikih poslov. Ljudje so se začeli seliti iz majhnih krajev v mesta. Namesto, da bi delali poleg ljudi, ki so jih poznali vse življenje, so se po novem morali dokazovati v množici tujcev. Od takrat naprej so bile bolj pomembne druge vrline:

fascinantno,
izjemno,
privlačno,
žareče,
dominantno,
silovito in
energično.

Seveda so se tudi naslovi knjig za samopomoč spremili, da bi zadostili novim potrebam. Najbolj znana knjiga tega obdobja je »Kako si pridobiti prijatelje in vplivati na ljudi«. Kar naenkrat smo imeli tudi porast filmov in filmskih zvezd. Filmske zvezde so poosebljale karizmatičnost. Ljudje so bili fascinirani in so se želeli naučiti obnašati tako kot filmske zvezde in to prenesti v svoje življenje. Družba se je bolj osredotočila na persono in zunanjost, namesto na dosežke te osebe. Slog pred substanco (»Style over substance«). Talent in trdo delo sta dan danes manj pomembna, kot sta bila. To je svet, v kakršnem živimo danes. To je naša kulturna dediščina.

Se prepoznate v katerem koli izmed teh opisov? Se bolj nagibate proti kulturi karakterja ali kulturi osebnosti? Prepoznate v opisih bolj introvertirane lastnosti ali bolj ekstrovertirane lastnosti? Sam se precej bolj nagibam h kulturi karakterja in mislim, da je v današnjem svetu premalo ljudi in podjetji, ki se držijo teh principov. Mislim tudi, da vedno več ljudi išče in se želi povezati z ljudmi in podjetji, ki prakticirajo principe kulture karakterja. Sam proslavljam tiho kulturo karakterja in se izogibam glasni kulturi osebnosti.

Tony Robbins, slavni life coach, pooseblja kulturo karakterja. Tony je eden izmed najbolj karizmatičnih, magnetnih ljudi naše generacije. Ljudje s celega sveta drvijo na njegove seminarje, da bi ga slišali v živo. Njegove življenjske modrosti niso nič posebnega. Njegove nasvete najdemo zapisane v večini knjig za samopomoč. Tonyjeva energija in prenos informaciji privlači tisoče ljudi in ustvarja plemena, ki brezpogojno zaupajo njegovi blagovni znamki. Tony bi lahko te ljudi vodil kamorkoli, zaradi tega ker dandanes na nas močno vpliva osebnost.

Če želimo danes kot introvertirane osebe biti opaženi (in ker to od nas družba in kultura pričakujeta), potem smo praktično prisiljeni v to, da se naučimo uporabljati nekatere lastnosti ekstrovertiranih oseb in prodajalcev.

Kaj pa če pogledamo ugotovitve glede brainstrominga in kreativnosti? Introvertiranost je v tem primeru velik plus in obvezna, da uravnotežimo ekstrovertiranost – obe sta pomemben del našega sveta. Kultura osebnosti torej ni začetek in konec vsega, kar se v današnjem svetu dogaja.

Zakaj želimo biti karizmatični, imeti veliko persono? Nas to naredi boljše člane naše družbe? Nas to naredi boljše trenerje, voditelje? Smo zaradi teh lastnosti boljša oseba? Brez dvoma sposobnost komuniciranja pomaga, da se bolje znajdemo v praktično katerikoli družbeni situaciji. Ekstrovertirane lastnosti nam bodo v takih situacijah prišle zelo prav. Naj pa na tem mestu izpostavim, da ni nobene povezave med tem da je tisti, ki je glasnejši, tudi tisti, ki je najboljši. Z drugimi besedami, če smo družabni in dominantni v družbenih situacijah, še ne pomeni, da smo najprimernejši kandidat za to, da navdihujemo, motiviramo in vodimo ljudi.

Za dolgoročno spremembo naslovi svoj karakter, ne le svojega vedenja

Pa da povzamem vse zgoraj napisano še z druge perspektive. Ko se je avtor knjige 7 navad visoko efektivnih ljudi S. Covey podal na iskanje odgovora na vprašanje, kako razumeti naravo uspeha, se je poglobil v literaturo, ki je bila spisana v obdobju 200 let. Glede na vse te vire je prišel do zaključka, da sta generalno dva načina, ko strmimo k izboljšanju našega življenja:

Prva metoda je ta, da delamo na spretnostih, ki so potrebne, da dosežemo želeno vedenje. Na primer, če želimo izboljšati razmerja z drugimi, lahko naštudiramo komunikacijo in tehnike telesne govorice. To metodo lahko poimenujemo »osebnostna etika«. Popularna je postala predvsem v 20 letih prejšnjega stoletja. Vendar kljub temu, da se sliši kot zanesljiva pot za osebno rast, je v bistvu bližnjica. »Osebnostna etika« nam omogoči to, da se izogibamo delu na naših osnovnih značilnostih karakterja, ki nas zadržujejo, da bi rastli. »Osebnostna etika« nam omogoči učenje lahkih tehnik, s katerimi naj bi rešili naše probleme. Žal pa je ta obljuba prazna obljuba, ki nikoli ne doseže trajne osebne rasti.
Druga metoda je precej bolj efektivna. Delo na našem značaju, karakterju – to so naše temeljne navade in sistem prepričanj, ki oblikujejo naš pogled na svet. Samo vedenje, ki izvira iz našega značaja, bo prineslo dolgoročne spremembe. Slej kot prej bo tvoj karakter pokazal svoj pravi obraz. To metodo lahko poimenujemo »karakterna etika«. Poudarja vrline, kot sta pogum in integriteta.

Torej, če želiš doseči trajno spremembo, moraš delati na sebi »od znotraj navzven«. Na primer, če želim biti srečen v svojem partnerskem ali profesionalnem odnosu, moram najprej postati bolj pozitivna oseba, ne pa le osvojiti nekaj tehnik, ki bodo poskrbele za to, da te bodo imeli drugi raje. V nadaljevanju bomo pogledali, kako lahko to rešimo.

5 izzivov, s katerimi se srečuje introvert pri vodenju, sodelovanju, kreativnosti, produktivnosti in komunikaciji ter kako jih lahko izkoristimo v svoj prid

Dati skupen glas ekipi ljudi je izredno težka naloga. Poiskati male stvari, ki poskrbijo za to, da so osebe produktivne in zadovoljne ter motivirane za dosego skupnega cilja je še zahtevnejša naloga. To so izredno zahtevne naloge, s katerim se srečuje praktično vsak voditelj.

Če si prav tako kot jaz introvertirana oseba z veliko idejami, potem moraš biti pripravljen te ideje deliti in jih izvesti. Ideja ni vredna nič, dokler ni izpeljana. Moja introvertirana narava in lastnosti velikokrat poskrbijo, da ekipo potisnem naprej, vendar se velikokrat soočam s precej osnovnimi izzivi, ki so mogoče bolj ekstrovertiranim voditeljem in trenerjem dokaj normalni in jim ne predstavljajo večjega izziva. In prav te izzivi včasih poskrbijo za to, da se v vlogi voditelja in trenerja ne znajdem najbolje. Poleg tega si nikoli nisem nekako želel prevzeti te vloge. Nekako sem se s trdim delom kar sam potisnil proti njej in se tu znašel. Sedaj, ko sem tu, pa se izredno trudim in učim, da sem iz dneva v dan v tej vlogi nekoliko boljši.

Ves čas iščem odgovore na vprašanja, iščem in berem raziskave ter članke, raziskujem ideje, ki mi pomagajo izkoristiti moje naravne prednosti in mi omogočijo prepoznati moje slabosti. Zaradi tega verjamem, da mi počasi uspeva iz dneva v dan biti nekoliko boljši v tej vlogi.

V nekem članku sem zasledil 5 najpogostejših stvari, ki ljudi zadržujejo pri tem, da postanejo boljši v vlogi voditelja ali pa enostavno boljše osebe. Teh 5 blokad je:

Dvom vase: Nisem prepričan v svoje sposobnosti, nisem prepričan v to, ali sprejemam pravilne odločitve.
Nisem zaznan kot voditelj (alfa, dominantna oseba): Sem samozavesten, le drugi me ne prepoznajo kot voditelja. Moja ideja in ideja družbe je, da je voditelj energičen in glasen, sam pa to nisem.
Pomanjkanje vodstvenih sposobnosti: Zavedam se, da še nimam razvitih vodstvenih sposobnosti in nisem prepričan v to, kje se lahko naučim postati dober voditelj. Literature na to temo je ogromno, vendar je velikokrat kontradiktorna. Koga poslušati in komu verjeti?
Počutim se neavtentično: Težko vodim, ker mi ta vloga ni naravna in domača.
Pomanjkanje časa in energije za vodenje: Že tako cele dneve delam in velikokrat mi zmanjka časa in energije, da se soočim s to odgovornostjo.

Vam je katera od teh trditev znana? Meni so praktično vse. V nadaljevanju bomo pogledali, kako se sam soočam s temi izzivi in kakšne rešitve so mi ponudile, raziskave, članki in knjige. Počasi mi vse te informacije pomagajo postati boljši v tej vlogi.

Svet potrebuje več introvertiranih voditeljev. Lahko postanem eden izmed njih? Tiho in pozitivno vplivam na življenja ljudi okoli sebe.

1. Izziv: Premagovanje dvoma vase

Februarja lani sem izvedel svoj prvi seminar z naslovom Optimizacija gibanja. Javno nastopanje mi je vedno predstavljalo velik izziv. Tekmovanje v olimpijskem dviganju uteži me je odlično pripravilo na to, kako se soočim s stresom javnega nastopanja, vendar nikoli prej nisem bil izpostavljen na odru kot govorec. Poteg tega je bilo v samem predavanju predstavljenih kar nekaj »kontroverznih« idej, ki so bile podprte z znanstvenimi raziskavami, vendar kljub temu sem pričakoval kar precej nestrinjanja s tem, kar sem imel za povedat. Javno nastopanje, predvsem govorjenje je moja velika šibka točka in pogovor s publiko ter podajanje drugačnih pogledov na zelo specifično temo glede gibljivosti, samomasaže in raztezanja mi ni bilo ravno prijetno. Na seminarju so bili prisotni tudi trenerji, ki so imeli precej daljšo kilometrino od moje. Zato sem se občasno počutil precej podrejenega. Skušal sem se počutiti samozavestno, vendar je dvom vase in neumirjeno dihanje poskrbelo za to, da vse skupaj ni bilo tako suvereno.

Najbolj neprijetna stvar pa mi ni bilo nastopanje ter predavanje samo. Najbolj neprijetna stvar mi je bilo sprejemanje ljudi in vsi majhni (»small talk«) pogovori z udeleženci. Najlažje bi mi bilo, da bi bilo vse pripravljeno, udeleženci posedeni v gymu, sam pa bi prišel, odpredaval in šel. Žal v resničnem svetu to ne funkcionira in marsikomu na prvi vtis delujem precej aroganten in vase zagledan. To je daleč od resnice. Resnica je ta, da se izredno težko soočam z majhnimi pogovori in spoznavanjem novih ljudi. Sploh v večjih skupinah.

Več kot 40 % ljudi poroča, da je dvom vase ena izmed glavnih ovir na poti osebne rasti in izboljšanju komunikacijskih in voditeljskih sposobnosti. Najbrž se praktično vsi srečujemo s tem izzivom na vsakodnevni ravni. Nikoli ne bomo naredili nečesa perfektno in v naši naravi je, da se primerjamo z drugimi, ki so boljši in imajo bolj razvite sposobnosti, so bolj inteligentni in karizmatični. Kaj lahko torej storimo?

Ranljivost ni slabost, ranljivost je esencialna za inovacijo

Kaj ti da občutek ranljivosti? Si lahko pogumen, če nisi ranljiv? Ranljivost je prvi zmenek po razpadli zvezi ali ločitvi. Ranljivost je začetek in vodenje svojega prvega posla, ranljivost je biti odpuščen iz delovnega mesta. Ranljivost je univerzalno človeško čustvo, ki ga čutimo, ko sebe izpostavimo drugim in ko sprejemamo tveganja ali ko nismo prepričani.

Kljub temu, da je ranljivost čustvo, ki ga izkusimo zelo pogosto, pa poznamo en kup škodljivih mitov v zvezi z ranljivostjo. Pogost je predvsem ta, da je ranljivost enačena z šibkostjo. Izkušnje, ki nam dajo občutek ranljivosti, kot na primer vključiti se in vztrajati pri težkem pogovoru, biti iskren do ljudi, ki jih imaš rad, izpostaviti se čustveno, s seboj prinesejo občutke tesnobe, nesigurnosti in samozaščite (zgradimo zidove). Kljub temu pa ne poznamo enega dokaza, ki bi potrjeval, da je ranljivost povezana s šibkostjo. Pravzaprav lahko trdimo nasprotno. Dejanja poguma so nemogoča, če se nismo prej spravili v ranljiv položaj. Torej ne moremo biti pogumni, če nismo ranljivi. Še vedno niste prepričani? Ranljivost je čustvo, ki spremlja tveganje in nesigurnost. Ste že naredili pogumno dejanje, pri katerem se niste počutili ranljivo in nesigurno? Najbrž boste težko našli primer. Torej ranljivost in šibkost ne moreta biti povezani. Ranljivost in moč ter pogum so močno povezani.

Ranljivost ni le esencialna za pogum. Ranljivost je temeljni kamen inovacije in kreativnosti. Zakaj? Ker je v kreativnem procesu ogromno nesigurnosti in inovacija potrebuje veliko neuspehov tekom procesa, da postane uspešna inovacija. V naši kulturi je v večini primerov ranljivost povezana s šibkostjo. To pomeni, da družba, ki enači ranljivost in šibkost, bo le s težavo ustvarila nove ideje in nove perspektive.

Kako premagam dvom vase in sprostim svoj notranji glas?

Dvom vase je posebna vrsta pekla, kjer te majhna napaka ali poraz pripeljeta do tega, da dvomiš vase in v svoje sposobnosti ter misliš, da nisi dovolj pameten ali dober, da dokončaš zadano nalogo. Vsi se soočamo z dvomi vase, vendar se vsakdo z njimi sooči na drugačen način.

Razlika med tistimi, ki dosežejo zastavljene cilje, in med tistimi, ki jih ne, nima nobene korelacije s samozavestjo. Cilje dosežejo osebe, ki ne dopustijo svojim nesigurnostim, da jih ustavijo. Seveda vsi čutimo dvom vase, kljub temu pa se nekateri pretirano z njim ne ukvarjajo in vseeno izvedejo želeno dejanje. Če pogledamo povsem realno, nikoli ne bomo 100 % samozavestni. Cilj ni eliminirati dvom vase, cilj ga je sprejeti in se naučiti, kako kljub dvomom vase sprejmemo odločitve in naredimo potrebna dejanja.

Naj vam na tem mestu povem kratko zgodbo o 4 letnem fantu. Kljub temu da je imel številne razloge, da ga dvom vase pohabi, se je naučil, kako deliti svoje talente, ideje in misli s svetom.

Štiri leta star deček sedi doma v kotu in se igra z igračami. Lačen je pa tega nikomur ne pove. Utrujen je in to izdaja le njegova telesna govorica. Star je štiri leta in ne zna (noče) govoriti. Vsak dan se njegova družina sprašuje, kaj je z njim narobe, je zaostal?

Ko je začel hoditi v šolo so njegovi učitelj in sošolci mislili, da je počasen. Želijo ga naučiti umetnosti in tujih jezikov, vendar mu nič ne gre. Nemško se nauči le toliko, da opravi vse teste. V srednji šoli za sabo ponavlja stavke, ki jih prebere. Vpiše se na fakulteto, vendar pade na sprejemnih izpitih. Sčasoma mu uspe diplomirati, vendar ne dobi službe kot učitelj, zato sprejme službo v pisarni za patente.

V vseh teh letih težkega odraščanja, kjer so vsi mislili, da je popolnoma nesposoben, si je ta fant sam sebi pripovedoval povsem drugačno zgodbo. Vedel je, da je v nečem dober in to je bila znanost.

Ta preprost fant je bil Albert Einstein in leta 1905 je s svetom delil štiri ideje, ki so postale temelj moderne fizike. Einstein je bil genij in to danes vsi vemo. V njegovih letih odraščanja pa to ni bilo tako očitno.

Je tako močno zaznamoval svet le zaradi tega, ker je bil izredno inteligenten? Ali pride inteligenca na plan kljub vsem oviram? Najbrž ne. Veliko briljantnih ljudi nikoli ne preseže občutka manjvrednosti in nepripadnosti.

Inteligenca je bila le del Einsteinovega uspeha, enako pomembna elementa pa sta bila njegova sposobnost in pogum, da premaga dvom vase in nadaljuje z delom.

Danes vemo in imamo številne dokaze, ki podpirajo trditev: »Kako smo uspešni v življenju je zelo odvisno od tega, koliko verjamemo v to, da se lahko izboljšamo v določenih stvareh, kljub temu, da v tistem trenutku nimamo ničesar konkretnega za pokazati.«

Kako dvom vase sabotira našo produktivnost?

Raziskava z naslovom Moja inteligenca je morda bolj popravljiva kot tvoja: implicitna teorija, samooblikovanja je boljši napovedovalec dosežkov razkriva nekaj zanimivih podatkov o tem, kako prepričanje, ki ga imate v negativni spirali dvoma vase, vpliva na vašo sposobnost izvajanja in doseganja ciljev.

Raziskava je pogledala 3 različna prepričanja, ki so jih študenti imeli o svoji inteligenci.

Inteligenca je fiksna lastnost: Imam le določeno mero inteligence in tega ne morem spremeniti.
Nekateri ljudje lahko izboljšajo svojo inteligenco, jaz sam je ne morem.
Inteligenca je spremenljiva. Kako inteligenten sem danes ne indicira, kako inteligenten bom v prihodnosti.

Neglede na to, kje se trenutno nahajamo, tisti, ki verjamejo, da se lahko izboljšajo, so tisti, ki se dejansko izboljšajo. Rezultati so bili zelo jasni. Tisti, ki so verjeli, da se lahko njihova inteligenca spremeni, so dosegli veliko boljše rezultate na testih in so bili bolj motivirani ter so se bolj pridno učili. Študenti, ki so verjeli v to, da lahko postanejo pametnejši, so dejansko postali pametnejši. Pametnejši so postali zato, ker so verjeli, da lahko svojo inteligenco izboljšajo, zato so se več učili in zato so postali pametnejši.

Tisti, ki niso verjeli vase so na testih dosegli slabše rezultate. Tudi tisti, ki so verjeli, da lahko nekateri izboljšajo svojo inteligenco, vendar so mislili, da je sami ne morejo, so dosegli slabše rezultate.

Torej, kakšna je rešitev? Začni verjeti v to, da si inteligentna in sposobna oseba in da lahko dosežeš marsikaj. Zapomni si, da smo na začetku vsi slabi v stvareh, v katerih želimo postati dobri. Naj te napake in majhni porazi ne ustavijo pri tem, da postaneš boljši. Ko obstaneš v negativni spirali dvoma vase in negativnega samogovora – bodimo iskreni, vsi se znajdemo tam – se le težko izkopljemo iz tega brezna. Kaj lahko storimo?

Strategije premagovanja dvoma vase

Kaj imajo praktično vsi motivacijski govori skupnega? Ne delujejo. Tisti visokoleteči citati: »Bodi najboljša verzija sebe«, »samo naredi to in tisto«, »imaš to, to lahko dosežeš«. Te pridige načeloma učinkujejo pri redkih in še tistih par redkih ima po navadi zelo dobro samopodobo. To potrebuješ le takrat, ko že itak verjameš vase in potrebuješ le metaforično brco v rit, da se pripraviš do akcije. Kot da besede aktivirajo skrivne zaloge energije, ki te pripravijo do akcije.

Ko se ti konkretno zatakne in se znajdeš v breznu in negativni spirali dvoma vase, brez zaupanja v svoje sposobnosti, s pomanjkanjem samozavesti, te besede delujejo nate kot da bi Pinnochio rekel: »Neverjeten si, zmoreš to.« Trenutek za tem pa bi mu nos zrastel za en meter.

Raziskave so pokazale, da smo precej slabi v tem, da sami sebe izkopljemo iz te jame le z besedami in pozitivnim samogovorom. Torej, kaj v tem primeru sploh deluje? Kako so to storili Einstein in študentje opisani v zgornji študiji? Kako lahko začneš verjeti v svoje sposobnosti in izboljšaš svoje delovanje, da bo vsaj približno na istem nivoju, kot tvoje zaupanje vase?

Poznamo 4 stvari, ki nam pomagajo in glej ga zlomka, niso blazno inovativne, so pa učinkovite še posebej takrat, ko se smilimo sami sebi.

1. Prevzemi MISELNOST RASTI in premagaj dvom vase

Raziskave psihologinje doktor Carol Dweck, so pokazale, da percepcija samega sebe ljudi razdeli v dve skupini:

ljudje, ki imajo fiksirano miselnost in
ljudje, ki imajo miselnost rasti.

Kategorija, v katero padeš, določa, ali pustiš pomanjkanju samozavesti, da te premaga, ali izzoveš sam sebe, da premagaš svoje slabosti.

Pa poglejmo te dve razliki v miselnosti na primeru ustanovitelja Facebooka Marka Zuckerberga. Zukerberg je znan kot izjemno slab javni govorec. Zaradi naraščajočih zahtev po javnih nastopih pa je imel dve možnosti:

Sprejme to, da je izjemno slab govorec (fiksirana miselnost).
Izkoristi svoje nerodne neuspehe kot priložnost, da se iz tega nekaj nauči in izboljša (miselnost rasti).

Če imamo fiksirano miselnost, potem verjamemo, da so naš talent, inteligenca, osebnost in druge lastnosti naravne in prirojene ter jih ne moremo spremeniti. Taka miselnost spodbuja pomanjkanje samozavesti, ker verjameš, da se ne moreš izboljšati. Če bi imel Zuckerberg fiksirano miselnost, potem bi sprejel svoje nerodne javne nastope. Prav tako, če smo introvertirani in se borimo s tem, da smo pretihi oziroma imamo slabo razvite socialne veščine, potem se nikoli ne bi trudili postati boljši na teh področjih.

Na drugi strani pa imamo miselnost rasti. Če imamo miselnost rasti, potem verjamemo, da lahko talent, inteligenco in druge sposobnost izboljšamo z učenjem. Zato zaupamo v svoje sposobnosti, da bomo dosegli zastavljene cilje – ne zato, ker že imamo razvite sposobnosti, temveč zato, ker se zavedamo, da jih lahko razvijemo. Zuckerberg ni sprejel svoje nerodne narave in načina komunikacije. Poiskal je mentorje, ki so ga naučili, kako postati boljši javni govorec.

Ključ miselnosti rasti je v tem, da osredotočimo našo energijo v to, kakšne osebe lahko postanemo jutri, namesto da kritiziramo to, kakšni smo danes. Če to storimo, potem dvom vase ni več tako močan in nas ne paralizira, ker ne dopustimo svojim nesigurnostim, nesposobnostim, nerodnostim, … da nas potolčejo. Te lastnosti nas več ne definirajo, ker z dejanji poskrbimo, da jih premagamo. Kako?

Dvomiš, da si dovolj dober in pameten? Beri knjige, ki bodo razširile tvoja obzorja in poglobila tvoje znanje.
Imaš pomanjkanje družbene samozavesti? Nauči se in izboljšaj svoje socialne veščine, s katerimi gradiš močnejše povezave.
Imaš občutek, da je obsojeno na propad, karkoli narediš? Naredi neko malo dejanje, ki ti zagotavlja uspeh.

Vam je sedaj vsaj približno jasno? Cilj je, da sprejmemo dvom vase in iz njega črpamo navdih za dejanja. S tem poskrbimo, da nas dvom vase ne drži več v pesti. Kar nas pripelje do naslednje točke.

2. Naredi nekaj (akcija) preden se skušaš sploh prepričati, da želiš nekaj narediti oziroma spremeniti – PRINCIP »NAREDI NEKAJ«

Pomanjkanje znanja na ključnih področjih ter porivanje samega sebe v veliko cono neudobja je za ego hud udarec. To za sabo po navadi prinese velik odpor do ukvarjanja z določenimi stvarmi, v katerih smo resnično zanič in postajamo boljši s polžjo hitrostjo.

Vedno, ko borbam sam s sabo in svojimi mislimi, se spomnim na zgornjo sliko. Ne obupaj, ker nikoli ne veš kako si blizu nečesa izjemnega. In ko borbam in nisem motiviran, me vedno reši ena in ista zanka.

Večina si motivacijo predstavlja na povsem napačen način. Zaporedje naj bi izgledalo nekako takole:

To zaporedje enostavno dolgoročno ne deluje. Akcija ni posledica motivacije, vendar je vzrok za motivacijo. Ljudje izpeljejo akcijo, le če čutijo, da so dovolj motivirani. Motivirani so le, če so čustveno navdihnjeni. Če računaš na to, da boš vedo navdihnjen in motiviran, potem nimaš kontrole nad tem, kako pogosto ti bo uspelo določeno stvar izpeljati.

Želiš imeti kontrolo? Princip »naredi nekaj« temelji na spodnji zanki. Dejanje (»naredi nekaj«) sproži čustven navdih, ki te motivira za nadaljnje akcije. Izkoristi to znanje in reprogramiraj svojo miselnost:

Če želiš nekaj spremeniti, nekaj naredi. Karkoli, kar bo sprožilo zanko. Z dejanjem sam sebi sporočiš: »Ok, to mi je uspelo narediti, mogoče mi uspe še nekaj več.«

Včasih bijem živčno vojno, ker se pojavljajo občutki dvoma in negotovosti. Nihče ne pritiska name in v tistem trenutku se zdi igranje igric na telefonu bolj privlačna odločitev. V tistem trenutku se prisilim, da naredim nekaj, neke enostavne ali ne najbolj pomembne naloge, ker posledično postanejo tiste večje in zahtevnejše naloge lažje. Začnem z majhnimi nepomembnimi stvarmi in nato neizogibno začnem delati na pravih akcijah. Motivacija pride naravno, navdih je pristen.

Kadarkoli borbate si zapomnite le to – »naredi nekaj.« Akcija sproži navdih in posledica je motivacija, ki sproži akcijo.

Lažje je torej, če z akcijo prisilimo svoje možgane v drugačno razmišljanje, kot pa če skušamo z mislimi ali samogovorom spremeniti svoje misli in se prisiliti v dejanje. Namesto, da se skušamo prepričati v to, da lahko nekaj storimo bolje, to samo naredimo. Ne razmišljajmo. Tudi če nam spodleti, dejanje poskrbi za motivacijo in nas opogumi, da poizkusimo ponovno, kar poveča naše možnosti za uspeh in naše misli usmeri v pravo smer.

3. Osredotoči se na PRETEKLE USPEHE

Psihologi so ugotovili, da to, kako se spominjamo svoje preteklosti, vpliva na to, kako se počutimo v sedanjosti. Se osredotočate na negativne izkušnje? Negativne izkušnje pustijo večji pečat kot pozitivne, zato se jim je včasih izredno težko upreti. Se osredotočate na uspehe, ki ste jih ustvarili sami? Odgovora na te dve vprašanji imata velik vpliv na dejanja, ki jih bomo naredili v prihodnosti, in kako uspešno bomo opravili s prihajajočimi izzivi.

4. ZGRADI ZAGON s praznovanjem malih zmag

Kako zgradiš mesto Rim? Najbrž ne v enem dnevu temveč opeko za opeko. Ta izjava je najbrž precej bedna. Zakaj? Odgovor je resničen in neskončen. Ko pademo v brezno samopomilovanja in dvomljenja vase, je naša pozornost fokusirana le na to. Tudi če večinoma naši strahovi niso resnični, v glavi iz muhe naredimo slona. Prav tako kot je potrebnih kar nekaj korakov, da se znajdemo v tem breznu, je potrebnih kar nekaj korakov, da pridemo iz njega. Majhne zmage nas motivirajo, ker vidimo napredek, to pa nam da nadaljnji zagon. Majhne spremembe prinesejo veliko spremembo, majhne zmage prinesejo veliko zmago.

Povzemimo, kako premagamo dvom vase

Dvom vase je izredno težko premagati in najbrž je to vseživljenjski proces in vseživljenjsko učenje, da ga premagamo. Ga lahko popolnoma premagamo? Ne. Lahko pa se naučimo narediti potrebne korake, ko se znajdemo v breznu samopomilovanja in dvoma vase, da vedno hitreje pridemo iz njega.

Korak: Verjemi v to, da lahko deluješ bolje in deloval boš bolje.
Korak: Da lahko verjameš v zgoraj napisano trditev, moraš motivacijo zajeti v »pravem vodnjaku«: Osredotoči se na pretekle uspehe.
Korak: »Pravi vodnjak« pomeni, da se osredotočiš na dejanja, ki ti prinesejo rezultate, rezultati poskrbijo za motivacijo.

Konec koncev je veliko odvisno od tega, da sami sebe postavimo v primerne situacije, okolje in stanje misli, še posebej takrat, ko se ne počutimo tako. Če se želimo izkopati iz brezna dvoma vase, je odvisno od dejanj, ki jih naredimo. Einstein je poznan kot genij. Vendar je na svoji poti do tega, da je sprostil genija v sebi, naletel na številne kritike in dvom vase, ki bi pod težo pokopale marsikoga. Če se izkopljemo iz brezna dvoma vase in dosežemo vsaj delček tega, kar je dosegel Einstein, potem lahko rečemo, da nam je nekako uspelo.

2. Izziv: Introvert, bodi slišan in postani prepoznaven kot voditelj

Danes le redko slišimo še kakšno stvar o nerodni naravi in javnem nastopanju in vodenju Zuckerberga. Kaj se je spremenilo? Kako se mu je uspelo na tako dramatičen način izboljšati? Odgovor je zelo preprost. Veliko povratnih informaciji. Po vseh težavah se je Zuckerberg obrnil na osebo, za katero je vedel, da bo dobil odkrite in izredno koristne nasvete, Sheryl Sandberg. Za razliko od Zuckerberga je Sandberg izredno ekstrovertirana in karizmatična oseba. Odlikujejo jo socialno orientirane vodstvene odgovornosti, v katerih je Zuckerberg slab. Prav tako imam sam v svojem življenju osebo, ki mi je popolno nasprotje v točno teh stvareh. Moja partnerka Maja je prav tako izredno ekstrovertirana oseba in se izredno dobro znajde v točno tistih socialnih interakcijah, v katerih se sam po navadi izgubim. Njene iskrene in konstruktivne povratne informacije mi pomagajo, da sem iz dneva v dan boljši v točno takih interakcijah. Včasih moj ego sicer trpi, vendar se slej kot prej umiri, saj se zaveda, da je to na dolgi rok lahko le dobra stvar.

Sprejemanje povratnih informaciji in konstruktivnih kritik je izrednega pomena. Psihologi so ugotovili, da smo izredno slabi v ocenjevanju samih sebe.

Večina ljudi je zaslepljenih s kognitivno pristranskostjo imenovano »Dunning-Kruger Efekt«, ki nam onemogoča objektivno oceniti naše sposobnosti, sploh v primerjavi z drugimi. Torej, če se borimo z nesigurnostmi in vprašanji kot so:

»Kako zgradim boljši sloves?«

»Kako prepričam druge, da mi bodo sledili?«

»Zakaj ljudje ne opazijo mojega trdega dela in prispevkov k skupnemu cilju?«,

Potem v svojem življenju potrebujemo osebe kot so Sheryl in Maja, ki imajo razvite socialne veščine, ki jih sami nimamo, in nam dajo potrebne povratne informacije, da nas tudi drugi sprejmejo kot vodjo.

Prosimo jih, da so pozorni na naslednje znake:

Prikaz nervoznega in nesproščenega obnašanja (hitro govorjenje, uporaba mašil, igranje z rokami).
Izogibanje očesnemu kontaktu ali obračanje stran od ljudi, s katerimi imamo pogovor, ker oddajamo občutek nezainteresiranosti in pasivnosti.
Uporabljanje tona, obrazne govorice, telesne govorice in govora, ki je preveč pasiven in resen, zaradi katerega izpademo precej šibki in prestrašeni.

Večinoma ne opazimo in se ne zavedamo teh navad. Lahko so primarni razlog, zakaj nas ljudje ne zaznajo kot voditelje. Ko imaš ob sebi osebo, ki te vedno opozori na te slabe navade, se lahko z njimi soočiš in jih popraviš.

Izboljšanje na področju svoje prezentacije pa nam bo vzelo veliko časa. Zato je izrednega pomena, da dobimo konstruktivne povratne informacije:

Zakaj in kako je prišlo do teh navad?
Zakaj in kako se počutimo v določenih situacijah?
Kaj smo storili narobe?
Kako lahko to popravimo?

S konstruktivnimi povratnimi informacijami lahko gradimo na izboljšanju medosebnih vodstvenih sposobnosti. In to je eden izmed najbolj efektivnih načinov, da razvijemo svoje socialne veščine in vodstvene sposobnosti ter praktično karkoli v našem življenju.

Jasno komuniciranje je prijazno, nejasno komuniciranje je neprijazno

Včasih resnica boli. Če kadarkoli opazimo, da nekdo od ljudi v našem bližjem krogu počne nekaj, kar ni v skladu z našimi vrednotami ali pa se dogajajo napake, ki jih sami ne opazimo, dajmo to prediskutirat. Izrazimo svoje skrbi. Kljub temu, da je v večini primerov težko povedati, če se s čim ne strinjamo ali pa če nam kaj ni prav, dajmo to izraziti. Kljub temu, da je kritiko težko izraziti in slišati, moramo biti hvaležni, da lahko odprto komuniciramo med seboj. Le tako lahko popravimo svoje napake in smo lahko boljši. Jasno izraziti svoje misli je prijazno, nejasno izraziti svoje misli je neprijazno. Torej čim bolj direktno, brez filtrov moramo komunicirati in rešiti morebitne konflikte. Če bomo v komunikacijo vstopili z duhom jasnosti in odkritosti, tako doma kot na delu, potem lahko z lahkoto rešimo vse težave in zaplete.

Večina se nas izogiba jasni in odkriti komunikaciji, ker mislimo, da smo zaradi tega bolj prijazni. Lažje je zadržati težke stvari zase, kot to povedati. Veliko bolj pravično je, da prijazno, jasno in odkrito povemo, točno to, kar hočemo. Seveda je to veliko težje in ravno to mora biti dober razlog, da povemo direktno to, kar hočemo. Zaradi tega smo seveda bolj ranljivi, vendar kot smo rekli zgoraj, ranljivost je prvi korak do pogumnih dejanj. Komunicirati odkrito, iskreno in jasno je težko in ravno zaradi tega moramo to storiti.

Sami sebi govorimo, da polovične resnice, ki jih povemo drugim osebam, omogočijo, da se oni počutijo bolje. V resnici se le izogibamo iskrenim in konfliktnim pogovorom, ker se zaradi njih počutimo neprijetno. Jasna komunikacija je veliko bolj pravična, prijazna, konstruktivna in produktivna na dolgi rok. Če nismo popolnoma jasni, kaj pričakujemo od druge osebe, samo zaradi tega, ker nam je to težko povedati direktno, potem se lahko zgodi, da bomo krivili en drugega zaradi neizpolnjenih pričakovanj. Zato moramo jasno in iskreno komunicirati o naših pričakovanjih, nalogah in dolžnostih, o naših občutkih in strahovih. Le na ta način bomo ustvarili okolje, kjer bomo produktivni in efektivni. Prav tako moramo vsi biti pripravljeni sprejeti jasne povratne informacije in konstruktivne kritike, tako da resnično poslušamo, kaj nam nekdo hoče povedati in razložiti.

Ko postavimo vprašanje oziroma podamo povratne informacije, potem pustimo tej osebi čas, da dobro premisli. Nehajmo govoriti in resnično poizkusimo poslušati. Tišina zna trajati kar nekaj časa. V večini primerov nam bo neprijetno in s tem ni nič narobe. Počakajmo. Ko bodo pripravljeni, bodo začeli izražati svoje misli. Ko začnejo govoriti, skušamo resnično poslušati. Ne poizkušamo takoj umsko formulirati odgovora. Koncentrirajmo se na poslušanje njihovih skrbi. Spomnite se, da skušajo biti do vas iskreni in prijazni, na ta način, da vam jasno povedo, kaj mislijo. Uslugo jim vrnemo tako, da resnično poslušamo in ko končajo govoriti, smo do njih prav tako iskreni, prijazni in jasni.

Konstruktivna kritika in »pravilo sendviča«

Pri govornih napotkih se držimo “principa sendviča”. Poenostavljen princip sendviča je:

pohvala,
kritika
pohvala.

Za namene konstruktivne kritike in korekcije napak v pa bomo ta princip nekoliko izpopolnili, in sicer:

POHVALA – ANALIZA (Kaj je bilo narejeno pravilno)?
KRITIKA – INFORMACIJA (Najočitnejše in najpogostejše napake.)
POZITIVEN NAPOTEK – INTEGRACIJA (Kako napako popravim? Kaj je potrebno narediti?).

Pri korekciji napak popravljamo maksimalno 2 napaki naenkrat. Več kot to bo povzročilo pretirano zmedo. Zato analiziramo in opazujemo, kateri napaki sta najbolj očitni ali najpogostejši, in ju popravimo.

Kaj lahko naredim kot introvert, da bom prepoznan kot voditelj?

Medtem, ko delamo na povratnih informacijah, ki smo jih dobili, in se počasi izboljšujemo, lahko začnemo v praksi že danes uporabljati naslednje stvari:

Prikaži odprto telesno govorico. Ne prekrižaj rok, obrni se proti ljudem, s katerimi govoriš in se sprosti. S tem poskrbimo za to, da delujemo bolj dostopni.
Smej se. Z nasmehom pokažemo, da smo prijateljski, sploh če nas dojemajo kot zelo resne.
Pokaži iskren interes v ljudi. Sprašuj in zapomni si detajle glede življenja oseb, s katerimi si v stiku. Na ta način gradiš zaupanje in pokažeš ljudem, da ti je za njih mar.

3. Izziv: Hitro razvij svoje vodstvene sposobnosti

Na tem mestu si najbrž mislite: » Seveda imajo milijarderji kot sta Zuckerberg in Bill Gates sredstva, s katerimi poskrbijo, da se izboljšajo na področjih, v katerih so bili včasih slabi. Kaj pa jaz?

Večina uspešnih ljudi uspe ravno zaradi teh pomanjkljivosti, ki jih imajo. Dolgo časa vlačijo to sidro za seboj in ko ga enkrat odpnejo se jim odpre popolnoma nov svet. To nam zagotavlja, da:

Ni ti treba stvari početi perfektno, da si v dober v določeni stvari.
Lahko se izboljšaš, ne glede na to kje se nahajaš v tem trenutku.

Veščine, ki te naredijo dobrega v nečem, so samo veščine. In veščine lahko z nekaj truda razvijemo in izboljšamo.

Perfekcionizem nas zadržuje pri izboljšanju samega sebe – »Perfekcionizem proti dovolj dobro«

Že v otroštvu smo se skušali zaščititi pred negativnimi občutki, kot so razočaranje, bolečina in izguba. Zgradili smo zid okrog svojega vedenja, čustev in misli, da bi se zavarovali pred grdim in zlobnim svetom. Če želimo pogumno živeti in voditi, potem moramo biti ranljivi. To pomeni, da spustimo svoj ščit in prepoznamo svoje zaščitne misli in vedenja za to, kar v resnici so. Obrambni mehanizmi.

Eden izmed najbolj prepričljivih obrambnih mehanizmov je perfekcionizem. Če želimo biti kreativni in produktivni, potem se moramo znebiti takega načina razmišljanja. Pa poglejmo nekatere najpogosteje mite tega uničujočega fenomena.

Najbolj uničujoč mit je ta, da je perfekcionizem odličen način napredka in osebne izboljšave ter nakazuje prizadevanje za odločnost. V resnici je perfekcionizem način pridobivanja in iskanja potrditve in odobritve. Večina perfekcionistov je vzgojenih v okolju, ki ceni njihove izjemne sposobnosti v šoli ali športu. Kot rezultat, perfekcionisti razvijejo sistem prepričanj, ki jim sledi v odraslo življenje. Perfekcionizem zasidra njihovo celotno zavedanje sebe tako, da sta brezhibna in briljantna izvedba edino kar velja.

To perfekcioniste zaklene v izčrpavajoče vedenjske vzorce zadovoljevanja drugih ljudi, perfekcije izvedbe, opravljanje stvari za druge in dokazovanje ter iskanje potrditve pri vseh. Osebe, ki imajo zdravo željo po uspehu, so bolj osredotočene nase in navdihnjene, ko se vprašajo, kako se lahko izboljšam. Za razliko od perfekcionistov je to precej boljši način, saj se oni sprašujejo predvsem, kaj si bodo drugi mislili o meni.

Osebe, ki se zaščitijo s perfekcionizmom, predvidevajo, da jim bo tak način razmišljanja prinesel uspeh. In ne bi se morali bolj motiti, ker ima perfekcionizem še precej bolj temno plat, ki gre daleč preko zadovoljevanja potreb drugih in iskanju potrditve.

Najbolj moteče pa je to, da raziskave kažejo, da je perfekcionizem povezan z odvisnostjo, depresijo in tesnobo. Za perfekcioniste nič ni dovolj dobro. Perfekcionisti zato velikokrat iz rok izpustijo dobre priložnosti in izkusijo mentalno paralizo, ki jim onemogoča celostno vključitev v življenje. Zakaj? Ker jim njihov strah pred tem, da so kritizirani in ne dosežejo pričakovanj drugih, preprečuje vključitev v kaotično areno življenja, kjer se zgodita zdrava konkurenca in stremljenje k resnični veličini.

Če se želimo osvoboditi oklepa perfekcionizma in skočiti v areno življenja, potem moramo prevzeti drug način razmišljanja. V procesu bomo naredili ogromno napak, vendar bomo v zameno za to dobili nekaj izjemnega. Pogum, da vodimo in da nam uspe. Kako lahko to storimo?

Vsak dan je pomemben. Vendar je vaša miselnost ključnega pomena in tukaj je preprost razlog zakaj. Če ne razmišljate na točno določen način, potem je izredno težko doseči spremembe. Kot smo že rekli zgoraj, poznamo en preprost primer razmišljanja, ki je izredno škodljiv za uspeh in v veliki večini primerov vodi do neuspeha. To razmišljanje je:

»Vse ali nič.« = »Perfekcionizem.«

Razmišljanje »vse ali nič« v večini primerov vodi do neuspeha. Redko dobite vse in v večini primerov ne dobite nič. Bolj učinkovit način razmišljanja in to v kar učim in v kar verjamem je:

»Vedno nekaj.« = »Dovolj dobro.«

Dobili bomo popolnoma drugo perspektivo, kaj je pomembno, zakaj je to pomembno in kako ovrednotimo določene stvari, ki jih na dnevni ravni počasi spreminjamo. »Vedno nekaj malega.« Bi lahko dodali. Perfekcionizem nas ne pripelje nikamor. Dovolj dobro (»good enough«) nas bo pripeljalo izredno daleč. Stvari nikoli niso idealne, perfektnost je nemogoče doseči, ker to ne obstaja. In to je popolnoma OK. Torej, če vam v preteklosti ni uspelo, kaj potem. To je življenje, te stvari se dogajajo. Pomembno je, kako boste odreagirali na te spodrsljaje in neuspehe. Ko morate naslednjič sprejeti podobno odločitev, kakšno odločitev boste sprejeli?

Torej »vedno nekaj.« Nikoli »vse ali nič.« Večina naših dni v mesecu je povprečnih. Nekaj dni je slabih in nekaj dni je dobrih. Gledati moramo povprečje. Če se vaš povprečni dan postopoma na točno določenem področju izboljša, potem boste uspeli. Sploh v nekoliko daljšem časovnem obdobju.

Pomanjkanje sposobnosti

Pomanjkanje sposobnosti je eden izmed najpogostejših odgovorov, ko pride do pomanjkanja samozavesti in zaupanja v svoje sposobnosti. Sploh introvertiranim osebam je vloga voditelja precej tuja in nenaravna in se počutimo, da nismo najbolj nadarjeni in nam ta vloga ni namenjena. Veščine kot so upravljanje s časom, medosebni odnosi, komunikacija in ostale veščine nam niso naravne in se jih s težavo učimo.

Dejstvo pa je, da je v tem primeru naša percepcija daleč od realnosti. In kot vedno iz muhe naredimo slona. Veščine, ki naredijo voditelja odličnega, so le veščine in le te lahko z nekaj truda razvijemo. Ni nam treba dolgo iskati, da najdemo dobre primere. Pa naj na tem mestu podam kar svojega.

Ko sem začel z Evolucijo, sem vedel, da imam zelo dobro idejo, vendar nisem imel pojma, kako bom to idejo udejanjil. Imel sem celo manj kot to. Imel sem zelo malo znanja v trenerskih vodah, še manj znanja v oglaševanju in trženju in praktično NIČ znanja v pisanju vsebin. Nisem imel razvite mreže poznanstev, ki bi mi pomagale, imel pa sem nekaj upanja, da mi bo s trdim delom in učenjem počasi uspelo. Še vedno sem v tem procesu in želim ostati celotno življenje. Vzelo mi je veliko časa, da sem danes tu, kjer sem, veliko spraševanja samega sebe, če je to prava pot in dvomljenja vase in v odločitve, ki sem jih sprejel.

Mislim, da sta mi na tej poti pomagali predvsem dve stvari, ki sem jih naredil:

Priznal sem si, kadar nisem vedel kaj počnem, in sem poiskal pomoč. Na svetu je ogromno znanja in marsikdo z veseljem pomaga, če ga prosiš za pomoč. Če si preveč ponosen, da bi prosil pomoči, potem se boš brez potrebe boril s stvarmi, katere bi s pomočjo rešil hitreje.
Trudil sem se razviti dobre odnose in razmerja. Kot introvertirana oseba, mi je težko izstopati in graditi nova poznanstva ter mrežo. Počasi ugotavljam, da to nit ni tako težko in da mi gre kar dobro, ker se počasi učim in postajam boljši v teh stvareh. Ta razmerja, ki jih zgradim mi omogočijo, da se počutim povezanega z nekim večjim namenom in mi dajo neverjeten podporni sistem.

Biti voditelj bo vedno predstavljalo ogromen izziv, ker je grajenje vodstvenih sposobnosti in izkoriščanje svojega potenciala izredno naporno delo. Če tega ne občutiš kot velik izziv in da delaš na tem področju dovolj, potem najbrž temu nameniš premalo pozornosti in delaš na teh sposobnostih manj, kolikor si sposoben.

Za to, da postaneš dober voditelj, sta bolj pomembna disciplina in praksa, kot pa naravni talent. Vodstvene sposobnosti zgradiš s časom. Ko razviješ novo sposobnost, jo uporabiš in vidiš, kako deluje. Če se zavežeš, da boš zgradil veščine močnega voditelja, potem boš postal močan voditelj. Nič čudežnega seveda. Torej kako lahko razvijem te veščine?

Poišči strokovnjake na področju, v katerem želiš delati

Pa recimo da si trener in želiš v življenju doseči še nekaj več, kot pa biti samo trener. Želiš spremeniti način, kako ljudje trenirajo, želiš izboljšati nivo znanja na tem področju in spremeniti odnos ljudi do te industrije.

Če želiš to doseči, se moraš naučiti novih veščin. Na tvojo srečo po tem svetu hodi veliko ljudi, ki so veliko bolj sposobni na določenih področjih, kot si sam, in od katerih se lahko ogromno naučiš. Začni se spraševati. Kdo je odgovoren za spremembe in rast na področju, ki te izredno zanima? Odgovor na to vprašanje, kdo je vodil ljudi, kot si sam, do tam, kjer so danes. Te osebe imajo razvite veščine, ki jih potrebuješ razviti sam.

Ko ugotoviš, kdo so te osebe, moraš njim nameniti veliko pozornosti. Živimo v času, kjer je dostop do informaciji in ljudi zelo enostaven. Večina najboljših voditeljev na svojem področju, pa če je še tako nišno, imajo facebook profil, javen email naslov ali instagram profil. Tam lahko dobiš nekoliko globlji vpogled v njihovo življenje in način, kako delujejo in razmišljajo. Nekateri bodo celo odgovorili na tvoj email. Zakaj tega ne bi izkoristil? Kaj imaš za izgubiti?

Večina ljudi nekaj prebere in se nato fokusira le na vsebino. Med prebiranjem tega prispevka najbrž razmišljaš, kako lahko vse informacije, ki si se jih naučil, preneseš v svoje življenje. To je povsem ok. To je namen tega članka. Vendar večina nikoli ne udejanji stvari, ki se jih nauči. In to je velika napaka. Ne le prebirati člankov in nato svoje mnenje deliti naprej in biti kot papiga. Ena izmed stvari, ki je izredno koristna in nasvet, ki se ga skušam čim bolj držati je:

»Naj bo OUTPUT vsaj dvakrat večji kot INPUT.«

Kar pomeni, da vsaj dvakratno količino časa, ki smo jo porabili za branje, poslušanje ali gledanje oziroma vnos informaciji, porabimo za produkcijo vsebine v obliki pisanja člankov, dnevnika, pisanju zapiskov, …

Zato ne prebiraj teh besed na ta način, da jih le prebereš. Če želiš razviti določene sposobnosti, moraš narediti več kot to. Ko bereš prispevke, knjige in članke vplivnih ljudi, išči namige, zakaj razmišljajo in počnejo stvari tako kot jih. Kakšen miselni proces jih pripelje do določenih zaključkov?

Torej, kar želiš odnesti, je miselni proces in dejanja, ki so posledica tega miselnega procesa. Dobri voditelji imajo unikaten in uporaben način razmišljanja. Lahko se naučiš razmišljati, tako kot razmišljajo najboljši voditelji. Ne da imaš iste misli, vendar da pristopiš k reševanju problemov na isti način. Na ta način boš neverjetno izboljšal svoje veščine.

4. Izziv: Bodi avtentičen

Ne glede na to, na katerem položaju smo, ali smo trener, lastnik gyma ali vodja lokalne skupnosti, nas ima velika večina težave z vodenjem zato, ker kot introvertirane osebe nimamo karizmatične, magnetne in glasne osebnosti, za katero mislimo, da jo potrebujemo. Nekateri izmed nas se pretvarjamo, da jo imamo zato, da dosežemo zadane cilje, zaradi česar se počutimo neavtentične.

Čas, da na novo definiramo vodenje

Da presežemo to blokado, potrebujemo novo definicijo vodenja. Vodenje ni potrebno, da je glasno, karizmatično in pridobi pozornost, takoj ko vstopimo v sobo. Voditelj je nekdo, ki pozitivno vpliva na druge. To vemo intuitivno, vendar je težko verjeti, da najbolj očitni primeri vodenja v moderni kulturi pridejo v obliki karizmatičnih ekstrovertov. Vemo, da je to resnično, zato si moramo na tem mestu ponovno postaviti pomembno vprašanje. Kako se lahko introvertirane osebe počutimo avtentične in se ne počutimo neprijetno v položajih, ki jih navadno zasedajo ekstrovertirane osebe?

Na to vprašanje nam odlično odgovori James Abruzzo, direktor Inštituta za etično vodenje. Povedal je: »Kot introvertirana oseba, lahko postaneš depresiven in samodestruktiven, če verjameš, da moraš biti ekstrovertirana oseba, da si dober vodja. Najprej moraš razumeti ta koncept. Ni potrebno biti ekstrovertiran, da vodiš, ni potrebno biti ekstrovertiran, da ti ljudje sledijo. In temu moraš resnično verjeti.«

Abruzzo priporoča, da ko se soočamo z občutki neavtentičnosti, se osredotočimo in sprejmemo svoje prednosti kot introvertiran vodja. Biti bolj metodični, komunicirati jasno v pisani obliki, … Na ta način lahko dosežemo zastavljene cilje ne tako, da smo najglasnejši v sobi, temveč da postanemo oseba, na katero se lahko vsak kdo obrne, da doseže zastavljene rezultate, in oseba, ki navdihne, da posamezniki dosežejo rezultate najboljše kvalitete.

Izstopimo iz cone udobja

Za vas imam na tem mestu dve pravili, ki jim lahko sledite in vam bosta pomagali stopiti iz cone udobja ter boste bolje komunicirali s svojo ekipo.

Delite svojo idejo v roku 3 sekund. »Pravilo 3 sekund« je popularno v svetu »umetnikov osvajanja«. Moški, ki se bojijo pristopiti k ženskam, so opogumljeni, da pristopijo k ženski in se predstavijo v roku 3 sekund. To jim onemogoči, da si v glavi ustvarijo številne scenarije, kaj lahko gre narobe, kaj sploh lahko povedo, in jim omogoči, da naredijo akcijo, preden priložnost splava po vodi. Isto lahko naredimo na sestankih ali v družbi. Ko imamo idejo jo ob naslednji priložnosti delimo v roku 3 sekund.
Komunicirajte svoj miselni proces. Če potrebujete čas za razmislek, potem to povejte. »To je zanimiva ideja. Dajte mi minuto, da dobro razmislim, kako bi nam lahko pomagala in lahko z vami delim nekaj uporabnega. Vi kar nadaljujte s pogovorom, medtem ko razmišljam.« Če se vam zdi čudno, da morate ljudem povedati, da morate o določeni stvari razmisliti, potem je to nekaj povsem naravnega. Vendar prav tako s tem komunicirate zainteresiranost in pričakovanje. Če drugi vedo zakaj ste tihi, potem vas vidijo kot ekipnega igralca.

Pri efektivnem vodenju ne gre za to, da smo ekstrovertirani in se skušamo povezati z vsemi naenkrat. Gre za vodenje skupine proti pozitivnemu zaključku. To pomeni komunicirati jasno in efektivno. Ko postopoma bolj zaupaš svojemu lastnemu glasu, potem se boš počasi počutil bolj avtentičnega.

5. Izziv: Pridobivanje časa in energije za vodenje v svojem natrpanem urniku

Velika večina nas ima željo izboljšati svoje sposobnosti in veščine, vendar si ne vzamemo časa ali nimamo energije, da bi sledili ciljem, ki si jih postavimo. Če smo preobremenjeni z dnevnim stresom in nam to preprečuje zasledovanje ciljev, ki smo si jih postavili, potem imam za vas nekaj rešitev:

Introvert, deluj proaktivno

Kaj razlikuje ljudi in živali? Ena izmed pomembnih razlik je ta, da so živali sužnji zunanjega stimulusa in lahko le reagirajo na ta stimulus na predprogramiran način. To je v njihovi naravi. Ljudje se za razliko lahko pred odzivom globoko in previdno zamislimo. Lahko se celo reprogramiramo in odzovemo specifično ter tako kot želimo. To pomeni, da namesto tega, da le reagiramo na svet okoli nas, imamo možnost na njega proaktivno vplivati.

Kljub temu, da imamo vsi to zmožnost, velika večina ljudi še vedno izbere možnost, biti reaktiven in dovoliti zunanjim okoliščinam diktirati njihovo vedenje in čustva. Na primer, veliko ljudi je slabe volje, če je zunaj slabo vreme ali pa če so se drugi ljudje do njih obnašali grdo. Vse to lahko že slišimo v tem, kako govorijo. Pogosto uporabljajo fraze kot so: »Ni bila moja krivda.« ali »Odločitev ni bila v mojih rokah.«

Ljudje, ki so proaktivni, ustvarijo svoje vreme. Prevzamejo odgovornost za svoje lastno življenje in sprejemajo zavestne odločitve glede njihovega vedenja. Pogosto uporabljajo fraze kot so: »Odločil sem se.« ali »Poizkusimo najti rešitev tega problema.«

Drugi način, kako lažje razumeti razliko med tema dvema načinoma razmišljanja je ta, da si predstavljamo dva koncentrična kroga. Zunanji krog predstavlja »krog skrbi«, predstavlja vse stvari, s katerimi se obremenjujemo, od računa za elektriko, do vojn na bližnjem vzhodu. Znotraj tega se nahaja manjši krog imenovan »krog vpliva«, ki predstavlja vse stvari, na katere imamo vpliv. Proaktivni ljudje se fokusiramo na »krog vpliva«, delamo na stvareh, ki so znotraj naše kontrole. To povzroči, da se »krog vpliva« poveča. Reaktivni ljudje se fokusirajo na »krog skrbi«, obremenjujejo se s stvarmi, na katere nimajo nikakršnega vpliva. Zaradi tega se »krog vpliva« zmanjša.

Proaktivnost je lahko zelo močna navada. Deluje v celo najbolj ekstremnih okoliščinah. Viktor Frankl je bil med drugo svetovno vojno zaprt v številnih nemških koncentracijskih taboriščih. Med vso to nesrečo se je odločil, da kljub temu, da so stražarji kontrolirali vsak aspekt njegovega okolja, bo odziv na svoje trenutno okolje izbral sam. Kljub temu da je grozno trpel, si je v mislih predstavljal boljšo prihodnost, srečnejše dni, kako bo učil svoje študente o tem, kaj se je naučil v taboriščih. Njegova svoboda je obstajala v majhnih razpokah med zunanjim stimulusom in njegovim odzivom na ta stimulus. Nihče mu ni mogel odvzeti njegove poslednje svobode. Negoval jo je, dokler ta majhna iskra ni postala ogromen ogenj. Navdihnil je posameznike okoli sebe. Celo nekaj stražarjev.

Tudi ti imaš moč, da se odločiš, kaj se zgodi v tej razpoki med stimulusom in odzivom. Nadziraš in spreminjaš lahko svoje vedenje in čustva.

Z organiziranjem pridobi na času

Ja saj vem. Ponovno nič novega. To ste slišali že neštetokrat. Zakaj ste to slišali že neštetokrat? Ker deluje. In sedaj vam bom to vcepil v glavo. Ne samo zato, ker deluje, ker sem jaz tako rekel, ampak zato, ker deluje, ker je to trditev podprla znanost.

Če imate občutek, da vas čas ves čas preganja, potem je sedaj pravi trenutek, da ne drvite iz naloge na nalogo, temveč začnete planirati vnaprej. Raziskave, ki so predstavljene v knjigi The Psychology of Planning in Organizations, so pokazale, da so ljudje, ki uporabljajo metode organizacije in menedžmenta časa bolj fokusirani in manj utrujeni kot tisti, ki ne planirajo.

Če ne planiramo, živimo v svetu, kjer na stvari in dogodke reagiramo, namesto, da bi se na njih proaktivno pripravili. To je stresno in izredno časovno potratno, zato ker redko pomislimo, kako pomembne te naloge sploh so. Zato naredimo ogromno stvari, namesto da bi naš dragocen čas investirali le v stvari, ki ustvarijo največjo možno dodano vrednost.

Planiraj, organiziraj, izvedi

Seveda, v življenju imamo številne obveznosti in dolžnosti, vloge v razmerjih in to nam predstavlja velik izziv ter od nas zahteva dobre sposobnosti upravljanja s časom, ki nam je na voljo. Žal se večina tehnik upravljanja s časom osredotoča na povečanje učinkovitosti, ne pa na izboljšanje efektivnosti. Dobra novica je, da ne potrebujemo kompliciranih tehnik upravljanja s časom. V večini primerov je dovolj, da si zapomnimo to preprosto pravilo: »Najpomembneje stvari naredimo najprej.«

To pomeni, da strogo vse naloge, ki so pomembne, postavimo na prvo mesto, vse ostalo pa potisnemo na stranski tir, s temi nalogami pa se soočimo kasneje ali pa jih delegiramo nekomu drugemu.

Kako pa vem, katere naloge so bolj pomembne kot druge? Na začetku kategoriziramo vse naloge na dve dimenziji: URGENTNOST IN POMEMEMBNOST. Dobimo 4 kvadrante.

V prvem kvadrantu imamo naloge, ki so urgentne in pomembne, krize v katerih se znajdemo in jih moramo čim hitreje rešiti. Če se velikokrat znajdemo v tem kvadrantu smo konstantno pod velikim stresom. Krizam se poizkušamo izogniti.
V drugem kvadrantu so naloge, ki so pomembe in niso urgentne, kot na primer načrtovanje prihodnosti, postavljanje ciljev, trening, počitek, osebna razmerja, … Opraviti želimo čim več nalog iz tega kvadranta.
V tretjem kvadrantu so naloge, ki so urgentne in niso pomembne. Na primer prejmemo pomemben mail medtem ko delamo na drugi nalogi.
V četrtem kvadrantu so naloge, ki niso niti urgentne niti pomembne. Z drugimi besedami izguba časa.

Najpomembnejši je drugi kvadrant. Dejanja iz drugega kvadranta so dejanja, ki imajo izredno pozitiven vpliv na tvoje življenje. In če večino energije posvetiš drugem kvadrantu, se boš izognil številnim krizam iz prvega kvadranta.

Na žalost večina ljudi ne razume pomembnosti drugega kvadranta. Na primer, ko je avtor delal z menedžerji trgovskega centra, je ugotovil, da kljub temu da so se zavedali pomembnosti dela na odnosih z lastniki trgovin in da delo na odnosih prinese pozitivne učinke na stvari, ki so jih lahko naredili, so menedžerji temu namenili manj kot 5 % svojega časa. Namesto da bi se posvetili tem pomembnim stvarem, so čas zapravljali v prvem kvadrantu in se ukvarjali s pritožbami in prekinitvami. Zaradi vzpodbude avtorja, so začeli posvečati več časa na grajenju pozitivnih odnosov in temu namenili tretjino svojega časa. Učinki so bili ogromni. Zadovoljstvo in zaslužek sta se konkretno izboljšala.

Dober prvi korak pri implementaciji te navade v življenje je, da identificiramo naloge in aktivnosti drugega kvadranta, ki smo jih zanemarjali in naloge, ki bi imele pomemben pozitiven vpliv na naše življenje, če bi jih kvalitetno naredili.

S to strategijo lahko eliminiramo nepotrebno delo in najdemo čas, da opravimo z bolj pomembnimi nalogami, ki nam bodo pomagale postati boljši na področjih, v katerih želimo rasti. Lahko začnemo pisati blog ali investiramo v mentorje, da lahko napredujemo.

Trening, prehrana in regeneracija za več energije

Pomembnost treninga, uravnotežene prehrane in regeneracije ne bomo mogli nikoli dovolj izpostaviti. Sploh učinke na naše možgane, produktivnost, povečanje energije in posledično izboljšanje kvalitete življenja na praktično vseh področjih. Zato je ena izmed najpomembnejših stvari, ko pride do efektivnega vodenja sebe in drugih, skrb zase in za svoje zdravje. Le nekaj pozitivnih učinkov treninga:

večja samozavest,
več energije,
boljše spopadanje s stresom,
drastično zmanjšanje občutka tesnobe,
izboljšanje fokusa,
olajšanje učenja,
izboljšanje motivacije,
povečanje mišične mase,
izboljšanje telesne sestave (manj telesne maščobe),
odpravljanje bolečin v sklepih.

Če želite dvigniti energijske nivoje, začnite trenirati. Na prvi pogled se to zdi morda nekoliko kontra intuitivno vendar znanost to trditev podpira. Metaanaliza na Univerzi Georgia, ki je analizirala več kot 70 različnih raziskav, je pokazala, da v več kot 90 % primerov gibanje in trening poskrbita za dvig energijskih nivojev.

To priporočilo lahko brez težav ignorirate in si lažete, da nimate časa in energije, da bi trenirali. Vzemite si ga. Si ne želite vedeti, kakšen je občutek, ko imate več energije? Seveda, prvih nekaj tednov je treniranje težko in minilo bo kar nekaj časa preden boste občutili pozitivne rezultate. Velika večina uspešnih ljudi trenira vsaj 3-4x tedensko. V bistvu nimate časa in energije, da ne bi trenirali.

Informacija, integracija, sprememba

V tem obsežnem članku smo predelali ogromno stvari in upam, da vam bo v pomoč in oporo, ko se na svoji poti srečate z ovirami, ki vam jih postavi življenje. Da kljub svoji introvertirani naravi stopite iz oklepa in se pogumno soočite z vsemi izzivi. Da pa ne bo ostalo le pri prebranih besedah, vas pozivam, da vse zgoraj prebrane besede vključite v svoje življenje in naredite spremembo. Kako?

Kakšna je naloga nas samih? Kakšna je naloga vodje, mentorja ali trenerja? Kaj si vi predstavljate pod to besedo? Kaj pričakujete od sebe, od trenerja, mentorja ali vodje? Vodja, trener ali mentor pomaga priti iz točke A v točko B, pomaga ti doseči zastavljene cilje. Pelje te od tam kjer si, do tam kamor želiš priti! To je pomen teh vlog. To je opis mojega poklica. Naj pa vas na tem mestu vprašam. Zakaj ste prebrali to objavo? Kaj želite doseči?

S temi vprašanji odkritiete glavne vzroke in razloge, zakaj berete to objavo. Odkriti želite in se pripraviti do tega, da odkrijete, kaj vas resnično motivira. Površinski vzroki in razlogi nam ne bodo pomagali rešiti težav, vsaj ne na dolgi rok. Zato moramo ugotoviti, kakšni so resnični razlogi in zakaj so tam. Če nimamo MOČNEGA SIDRA, na katero so pripeti naši cilji, potem ne bomo sprejeli potrebnih korakov, da pridemo tja, kamor si res želimo. Ponovno bomo obupali in ne bomo naredili nič. Če pa imamo MOČNO SIDRO, na katero so pripeti naši cilji, potem bomo tudi v naših najtežjih trenutki lahko sprejeli potrebne korake in naredili to, kar moramo narediti, da pridemo do želenega cilja.

Če berete to objavo, ker veste, da morate nekaj spremeniti, super. Sedaj morate poiskati to močno sidro, ki vam bo tudi v najtežjih trenutkih omogočilo nadaljevati. Le na ta način boste dosegli dolgoročne spremembe in spremenili boste svoje življenje. O tem moramo govoriti. Moramo biti odkriti, čeprav je v večini primerov izredno težko povedati, kaj nas res žene in motivira.

Pa pojdimo naprej. Večina vas ve, KAJ je potrebno narediti, težave pa nastanejo pri tem, KAKO to narediti, predvsem pa ZAKAJ to narediti. Na vprašanje ZAKAJ smo odgovarjali zgoraj. Pa se v nadaljevanju posvetimo vprašanju KAKO priti do želenega cilja.

Vprašanje KAJ predstavlja INFORMACIJE.
Vprašanje KAKO predstavlja INTEGRACIJO.

Kako od informacije do transformacije?

INFORMACIJA

INTEGRACIJA

SPREMEMBA

So informacije dovolj, da naredimo dolgoročno spremembo? Torej kaj moramo narediti, da dosežemo spremembo? Vzeti moramo dane informacije (kaj?), jih integrirati (kako?) v naše življenje in tako ustvariti spremembo. Brez integracije informaciji ni spremembe. Moja misija je, da vse to, kar ste se v tem prispevku naučili, vključite v svoje življenje in naredite spremembo. To je moj klic k akciji. Najbrž se vam je sedaj že posvetila žarnica nad glavo. Mislite si: »Hm, saj vse vem KAJ moram narediti. ZAKAJ tega ne naredim? KAKO to naredim?« V tem je čar. Za integracijo je potrebna sprememba naslednjih stvari:

VÉDENJA – spremenite svoje védenje (preberite članek).
OKOLJE – zamenjajte okolje in poiščite prostor, kjer vas ljudje podpirajo in so vam pripravljeni prisluhniti.
NAVADE – spremenite slabe navade v dobre.

Izredno pomembno je biti v primernem okolju, v krogu ljudi, ki vas dvignejo. V krogu ljudi, ki vas podpirajo, ne glede na to, kakšni so vaši cilji. V krogu ljudi, ki vam hočejo le najbolje. V krogu ljudi, ki vas motivirajo in navdihujejo. Smo socialna bitja, ki se izredno dobro znajdemo znotraj plemena (skupnosti) in se držimo standardov in kulture skupnosti (plemena). Torej če smo v plemenu, kjer so standardi oziroma bolje rečeno naše skupne vrednote:

trdo delo,
podpora
učenje,
šport,
dobrota in nesebičnost,
uspeh,
tovarištvo in solidarnost,
veselje in zabava,
red in disciplina,
sodelovanje,
spoštovanje,
rast,
timsko delo,

potem boste bili tudi vi potisnjeni proti tem standardom in vrednotam. Če ste trenutno v okolju, kjer so standardi drugačni, potem boste pritegnjeni k tem standardom, ker se ne boste hoteli počutiti izključene, socialno izrinjene iz tistega plemena (skupnosti). Tako naši možgani delujejo. Torej katero pleme (skupnost) boste izbrali? Ne morate biti v obeh ker so standardi in vrednote teh dveh plemen popolnoma različni.

Zaključne misli

Introvertiranosti se je prijel slab sloves socialne nerodnosti, zadržanosti, sramežljivosti in dolgočasnosti. Mislim pa, da bi svet v današnjem času potreboval več introvertiranosti. Več časa bi morali posvetiti temu, da spoznamo sami sebe. Introspekcija je dandanes zelo dobrodošla, sploh v svetu, ki nas sili v to, da smo vedno srečni in povezani. Uspeh za vsakega pomeni nekaj drugega in velikokrat to pozabimo. Mogoče zaradi tega, ker današnja kultura v večini primerov na prestol povzdiguje ekstrovertiranost in ignorira ali na stranski tir potiska notranje raziskovanje. Naj zaključim s preprostim pravilom:

Vsako okolje, ki vedno poskrbi za to, da se počutiš slabo, zaradi tega, kakršen si, je napačno okolje. Bodi izbirčen pri tem, kam usmeriš svojo energijo in komu jo daš. Nisi zadolžen dati svojega duha in intenzivnosti stvarem in osebam, do katerih ne čutiš velike povezanosti.

Matjaž Erjavec

Vodenje in naše življenje lahko marsikaj pridobita na račun kulture karakterja in karizme. Marsikaj se lahko iz tega naučimo in uporabimo pri sebi. Svet pa ne bo dolgo funkcioniral, če se osredotočimo le na to, da »non stop« prodajamo sebe. V nekem trenutku moramo svetu pokazati svojo vrednost. Zato naj vodimo z zgledom, govorimo le o tem, kar prakticiramo, ne vodimo pa z neskončnim vpitjem in tolčenjem po prsih. Substanca pred stilom. Osebnost in karizma sta lahko čudoviti stvari, ki nas navdihujeta in motivirata. Vendar morata biti podprti z introvertiranimi kvalitetami, kot sta moč karakterja in dolžnost ter odgovornost, da dosežemo skupne cilje.

Zgoraj opisani koncepti, strategije in akcije so pomagali že številnim osebam izkoristiti svoj potencial in verjamem, da lahko pomagajo tudi tebi. Če jih zelo na kratko povzamem, jih povzamem v naslednjih 5 točkah:

Uporabi miselnost rasti in ne dopusti svojim šibkostim, da te definirajo.
Obkroži se z ljudmi, ki ti pomagajo spremeniti vedenja in ti s konstruktivno kritiko omogočijo popraviti napake.
Investiraj čas v raziskovanje svojega karakterja in v učenje novih veščin.
Izkoristi svoje prednosti kot introvertirana oseba in bodi slišan v svetu, ki nikoli ne utihne.
Treniraj in organiziraj, da dobiš več časa in energije, ki ti omogočata izboljšati tvoje veščine.

Seveda ti ne bo uspelo narediti vsega iz danes na jutri. Meni je vzelo 10 mesecev, da sem spisal ta članek in se naučil ter v svoje življenje vključil številne ideje, ki so opisane. Rim ni bil zgrajen v enem dnevu. Zgrajen je bil opeko za opeko. Si ti polagalec opek? Kam boš danes postavil naslednjo opeko?

Viri

Starecheski, L., 2014. Why Saying Is Believing — The Science Of Self-Talk URL: https://www.npr.org/sections/health-shots/2014/10/07/353292408/why-saying-is-believing-the-science-of-self-talk (18. 11. 2019).
Talor, J., 2011. Personal Growth: Why Inspirational Talks Don’t Work. URL: https://www.psychologytoday.com/intl/blog/the-power-prime/201109/personal-growth-why-inspirational-talks-dont-work (28. 11. 2019).
De Castella, K., 2015. My intelligence may be more malleable than yours: The implicit theories self-form is a better predictor of achievement and motivation. URL: https://www.academia.edu/1103866/My_intelligence_may_be_more_malleable_than_yours_The_implicit_theories_self-form_is_a_better_predictor_of_achievement_and_motivation (15. 10. 2019).
Goodman, H., Wolf, B., 2018. The Legend of the Dull-Witted Child Who Grew Up to Be a Genius. URL: http://www.albert-einstein.org/article_handicap.html (13. 9. 2019).
Ayduk, O., Bremner, R., Bruehlman-Senecal, E., Burson, A., Dougherty, A., Kross, E., Park, J., Shablack, H., 2014. Self-Talk as a Regulatory Mechanism: How You Do It Matters. URL: http://selfcontrol.psych.lsa.umich.edu/wp-content/uploads/2014/01/KrossJ_Pers_Soc_Psychol2014Self-talk_as_a_regulatory_mechanism_How_you_do_it_matters.pdf (13. 9. 2019).
Esparza, J., Shumow, L., Schmidt, J. A., 2014. Growth Mindset of Gifted Seventh Grade Students in Science. URL: https://eric.ed.gov/?id=EJ1045824 (5. 7. 2019).
Hochanadel, A., Finamore, D., 2015. Fixed And Growth Mindset In Education And How Grit Helps Students Persist In The Face Of Adversity. URL: https://www.clutejournals.com/index.php/JIER/article/view/9099 (5. 7. 2019).
Dweck, C. S., 2009. Mindsets: developing talent through a growth mindset. URL: https://openeclass.panteion.gr/modules/document/file.php/TMD244/%CE%95%CE%B2%CE%B4%CE%BF%CE%BC%CE%AC%CE%B4%CE%B1%2012%3A%20%CE%A3%CF%8D%CE%B3%CF%87%CF%81%CE%BF%CE%BD%CE%B5%CF%82%20%CE%A0%CF%81%CE%BF%CF%83%CE%B5%CE%B3%CE%B3%CE%AF%CF%83%CE%B5%CE%B9%CF%82%20%CE%BA%CE%B1%CE%B9%20%CE%91%CF%80%CE%BF%CF%84%CE%B5%CE%BB%CE%B5%CF%83%CE%BC%CE%B1%CF%84%CE%B9%CE%BA%CE%AE%20%CE%9C%CE%AC%CE%B8%CE%B7%CF%83%CE%B7/Mindsets.pdf (8. 6. 2019).
Dweck, C. S., 2006. Mindset: The New Psychology of Success. URL: https://www.goodreads.com/book/show/40745.Mindset (8. 6. 2019).
Caine, S., 2012. Quiet: The Power of Introverts in a World That Can’t Stop Talking. URL: https://www.goodreads.com/book/show/8520610-quiet?from_search=true&from_srp=true&qid=5qW8cQHYVo&rank=3 (8. 9. 2019).
Atasoy, O., 2013. You Are Less Beautiful Than You Think: Dove’s viral video gets it wrong. URL: https://www.scientificamerican.com/article/you-are-less-beautiful-than-you-think/ (13. 9. 2019).
Dunning–Kruger effect, 2020. Wikipedia. URL: https://en.wikipedia.org/wiki/Dunning%E2%80%93Kruger_effect (13. 3. 2020).
Gino, F., Grant, A. M., Hofmann, D. A., 2011. Reversing the Extraverted Leadership Advantage: The Role of Employee Proactivity. URL: https://journals.aom.org/doi/abs/10.5465/amj.2011.61968043 (27. 1. 2020).
Warner, J., 2006. Exercise Fights Fatigue, Boosts Energy. URL: https://www.webmd.com/diet/news/20061103/exercise-fights-fatigue-boosts-energy (27. 1. 2020).
Chih-Wei Wu, Ya-Ting Chang, Lung Yu, Hsiun-ing Chen, Chauying J. Jen, Shih-Ying Wu, Chen-Peng Lo, and Yu-Min Kuo, 2008. Exercise enhances the proliferation of neural stem cells and neurite growth and survival of neuronal progenitor cells in dentate gyrus of middle-aged mice. URL: https://journals.physiology.org/doi/full/10.1152/japplphysiol.90775.2008 (4. 4. 2020).
Puetz, T. W., Flowers, S. S., O’Connor, P. J., 2008. A randomized controlled trial of the effect of aerobic exercise training on feelings of energy and fatigue in sedentary young adults with persistent fatigue. URL: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/18277063 (4. 4. 2020).
Mumford, M. D., Routledge, M. F., 2015. The Psychology of Planning in Organizations: Research and Applications. URL: https://books.google.si/books?id=0z_eCQAAQBAJ&dq=Time+management:+An+experimental+investigation&redir_esc=y (27. 2. 2020).

Drugi viri

Kako prilagoditi trening posamezniku?

Kako prilagoditi trening posamezniku? Individualne razlike Princip individualnih razlik opisuje, da kljub temu, da vsi ostali principi treninga veljajo za vse, se različni posamezniki na

Preberi več »

March 27, 2023

Spreminjanje treninga ni le spreminjanje vaj

Spreminjanje treninga ni le spreminjanje vaj Kaj sploh je variacija? Princip variacije ne pomeni »šokiranje mišice« ali »naključno spreminjanje stvari, da bo trening bolj zabaven«

Preberi več »

February 27, 2023

Osebno trenerstvo je stvar preteklosti

Osebno trenerstvo ali coaching? Kakšna je sploh razlika? Črno – belo Očitno živim v enem čudnem mehurčku, ker se mi zdi sam trening zelo enostavna

Preberi več »

February 20, 2023

Kako navkljub temu, da si introvert, biti slišan, uspeti in voditi v glasnem modernem svetu, ki nikoli ne utihne?

Introvert v ekstrovertnem svetu

Kaj se bomo v tem prispevku naučili?

Kaj je introvertiranost oz. kdo je introvert?

Imamo boljšo definicijo besede introvertiranost oz. introvert?

Spekter introvertiranosti in ekstrovertiranosti - intorvert / ekstrovert

Ravnovesje med zunanjim stimulusom in notranjim mirom

Pristranskost ekstrovertirani naravi v modernem svetu - introvert je na slabšem

Situacije iz resničnega sveta

Podrejanje idealu ekstrovertiranosti na račun nas samih in naše skupnosti

Introvert - ne izogibaj se vsem neprijetnim stvarem, temveč se sooči z izzivi

Preživljanje časa v samoti, izzivi osamljenosti ali polnjenje baterij?

Udejstvovanje v skupinskih projektih in nalogah kot introvert

Je introvertiranost ali ekstrovertiranost pokazatelj uspešnosti?

Kultura karakterja proti kulturi osebnosti

Za dolgoročno spremembo naslovi svoj karakter, ne le svojega vedenja

5 izzivov, s katerimi se srečuje introvert pri vodenju, sodelovanju, kreativnosti, produktivnosti in komunikaciji ter kako jih lahko izkoristimo v svoj prid

1. Izziv: Premagovanje dvoma vase

Ranljivost ni slabost, ranljivost je esencialna za inovacijo​

Kako premagam dvom vase in sprostim svoj notranji glas?​

Kako dvom vase sabotira našo produktivnost?​

Strategije premagovanja dvoma vase​

1. Prevzemi MISELNOST RASTI in premagaj dvom vase​

2. Naredi nekaj (akcija) preden se skušaš sploh prepričati, da želiš nekaj narediti oziroma spremeniti – PRINCIP »NAREDI NEKAJ«​

3. Osredotoči se na PRETEKLE USPEHE​

4. ZGRADI ZAGON s praznovanjem malih zmag​

Povzemimo, kako premagamo dvom vase​

2. Izziv: Introvert, bodi slišan in postani prepoznaven kot voditelj

Jasno komuniciranje je prijazno, nejasno komuniciranje je neprijazno​

Konstruktivna kritika in »pravilo sendviča«​

Kaj lahko naredim kot introvert, da bom prepoznan kot voditelj?​

3. Izziv: Hitro razvij svoje vodstvene sposobnosti

Perfekcionizem nas zadržuje pri izboljšanju samega sebe – »Perfekcionizem proti dovolj dobro«​

Pomanjkanje sposobnosti​

Poišči strokovnjake na področju, v katerem želiš delati​

4. Izziv: Bodi avtentičen

Čas, da na novo definiramo vodenje​

Izstopimo iz cone udobja​

5. Izziv: Pridobivanje časa in energije za vodenje v svojem natrpanem urniku

Introvert, deluj proaktivno​

Z organiziranjem pridobi na času​

Planiraj, organiziraj, izvedi​

Trening, prehrana in regeneracija za več energije​

Informacija, integracija, sprememba

Kako od informacije do transformacije? ​

Zaključne misli

Drugi viri

Kako prilagoditi trening posamezniku?

Spreminjanje treninga ni le spreminjanje vaj

Osebno trenerstvo je stvar preteklosti

Zahtevaj svoj Strateški posvet

Ranljivost ni slabost, ranljivost je esencialna za inovacijo

Kako premagam dvom vase in sprostim svoj notranji glas?

Kako dvom vase sabotira našo produktivnost?

Strategije premagovanja dvoma vase

1. Prevzemi MISELNOST RASTI in premagaj dvom vase

2. Naredi nekaj (akcija) preden se skušaš sploh prepričati, da želiš nekaj narediti oziroma spremeniti – PRINCIP »NAREDI NEKAJ«

3. Osredotoči se na PRETEKLE USPEHE

4. ZGRADI ZAGON s praznovanjem malih zmag

Povzemimo, kako premagamo dvom vase

Jasno komuniciranje je prijazno, nejasno komuniciranje je neprijazno

Konstruktivna kritika in »pravilo sendviča«

Kaj lahko naredim kot introvert, da bom prepoznan kot voditelj?

Perfekcionizem nas zadržuje pri izboljšanju samega sebe – »Perfekcionizem proti dovolj dobro«

Pomanjkanje sposobnosti

Poišči strokovnjake na področju, v katerem želiš delati

Čas, da na novo definiramo vodenje

Izstopimo iz cone udobja

Introvert, deluj proaktivno

Z organiziranjem pridobi na času

Planiraj, organiziraj, izvedi

Trening, prehrana in regeneracija za več energije

Kako od informacije do transformacije?