Kamorkoli danes grem, dobim nek nov nasvet glede tega, kako lahko sprememba življenjskega sloga izboljša življenje na bolje. Pogosto take nasvete preberem in v veliki večini primerov le zavijam z očmi in si rečem: »Tega pač ne bom naredil.« Včasih se za trenutek ustavim in si rečem: »To pa je mogoče nekaj zame.« Velikokrat, ko nekaj poizkusim spremeniti, mi uspe le kratek čas obdržati to spremembo, nato se vrnem nazaj na stare tire.
Ste se našli v tem opisu? Ste pomislili na vse svoje pretekle novoletne zaobljube, ki jih skušate vsako leto na novo uresničiti? Vas napelje k razmišljanju o spremembi, ki ste jo skušali narediti, da bi morda shujšali, zmanjšali stres ali tesnobo ali pa le, da bi nekaj spremenili na bolje?
Ne glede na to, kateri primer imate sedaj v mislih, se mi v večini primerov pojavi eno pomembno vprašanje. Zakaj je tako težko spremeniti svoje vedenje, prepričanja ali miselne vzorce na trajnosten način?
Preden začnem z nekoliko bolj detajlnim odgovorom na vprašanje, zakaj se je težko spremeniti in zakaj je sprememba življenjskega sloga težka, naj najprej izpostavim dejstvo, da drugih oseb ne morem spremeniti. Lahko jih navdihnem, izobrazim, jih podpiram, razumem, ne morem pa jih spremeniti. Sprememba življenjskega sloga pri drugih je mogoča le, če se za to sami odločijo. Imam kar nekaj strank ali pa sem jih imel, za katere sem vedno rekel: »Če bi le …« Dan za dnem, mesec za mesecem jim skušam pomagati, jih podpiram, občasno bi jih najraje nekam poslal. Nato pa si sam pri sebi spet rečem: »Če bi le …«
Mogoče imajo težavo s prehrano, mogoče niso disciplinirani pri treningu, mogoče so ves čas slabe volje. Mogoče ne verjamejo vase. Vedno, ko jih zagledam jim skušam dvigniti samozavest, jih pohvaliti in jim povedati, kako dobro izgledajo. Včasih koga rahlo provociram, spet druge izzivam. Ležerno jih spodbujam in jim podajam številne nasvete, ki, če sem popolnoma iskren, sem jih povedal že neštetokrat in so vedno bolj nezaželeni.
Vidim le, kako delajo napake levo, desno, gor in dol. Jedo neumnosti, čeprav vedo, da jim to onemogoča doseči tisto, kar res želijo, ko gredo s kolegi ven, vedno spijejo pivo, kozarec vina ali en »shot« preveč. Potem rabijo en teden, da se sestavijo in pridejo nazaj trenirat. Nekateri cele dneve preživijo v službi in jim zmanjka energije, da bi prišli še trenirat. Vsake toliko časa jim na treningu povem spodbuden govor in ob vsem tem razmišljam: »Ko bi se le spravil v red …« Vedno se oklepam upanja, da se bodo nekega dne spremenili. Mislim, da sem spregledal nekaj informaciji, s katerimi bi jim res lahko pomagal in bi res vse spremenili. Vedno znova ugotovim, da to enostavno ne deluje. Nato ponovim cikel.
Velikokrat se mi poraja vprašanje: »Kako ga/jo lahko spremenim? Zakaj je sprememba življenjskega sloga za njih tako težka? Če bi le naredili X (točno to kar jim rečem), bi jim uspelo in stvari bi bile veliko boljše.« Odgovor na to vprašanje je: »Ne morem.« Nikogar ne morem spremeniti. Lahko jih navdahnem, da nekaj spremenijo, lahko jim pomagam, da nekaj spremenijo, lahko jih izobrazim, da nekaj spremenijo, lahko jih podpiram pri tem, da nekaj spremenijo.
Ne morem narediti nekoga bolj samozavestnega, da bi se bolj spoštoval in bil bolj odgovoren. Sredstva, ki jih bi morali uporabiti, da dosežem te spremembe, uničujejo spoštovanje, samozavest in odgovornost. Da bi se človek resnično spremenil, mora čutiti, da je sprememba življenjskega sloga njihova, da jo je izbral in jo nadzira. V nasprotnem primeru se izgubi ves učinek. Veliko ljudi, ki pride k meni, točno ve, kaj bi morali početi, da bi bili bolj zdravi, se bolje počutili v svoji koži in bili bolj samozavestni. Veliko je takih, ki iščejo neko osebo, neko avtoriteto na področju, ki jim bo natančno povedala, kaj naj misli, kaj naj naredi in kako bo prišla do želenih rezultatov. Vse to velika večina ljudi ve.
Težava nastane pri prevzemanju odgovornosti zase in za svoje odločitve. Dokler tega ne razumejo jim žal ne morem pomagati. Ena izmed najbolj pomembnih stvari je, da to takoj razčistim. Neetično je ljudem obljubljati, da bom kot trener prevzel odgovornost namesto njih in jim natančno povedal, kaj morajo narediti. Če to storim le podaljšujem njihov prvotni problem in ne rešujem ničesar. Dokler se sami ne bodo naučili ustvariti upanja zase, dokler sami ne sprejmejo zavestne odločitve, da je sprememba življenjskega sloga nekaj, kar si resnično želijo, dokler ne bodo sami prevzeli odgovornosti za vse svoje odločitve in dejanja, potem je ves moj trud obsojen na propad. Če ljudem vse ponudim na srebrnem pladnju, to le ohranja problem in ga ne rešuje. Samo pomislite na to, kako ste sami doživeli to spremembo? Vam je bilo vse ponujeno na srebrnem pladnju ali ste se morali prekleto potruditi za to kjer ste danes? Zakaj bi karkoli drugega delovalo pri drugih? Ne smem jim odvzeti tega. Vodim jih, izobražujem jih in dam jim občutek, da se sami trudijo na poti do sprememb.
Kadar koli mi je v življenju uspelo naredil večjo trajno spremembo, sem opazil, da ima to velik vpliv na moje osebne odnose. Sprememba življenjskega sloga, telovadba in bolj zdrava prehrana so vodili do tega, da so me kar naenkrat začeli nekateri obtoževati, da jih ignoriram, da nimam več časa za njih in da sem zanje »predober«.
Nato pa mine nekaj časa, velikokrat kar nekaj let in nekdo od teh posameznikov pomisli: »Verjetno bi tudi jaz moral nekaj spremeniti.« Naredijo isto spremembo, kot sem jo sam. Včasih me kdo celo prosi za pomoč. To pa ne naredijo zaradi tega, ker sem se vpletal v njihovo življenje in njihove odločitve. Za pomoč me prosijo zato, ker so videli, da mi je uspelo nekaj spremeniti.
Govorim manj, poslušam več. Ko sem enkrat prepoznal, da forsiranje odgovorov izniči prednosti teh odgovorov, je edina možnost, ki mi ostane, da nekomu pomagam, je da postavljam boljša vprašanja. Namesto, da rečem: »Jesti moraš manj in pojesti moraš več beljakovin.«, postavim vprašanje: »Misliš, da poješ preveč? Kaj misliš, da vpliva na to, da poješ preveč?« Namesto, da rečem: »Trenirati moraš trikrat na teden.«, postavim vprašanje: »Kolikokrat tedensko misliš, da lahko redno treniraš in to vzdržuješ na dolgi rok?«. Postavljati ljudem vprašanja je težko. Zahteva potrpljenje, razmišljanje in skrb. Vendar je to izrednega pomena in je zelo koristno.
To ne pomeni, da ljudem ne dam odgovorov. Te odgovore mora oseba poiskati sama. Obstaja gromozanska razlika med tem, ko rečem: »Točno vem, kaj je najbolje zate.« in med tem, ko oseba sama reče: »Kaj misliš, da je najbolje zame?«
Vprašanje osebe spoštuje njihovo avtonomijo in samoodločbo. Trditev ne. Pogosto je najbolje, da sem osebi na voljo, ko me potrebuje: »Vem, da se trudiš in boriš in preživljaš težke trenutke, če rabiš mojo pomoč mi sporoči.«
Lahko sem tudi bolj specifičen. Namesto, da ljudem svetujem in jim povem, kaj naj naredijo, jim preprosto povem, kako sem se sam soočal s podobnimi težavami. Cilj ni prisiliti osebo, da upošteva te nasvete, niti ni cilj, da jim je mar za to. To naj se odločijo sami. Preprosto dam ponudbo. Če je ta ponudba kakorkoli uporabna, jo lahko uporabijo. Če ne, tudi v redu. Kajti če to naredim na ta način, potem naše zgodbe nosijo vrednost zunaj nas samih. To ni podajanje nasvetov. Naša izkušnja daje perspektivo njihovi izkušnji. Njihova pravica, da izberejo in prevzamejo odgovornost za svoje izkušnje pa ni nikoli ovirana, nikoli presežena in je vedno spoštovana. Na koncu smo vsi sposobni spremeniti le sebe.
Ali kot je rekel slavni doktor House: »Ljudje se nikoli ne spremenijo.« Številni misleci so se že davno zavedali, da je življenje nenehna vrsta izzivov in če imam srečo oziroma bolje rečeno si to srečo ustvarim sam so te izzivi po naravi vedno težji in predstavljajo vse večje izzive. Življenje je v bistvu neskončna vrsta težav, rešitev enega problema je zgolj ustvarjanje naslednjega. Zato ne bi smel upati na življenje brez težav. Tega ni. Namesto tega upam na življenje, polno dobrih težav.
Med tem, ko nekateri ljudje že v rani mladosti razvijejo osebnostne lastnosti in vedenjske vzorce, ki jim omogočajo pogumno navigirati kompleksnosti življenja, mnoge druge v tem pogledu ovirajo maladaptivni oziroma neprilagojeni načini vedenja. Namesto, da bi se soočili z neizbežnimi izzivi, ki jim prekrižajo pot, taki ljudje gravitirajo proti izogibanju reševanja problemov.
Pogledal bom različne poglede na temo, zakaj se težko spremenimo. Sprehodil se bomo čez filozofski, psihološki, nevroznanstveni in vedenjski pogled. Kaj razlikuje tiste bolj odporne med nami od krhkih posameznikov? Zakaj so nekateri na videz prekleti zaradi nevrotičnih miselnih vzorcev in vedenja ter se le s težavo spremenijo, medtem ko so drugi relativno prosti teh obremenjujočih verig in se lažje soočajo s spremembami? In najbolj pomembno, zakaj se je tako težko znebiti osebnostnih lastnosti, ki so ovira do našega dobrega počutja? V tem poglavju bomo raziskali zgoraj postavljena vprašanja in se osredotočili na psihološki pojav znan kot »odpor« (ang. Ressistance), ali z drugimi besedami nesposobnost ljudi, da bi pozitivno spremenili svoje življenje.
Žuželke se z dejstvom, da ne vedo in ne razumejo, kaj se dogaja v njihovem življenju, soočijo tako, da proizvedejo veliko novih žuželk. Ljudje se z dejstvom, da ne vemo ali ne razumemo, kaj se dogaja v našem življenju, soočimo tako, da proizvedemo številne ideje. Ideje so razmerja idej do nas in zunanjega sveta ter so ista, kot so razmerja živali do okolja.
Filozof Alfred North Whitehead je rekel: »Ljudje so se razvili tako, da namesto njih umirajo njihove ideje.« To pomeni, da lahko razčlenimo našo osebnost v pod-osebnosti. V jezno pod-osebnost ali žalostno pod-osebnost ali veselo pod-osebnost. To niso ravno ideje, vendar so majhni delčki nas in so precej neumni, saj imajo le eno usmeritev. Iz teh delčkov ustvarjamo svoje variacije in jih predstavljamo svetu. In če ta variacija v svetu ne uspeva, jo ubijem in nadomestim z novo variacijo. Na ta način napredujem. Napredujem tako, da ubijem delček sebe in se ponovno rodim na drugem nivoju. Včasih naredim majhne napake in sem osramočen le za trenutek in čutim le malo bolečine, ko se to zgodi. Včasih se zgodi, da moram ubiti svojo celotno osebnost. To se zgodi ljudem, ki se jim zgodijo tragične stvari in katastrofe. To se zgodi, ko nekdo, ki mi je blizu, umre ali če zbolim. Nekje na sredini tega spektra je sprememba življenjskega sloga. Če prej celo življenje nisem telovadili, moram ubiti ta del sebe in ustvariti nekaj povsem novega. Na tej poti moramo za sabo pustiti tisto, kar nas zadržuje na istem mestu in mogoče je to naša stara osebnost.
Veliko bolje je vse to storiti zavestno in prostovoljno, preden je nujno, kot neprostovoljno v trenutku krize. Lekcija je, da se soočim s svojimi problemi. Če se resnično želim naučiti nekaj novega, se morajo predpostavke, ki sem jih imeli prej zrušiti. Nato nove informacije vstopijo, okrog teh informaciji pa lahko zgradim nov jaz. Ta proces je izredno boleč. Zato se ljudje držimo starih idej in svojih starih in zastarelih osebnosti in navad. Lahko se držim svoje stare osebnosti in sem v redu, vendar se moram zavedati, da se stvari okrog mene konstantno spreminjajo. Če se ne spremenim, potem sem vedno bolj zastarel in arhaičen. Naše stare predpostavke več ne delujejo in postanem zastarel stroj, ki se ne more več kvalitetno vključiti v družbo in okolje. Ko govorim o osebnosti in spremembah si moram postaviti izredno pomembno vprašanje: »Sem oseba, ki vedno ostane ista ali sem oseba, ki se spreminja?« V vsakem primeru plačam ceno. Če se ne spremenim, dolgoročno, če se spremenim, kratkoročno. Ta cena je bolečina.
Za razumevanje, zakaj je sprememba življenjskega sloga tako zelo zahtevna, moram prediskutirati vlogo našega otroštva in vlogo, ki jo igra v našem psihološkem razvoju. Medtem ko burna razprava zaznamuje večino področji psihologije, le redki zanikajo velik vpliv našega otroštva in mladostniških let na naše delovanje v odrasli dobi.
Korenine velike večine misli in vzorcev obnašanja, ki nas karakterizirajo kot odrasle, sežejo v naše otroštvo. Kar je pomembno, da prepoznamo, je to, da se vzorci, ki se v poznejših letih izkažejo za škodljive, pogosto služili prilagoditveni funkciji, ko smo jih prvič oblikovali, in nam pomagali s soočanjem z manj idealnimi situacijami naše mladosti. Z drugimi besedami, velikokrat so naši trenutni problemi rešitve, ki smo jih zasnovali za prejšnje življenjske težave.
Ta pojav rešitev, ki postanejo težave, je Freud kategoriziral kot samoobrambne vzorce, ki postanejo samo-hendikepiranje, in so izredno trdoživi ter nam pomagajo razložiti, zakaj prevzamemo vedenja in osebne lastnosti, ki sčasoma močno zavirajo našo sposobnost cvetenja. Na primer, nesposobnost sprejemanja negativnih čustev je bila morda v otroštvu ali mladosti lastnost, ki nam je pomagala, da se izognemo soočenju z njimi in namesto tega tolažbo iščemo v hrani. Ta lastnost postane maladaptivna le, če jo s seboj nesemo v odraslo življenje in generaliziramo njeno aplikacijo, ker ne zgradimo primernih mehanizmov za soočanje s temi čustvi.
»Poglejte skoraj vse oblike kroničnih psiholoških stisk in disfunkcij, zasvojenost, agorafobija, anoreksija, tesnobno izogibanje, bulimija, depresija, debelost, paranoja, obsedenost, prisila in celo shizofrenija. Vse je mogoče obravnavati kot drage in boleče rešitve. Običajno so kratkoročne rešitve težav z bolečino in smislom. Rešitev postane vzorec – dobro uveljavljen vzorec – in takojšnje koristi nadomestijo dolgoročni stroški.«
Michael Mahoney, Constructive Psychotherapy
Medtem, ko lahko pojasnimo, zakaj prevzamemo take vedenjske vzorce pa ne znamo najbolje pojasniti, zakaj se jih držimo še dolgo po tem, ko izgubijo svojo adaptacijsko vrednost. Z drugimi besedami, zakaj smo tako odporni na spremembe?
V zadnjih nekaj desetletjih je vedno več zavedanja, da naša odpornost proti spremembam ni maladaptivna, ampak odraža pomemben mehanizem za naše preživetje. Prav tako, kot je naše telo odporno na dramatične spremembe, tako je tudi glede na samo-zaščitniško teorijo odpornosti naše zavedanje sebe pred dramatičnimi spremembami zaščitniško. In to zaradi zelo pomembnega razloga. Za pravilno delovanje potrebujemo skladen občutek o sebi. Čeprav si včasih želimo, da bi svojo osebnost lahko spremenili tako enostavno, kot spremenimo svoja oblačila, bi se to v resnici izkazalo za prekletstvo. Imeti tako šibek občutek zase bi nam izredno otežilo pravilno funkcionirati v tem svetu. Pravzaprav so številne psihološke motnje posledica nezmožnosti ohranjanja skladnega občutka sebe. Dejstvo, da je spreminjanje temeljnih elementov naše osebnosti težka naloga, je torej v tem pogledu videti kot prilagodljivo lastnost človeške narave.
Slednje psihoterapevt Mahoney pojasni na naslednji način:
»Marsikdo se ne spremeni ali ne spremeni veliko, ker smo v bistvu konservativna bitja. To ni naša krivda. To je naša življenjska oblika. Skladnost in kontinuiteta sta vgrajeni v življenjsko podporo in ne bi smelo biti presenetljivo, da se te teme izražajo tudi v našem psihološkem življenju. Ne le iščemo red, ampak ga tudi potrebujemo. Organizirajo nas sistemi dejavnosti in so pogosto zelo zaščitniški pred lastnimi vzorci.«
Michael Mahoney, Constructive Psychotherapy
Medtem ko upor pred spremembami služi kot samozaščitna funkcija, nam to ne omogoči možnosti za spremembe, te pa pridejo velikokrat v precej dramatičnih oblikah. Predvsem travmatični dogodki nas pripravijo do tega, da nekaj konkretno spremenimo. Nismo žrtve našega lastnega otroštva in naša zmožnost za spremembe obstaja tudi v naši odraslosti. Starejši kot smo težje so spremembe, saj so navade in mišljenje v nas tako močno zakoreninjeni, da je potrebno veliko več energije, da nekaj spremenimo. Kljub temu pa to ni izgovor, da ničesar ne naredimo v smeri sprememb. Samo-zaščitniška teorija odpornosti poudarja to, da spremembe niso lahke in zahtevajo konsistenten trud, čez daljše časovno obdobje.
Poleg tega pa je, v naših poizkusih, da se spremenimo, povsem naravno, da doživljamo obdobja močnih čustev, kot so tesnoba, strah, depresija in dvom. Na te občutke ne smemo gledati, kot na znake, da smo na napačni poti, da počnemo nekaj narobe in da so naši poizkusi spremembe obsojeni na propad. Te občutke moramo prepoznati, zato kar resnično predstavljajo: naraven izraz potrebe po redu in skladnosti v našem psihološkem življenju. Ta čustva prepoznamo, jih sami pri sebi definiramo in sprejmemo.
Medtem ko sprememba življenjskega sloga sama po sebi ni enostavna, zelo pogosto to, da se ne spremenimo, da se ne soočimo s izzivi v življenju le dolgoročno povzroči več bolečine. Ali kot mi je moj prijatelj Aleks povedal vrhunsko prispodobo:
»Rineš z buldožerjem po zemlji. Na začetku se v plugu nabere nekaj malega zemlje in to rineš naprej. Ampak ta zemlja nikamor ne gre in pred sabo rineš vse več zemlje. Nato se buldožer kar na enkrat ustavi in vkoplje in ne more naprej, ker ima pred sabo eno goro zemlje.«
Izogibanje bolečini je samo po sebi oblika bolečine. Zanikanje neuspeha je neuspeh. Skrivanje tega, kar je sramotno, je samo oblika sramu. Lahko želim, da bi bila moja pot lahka, vendar če se držim takega upanja, bom na koncu razočaran. Bolj bi bilo pametno, da bi sprejel pot takšno, kot je: Potovanje, ki je včasih vznemirljivo, včasih nevarno in zelo pogosto negotovo. Ali kot je rekel James Fitzjames Stephen:
»V vseh pomembnih življenjskih transakcijah moramo narediti korak v temo. Če se odločimo, da bomo uganke pustili brez odgovora, je to naša izbira, če oklevamo v svojem odgovoru, je tudi to izbira. A ne glede na to, kakšno odločitev bomo naredili, si naredimo svojo nevarnost. Stojimo na gorskem prelazu sredi vrtinčenega snega in zaslepljujoče megle, skozi katero zdaj dobimo poglede nato pa poti, ki so lahko varljive. Če mirujemo, bomo zamrznili do smrti. Če bomo šli po napačni cesti, se bo na nas zrušil plaz. Vsekakor ne vemo, ali obstaja prava pot. Kaj moramo storiti? Bodite močni in pogumni. Delujte za najboljše, upajte na najboljše in vzemite, kar pride. Če smrt konča vse, smrti ne moremo bolje spoznati.«
James Fitzjames Stephen, Liberty, Equality, Fraternety
Naši možgani so sestavljeni iz približno 100 milijard nevronov (možganskih celic). Povezav med temi nevroni pa je praktično neskončno. Ti nevroni shranjujejo in prenašajo več informaciji, kot si sploh lahko predstavljamo. Vsakič, ko se naučimo nove besede, si zapomnimo novo informacijo ali novo dejavnost, ti nevroni spremenijo svoje povezave z drugimi nevroni.
Na primer, ko se naučim voziti kolo, se naučim novih informaciji o kolesu in njegovem delovanju. Na kolesu se naučim novih telesnih gibov, s katerimi ga poganjam ali ustavljam. Nato se naučim razumeti in brati okolje in predvideti, kam se bom zapeljal, če zavijem levo ali desno. Vsi ti ločeni podatki aktivirajo različne dele možganov (in nevrone v teh delih). Ko se ta vzorec aktivnosti nekajkrat aktivira, se vzpostavijo nove povezave med temi območji in med njihovimi nevroni. Ustvari se nova pot.
Sam si to predstavljam, kot da sem v možganih ustvaril pot »vožnje s kolesom«., ki vključuje in povezuje nevrone senzorična (čutna) in motorična (gibalna) področja ter področja za shranjevanje teh podatkov (spomin). Ko prvič vozim kolo ali počnem katerokoli drugo aktivnost je ta pot izredno šibka. Ko ponavljam postopek, se pot znova in znova krepi. Moji možgani se naučijo, kaj morajo storiti, da med vožnjo ne padem. Večkrat, kot neko dejavnost ponovim manj koncentracije od mene zahteva. Pot se aktivira in predvaja vse potrebne dele, ki so potrebni za dejanje, brez mojega zavestnega nadzora.
Zame so začetki vedno izredno težki. V vsaki dejavnosti sem po navadi izredno slab in moja učna krivina je precej položna. To s sabo prinese le malo zadovoljstva in precej negativnih čustev. Jeza, občutek nesposobnosti in še kakšen lep koktajl krivde in obupa. Teh čustev, kot sem že zgoraj napisal, pa ne smemo dojemati kot reprezentativo, da delamo nekaj narobe. So nekaj povsem normalnega.
Nevronske poti si predstavljam kot dobro uhojeno pot v hribe. Vsakič, ko določeno dejanje ponovimo,, je isto, kot da bi še enkrat šli po isti poti in jo dodatno utrdili. Pomisli na hobi ali dejavnost, s katero se ukvarjaš vse življenje in si v njej res res dober. Kolikokrat si ponovil to dejavnost ali miselni proces? Sam si predstavljam pot, ki sem jo ustvaril, kolikokrat sem jo moral prehoditi in kako utrta je ta pot. Dejanja, ki so krajša in od mene zahtevajo manj ponovitev, jih lahko hitro osvojim. Tista pa, ki so daljša in od mene zahtevajo več ponovitev, jih osvajam dlje časa.
Sedaj pa najbolj zabaven del. Naši možgani vedno skušajo ubrati pot, ki jim predstavlja pot najmanjšega upora. Možgani zelo radi ohranjajo homeostazo (radi ostanejo ves čas enaki, v istem stanju). Da sami sebi olajšajo delo si ustvarijo poti navad, ki jim z lahkoto sledijo. Ko to pot ponavljajo (čez čas imamo občutek, da smo na avtopilotu), aktivacija te poti od njih zahteva zelo malo energije, ker za izvedbo poti ne potrebujejo več sodelovanja prefrontalne skorje.
Prefrontalni korteks (predčelna skorja) je področje možganov, ki zrelost doseže šele v zgodnji odrasli dobi. Ta del možganov je med drugim odgovoren za uravnavanje pozornosti, nadzor impulzov, načrtovanje, odločanje in ciljno delovanje. Zahteva večje količine energije in se mora vključiti med učenjem ali dokončanjem novega vedenja. Ko je prefrontalni korteks vključen, se lahko osredotočimo na svoje novo vedenje, spremembo, ki si jo sami želimo. Ko ni vključen, se vrnemo na stare tire.
Poznavanje tega mi pomaga razumeti, zakaj me stres in utrujenost pripeljeta do starih navad. Stres in utrujenost zmanjšata vire mojih možganov. Ko mi zmanjka energije, se moja prefrontalna skorja izključi in to me potisne nazaj na pot starih navad.
Na tem mestu bom nadaljeval s prispodobo polja in grem še korak naprej. Sam si to predstavljam, kot da se nahajam na žitnem polju. Žito mi sega do ramen. Sredi polja se nahaja vidna pot. Ta pot obstaja, ker sem jo vedno znova prehodil. Žito sem poteptal. Čez polje sedaj vodi jasno vidna pot. Odločim se, da bom naredil novo pot čez polje. S polno vnemo se zapodim med žito. Opazim, da le s težavo napredujem. Včasih obupam, saj je napor enostavno prevelik. Vrnem se na staro, že uhojeno pot. Ponovno poizkusim in opazim, da nova pot od mene zahteva veliko vloženega truda in napora. Veliko hitreje se utrudim. Občasno mi celo uspe priti na drugo stran polja. Hudo, počutim se vrhunsko, a le za kakšno minuto ali dve. Temu sledi kup vprašanj: »Sedaj moram to ponoviti? Kolikokrat še moram to ponoviti, da bo postalo lažje? Sploh kdaj postane lažje?« Pogledam za sabo, da vidim, kako izgleda pot, ki sem jo na novo utrl. Kako se primerja s potjo, po kateri grem ponavadi? Pot je komaj vidna, opazna pa je sled. Če se res potrudim, jo lahko ponovno najdem.
To se mi dogaja vedno, ko skušam spremeniti neko navado. Naletim na velik odpor. Odpor v smislu, da porabim veliko energije in upor v smislu, da se večinoma srečujem z negativnimi čustvi. Hitreje se utrudim, saj možgani porabijo več energije, kadar niso na avtopilotu. Ko pa sem utrujen ali pod stresom, moji možgani odvzamejo zavestni nadzor in me hitro vrnejo na staro pot.
Navade povezane s stresom in tiste povezane s kemičnimi spremembami v možganih, na primer razne odvisnosti. Spremembe vedenja, na primer začnem telovadit. Navade, za katere se v resnici ne počutim motiviranega, da jih spremenim. To so tiste stvari, za katere vem, da bi jih moral spremeniti, vendar nad spremembami nisem navdušen. Pri vseh spremembah pa se moramo pripraviti na soočenje z odporom proti spremembam, s katerim se slej kot prej srečamo.
Kako naj bo sprememba življenjskega sloga trajna, sedaj ko to vem. Ne skrbi nič. Vse to, kar sem napisal zgoraj, ne pomeni, da je sprememba nemogoča, to samo pomeni, da je izredno težka in naporna. Sedaj vsaj razumem, da si vsakič, ko mi nekaj ne uspe na poti do spremembe, tega ne ženem preveč k srcu. Ko razmišljam o spremembah, ki jih še nisem naredil, ne razmišljam o neuspehu. Pomislim, na dobro uhojeno pot v možganih in odpornost mojih možganov na spremembe in na vsa negativna čustva, ki jih to s sabo prinese. Zavedam se, da le ta niso pokazatelj tega, da počnem nekaj narobe. So le opomnik mojih možganov, da si želijo redu in homeostaze.
Sprememba zahteva čas in vztrajnost. Zanima me, zakaj je nekaterim lažje narediti spremembo, kot drugim in kakšno vlogo pri tem igra osebnost in 5 faktorjev osebnosti. Več o tem pa v naslednjih člankih.
Kako navkljub temu, da si introvert, biti slišan, uspeti in voditi v glasnem modernem svetu, ki nikoli ne utihne? Introvert v ekstrovertnem svetu Desetletja smo
Sranje se bolje prodaja Sranje se prodaja bolje Preden znorite, čustveno in burno odreagirate na trditve, ki sem jih napisal na fb profilu, prosim preberite
Znanstveno utemeljen trening za trebušne mišice Trening Za Trebušne Mišice Vsi jih imamo, nekateri vidne, drugi skrite. Večina jih želi imeti, le redki, ki jih