Preden začnem z nekoliko bolj detajlnim odgovorom na vprašanje, zakaj se je težko spremeniti in zakaj je sprememba življenjskega sloga težka, naj najprej izpostavim dejstvo, da drugih oseb ne morem spremeniti. Lahko jih navdihnem, izobrazim, jih podpiram, razumem, ne morem pa jih spremeniti. Sprememba življenjskega sloga pri drugih je mogoča le, če se za to sami odločijo. Imam kar nekaj strank ali pa sem jih imel, za katere sem vedno rekel: »Če bi le …« Dan za dnem, mesec za mesecem jim skušam pomagati, jih podpiram, občasno bi jih najraje nekam poslal. Nato pa si sam pri sebi spet rečem: »Če bi le …«
Mogoče imajo težavo s prehrano, mogoče niso disciplinirani pri treningu, mogoče so ves čas slabe volje. Mogoče ne verjamejo vase. Vedno, ko jih zagledam jim skušam dvigniti samozavest, jih pohvaliti in jim povedati, kako dobro izgledajo. Včasih koga rahlo provociram, spet druge izzivam. Ležerno jih spodbujam in jim podajam številne nasvete, ki, če sem popolnoma iskren, sem jih povedal že neštetokrat in so vedno bolj nezaželeni.
»Ko bi le verjeli vase …«
Vidim le, kako delajo napake levo, desno, gor in dol. Jedo neumnosti, čeprav vedo, da jim to onemogoča doseči tisto, kar res želijo, ko gredo s kolegi ven, vedno spijejo pivo, kozarec vina ali en »shot« preveč. Potem rabijo en teden, da se sestavijo in pridejo nazaj trenirat. Nekateri cele dneve preživijo v službi in jim zmanjka energije, da bi prišli še trenirat. Vsake toliko časa jim na treningu povem spodbuden govor in ob vsem tem razmišljam: »Ko bi se le spravil v red …« Vedno se oklepam upanja, da se bodo nekega dne spremenili. Mislim, da sem spregledal nekaj informaciji, s katerimi bi jim res lahko pomagal in bi res vse spremenili. Vedno znova ugotovim, da to enostavno ne deluje. Nato ponovim cikel.
Sprememba življenjskega sloga mora biti želja posameznika
Velikokrat se mi poraja vprašanje: »Kako ga/jo lahko spremenim? Zakaj je sprememba življenjskega sloga za njih tako težka? Če bi le naredili X (točno to kar jim rečem), bi jim uspelo in stvari bi bile veliko boljše.« Odgovor na to vprašanje je: »Ne morem.« Nikogar ne morem spremeniti. Lahko jih navdahnem, da nekaj spremenijo, lahko jim pomagam, da nekaj spremenijo, lahko jih izobrazim, da nekaj spremenijo, lahko jih podpiram pri tem, da nekaj spremenijo.
Ne morem narediti nekoga bolj samozavestnega, da bi se bolj spoštoval in bil bolj odgovoren. Sredstva, ki jih bi morali uporabiti, da dosežem te spremembe, uničujejo spoštovanje, samozavest in odgovornost. Da bi se človek resnično spremenil, mora čutiti, da je sprememba življenjskega sloga njihova, da jo je izbral in jo nadzira. V nasprotnem primeru se izgubi ves učinek. Veliko ljudi, ki pride k meni, točno ve, kaj bi morali početi, da bi bili bolj zdravi, se bolje počutili v svoji koži in bili bolj samozavestni. Veliko je takih, ki iščejo neko osebo, neko avtoriteto na področju, ki jim bo natančno povedala, kaj naj misli, kaj naj naredi in kako bo prišla do želenih rezultatov. Vse to velika večina ljudi ve.
Sprememba življenjskega sloga iz teorije v prakso
Težava nastane pri prevzemanju odgovornosti zase in za svoje odločitve. Dokler tega ne razumejo jim žal ne morem pomagati. Ena izmed najbolj pomembnih stvari je, da to takoj razčistim. Neetično je ljudem obljubljati, da bom kot trener prevzel odgovornost namesto njih in jim natančno povedal, kaj morajo narediti. Če to storim le podaljšujem njihov prvotni problem in ne rešujem ničesar. Dokler se sami ne bodo naučili ustvariti upanja zase, dokler sami ne sprejmejo zavestne odločitve, da je sprememba življenjskega sloga nekaj, kar si resnično želijo, dokler ne bodo sami prevzeli odgovornosti za vse svoje odločitve in dejanja, potem je ves moj trud obsojen na propad. Če ljudem vse ponudim na srebrnem pladnju, to le ohranja problem in ga ne rešuje. Samo pomislite na to, kako ste sami doživeli to spremembo? Vam je bilo vse ponujeno na srebrnem pladnju ali ste se morali prekleto potruditi za to kjer ste danes? Zakaj bi karkoli drugega delovalo pri drugih? Ne smem jim odvzeti tega. Vodim jih, izobražujem jih in dam jim občutek, da se sami trudijo na poti do sprememb.